Potem se je zgodilo, kar naj bi se zgodilo v zgodbi s srečnim koncem. Onemu na cesti so pomagali vstati. Dali so mu vodo, da je pil, in hrano, da je jedel, ter vodo, da si je umil noge, ki so bile že čisto nagrbančene in brezkrvne in ožuljene, kar se jim je očitno zgodilo po tem, ko je nekje prebredel neko vodo in potem dolgo dolgo hodil, še kar naprej obut v iste čevlje, ki so dišali po prehojenem svetu in bi jih sicer najbrž odložil kje ob poti, če bi imel druge.
Potem je mladenič tu, kjer se je mogoče v drugo rodil, stopil nazaj na cesto svoje usode. München je bil v tistem trenutku še zmeraj tam, kjer je bil dobro uro prej, ampak on mu je bil zdaj tri korake bliže, česar še ni mogla izvedeti njegova mati, ki je mogoče prav takrat nekje neznansko daleč stran mogoče pravkar dvignila s tal preprogo, na kateri je tudi tisti dan molila za svojega sina migranta.
Celo s Kube
Prihajajo in veliko jih je. Po podatkih policije so med 1. januarjem in 16. avgustom letos policisti na območju Policijske uprave Novo mesto izsledili in prijeli 23.750 tujcev, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Slovenijo. Največ tujcev so prijeli na območju Policijske postaje Brežice, 23.548. (Na območju metliške policijske postaje je bilo teh tujcev 136, črnomaljske 45, krške 14 in na območju policijske postaje Novo mesto 7.) Samo v letošnjem avgustu so policisti na območju Policijske postaje Brežice izsledili in prijeli 3.735 tujcev, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Slovenijo, s tem, da je bilo teh tujcev v enem samem dnevu, 5. avgusta, 328.
Med letos prijetimi migranti je bilo po podatkih Policijske uprave Novo mesto največ državljanov Maroka (4.529), sledijo državljani Afganistana (3.917), Pakistana (2.863), Bangladeša (2.495), Rusije (2.165), Indije (1.172), Kube (1.151), Nepala (1.125), Turčije (822), Sirije (713), Alžirije (384) in Iraka (382). Še nekaj primerjave: leta 2022 med 1.januarjem in 16. avgustom so na območju Policijske uprave Novo mesto obravnavali 3.050 tujcev, ki so nezakonito prestopili državno mejo, pri tem največ, 2.261, na območju brežiške policijske postaje.
Ves svet skozi Rigonce
Vas Rigonce je že nekaj časa, bolj ali manj izrazito že vse od velikega migrantskega vala leta 2015, glavna posavska točka za vstop migrantov v Slovenijo in vsaj občasno ena glavnih migrantskih vstopnih točk v Sloveniji. Prej ali slej je bilo zato pričakovati, da bo domačinom v omenjeni vasi postalo moteče nenehno prihajanje tujcev, ki sicer nadaljujejo pot nekam daleč, kam, še sami ne vedo povsem točno. »Ves svet beži skozi naše Rigonce,« smo slišali pred dnevi Anko Vučajnk, ki je predsednica Vaške skupnosti Rigonce, v pogovoru z domačini Zvonetom in Milico Pavlin ter Jožetom Blažinčem.
Precej podrobno poznajo omenjeno policijsko statistiko o migrantih na tem območju, ampak oni bi lahko veliko teh številk napisali sami, kajti »ves svet« hodi mimo njihovih domov noč in dan. Če je danes tega sveta nekaj manj, ga bo jutri toliko več. Okoli desetih zvečer v vasi začnejo lajati psi in se tako oglašajo v presledkih, dokler se ne zdani, in kadar se psi tako zaganjajo v noč čez domača dvorišča, to skoraj zmeraj pomeni, da gredo skozi vas migranti.
Noč je temna in človek ni mačka, da bi v temi videl, kod naj gre, da bo prišel kar najbolj neopazno in kar najhitreje tja, kamor naj bi šel. In se je zgodilo v eni takih noči, ko je bila prava pot skozi Rigonce prevelika uganka, da je pes spet nepomirljivo lajal čez domači vrt tja proti mejni reki Sotli. Zvone Pavlin, na njegovem dvorišču je bil ta nočni direndaj, je stopil iz hiše. Skoraj se je spotaknil ob majhno deklico, ki je bila pred vrati. Na dvorišču pa – cela skupina neznancev. »Sorry, oprosti,« so se opravičevali, ko je stopil k njim. »Kdo pa ste, od kod prihajate?« je poizvedoval. »Iz Čečenije,« so rekli, in to kot v neki tihi sreči, da so v domovini še pravočasno ušli verjetnemu ruskemu vojaškemu vpoklicu na bojišče v Ukrajino. Sorry, ampak ograje na več dvoriščih v Rigoncah so na več mestih že nekaj časa polomljene, pohojene, pretrgane, je povedal Jože Blažinč. Očitno čez ograje na svojih (nočnih) poteh v neznano stopa, skače in se vleče »ves svet«, ki skozi Rigonce beži od nekod pred nekom in nečem nekam in naprej.
Sumljivo
Ko slišiš o tem, te potegne tja, na sam kraj, kjer svet v malem beži skozi Rigonce. In sem šel. Na železniškem nasipu v Rigoncah, po katerem prihajajo množično, v tistem trenutku sobotnega popoldneva ni bilo nikogar. Se je pa pripeljala po cesti ob nasipu policijska patrulja. »Počnem najbrž isto kot vi,« sem pojasnil na uradno, ampak prijazno vprašanje o razlogih za to, da se zadržujem natančno na zelo uhojeni migrantski potki. Šlo je potem brez dodatnega uradnega preverjanja moje identitete in identitete Lilijane, ki me je potrpežljivo spremljala v to osrčje migrantske pokrajine.
Ampak za nekoga izmed domačinov sva bila še vedno sumljivi osebi. Ene izmed domačink namreč ni prepričalo pojasnilo o tem, da sem novinar in pišem članek o migrantih, in tem, kako prebivalci ob migrantskih poteh sprejemajo tujce, ki hodijo skozi te kraje, in kako se vedejo tujci. Tablica z napisom press in potem še ena press-kartica z znakom Slovenske vojske in nekaj pojasnil – šele takrat se je sogovornica omehčala v svojem kategoričnem dvomu.
Tam mimo, kjer so potekala ta »pogajanja«, noč in dan hodijo migranti. To popoldne ni bilo nobenega in še po tem, ko smo čakali pozno v noč, ni bilo niti enega tam mimo, kot da bi slutili prisotnost novinarskega fotoaparata in njegovega lastnika, ki bi v svoji žal komaj prepoznavni angleščini želel izvedeti od tujcev, zakaj so odšli na pot in kam gredo.
O tem, kam gredo migranti iz Slovenije in kako ob strogem schengenskem nadzoru sploh lahko tako množično prihajajo v Slovenijo in naprej v Evropsko unijo, ter o tem, kako naj se »gostiteljska« družba počuti z njimi in kako se oni počutijo in obnašajo v »gostiteljski« evropski družbi, je tekla beseda med nami v senci enega rigonških dvorišč v čakanju na prihod migrantov, ki jih, kot rečeno, potem ni bilo.
Do prvega srečanja z migranti je potem minilo nekaj dni. Šli so v opoldanski vročini peš po železnici skozi Dobovo in so takrat že imeli jasno pred seboj hišo odrešitve ali hišo razočaranja – železniško postajo Dobova s policijskim uradom. Stekel sem proti njim. Pogled nanje skozi objektiv se je zazdel, kot da je pogled skozi mušico mereka. In eden izmed njih si je položil roko k obrazu. Ampak ali so mi ti fantje storili kaj, zaradi česar bi jih moral gledati kot tarče svojega posmeha in odpora? Ne. In jih tudi nisem gledal tako. Mar nisem, natančno tako kot ti fantje na ta avgustovski ponedeljek leta 2023, prav tako mlad kot oni hodil, tujec, nekoč po pokrajini pod vulkanom Stromboli in me je domačin Umberto Palino prijazno brez pomisleka povabil k sebi domov, mi postregel in me obdaroval? Sem. Torej?
Tuje navade
V Rigoncah je tisto sobotno popoldne beseda nanesla tudi na izkušnjo domačinke iz Posavja v Nemčiji. Ta nemška izkušnja torej tudi prebivalce Rigonc, kolikor jo poznajo, in poznajo jo, ob aktualni migrantski reki spodbuja k spraševanju, ki je evropsko in ne samo spraševanje majhne vasi dobrih petsto kilometrov južno od Münchna. Za to gre: tista ženska, Evropejka, ki je prepotovala svet po dolgem in počez in je strpna do bikinija in do burkinija, je v Nemčiji kot prostovoljka, humanitarka v enem izmed zbirnih centrov delala z begunci iz Afganistana. Nekaj časa je to trajalo, potem pa so ji nekega dne ti fantje rekli: »Ti nas že ne boš učila, ti tu pri nas nimaš kaj iskati. Ti si ženska.« To se je zgodilo leta 2015. »Ali danes prišleki iz tujine tu, v našem družbenem okolju, še tako gledajo na žensko? Če je takih nazorov veliko ljudi, ki so že prišli v Evropo in ki še nenehno prihajajo, katera avtoriteta bo uspela te ljudi prepričati, da so pri nas vrednote drugačne?« se sprašuje tista prostovoljka, ki je doma na brežiški ravnici.
Večina zaprosi za mednarodno zaščito
Ko tujci v Rigoncah in tukajšnji okolici vstopijo v Slovenijo, želijo čim prej priti do policistov, pravijo domačini. In, kot pravijo na Policijski upravi Novo mesto, je policija običajno prvi organ, ki stopi v stik s tujci. Večina prijetih tujcev poda, kot se temu reče uradno, namero za mednarodno zaščito. Delež izraženih namer za mednarodno zaščito se je v zadnjem obdobju bistveno povečal. Ko je jasno, da bodo tujci zaprosili za mednarodno zaščito, policija izvede le prve postopke, kot je npr. identifikacija, ugotavljanje ranljivosti, ugotavljanje poti, nato pa osebe preda v nadaljnjo obravnavo Ministrstva za notranje zadeve. Prosilci za mednarodno zaščito so običajno nastanjeni v azilnem domu. Ministrstvo za notranje zadeve nato odloča o vloženi prošnji za azil. Pri tistih, ki ne zaprosijo za mednarodno zaščito, policija začne postopke za vrnitev v državo, od koder so vstopili, ali izvorno državo, ali – če je potrebno – za nastanitev v Centru za tujce.
Zadnja postaja Sutla
Tujci, ki vstopajo v Slovenijo v Rigoncah, naj bi po ugibanjih tukajšnjih domačinov pripotovali iz Zagreba z vlakom ali pa jih po Hrvaškem v bližino slovenske meje pripeljejo taksisti ali različni drugi vozniki. Končna hrvaška postaja na železniški progi Zagreb–Dobova naj bi bila po teh ugibanjih večine železniška postaja Sutla, včasih tudi Harmica, ki je nekoliko bližje Sloveniji.
Postaja Sutla je bila ob našem obisku brez vsakršnega človeka. Niti ni nihče pešačil po progi ali ob njej proti tej postaji, od katere bi pot nadaljeval po progi v Slovenijo. A čisto brez znamenj, da tu mimo najbrž hodijo neznani popotniki, ki imajo za seboj dolgo pot in so namenjeni daleč, železniška postaja Sutla to pozno sobotno popoldne avgusta 2023 ni bila. Ob tirih, čisto ob tabli, ki prepoveduje hojo po progi, so ležali otroški čeveljčki, zapuščeni, kot da jih je nekdo odložil in potem ob nepričakovanem naglem odhodu ni utegnil vanje znova obuti otroka.
Kdo ve, kje hodi tisti mali človek, ki so ga imeli obutega v skrivnostne čeveljčke s postaje Sutla, ki so zdaj mogoče že končali v kakšnem hrvaškem zbirnem centru za ravnanje z odpadki? In, ko gre za hojo, kdo ve, kje ta trenutek hodi človek, ki se je tistega večera zgrudil na brežiški ravnici, kot v spletu čudežnih okoliščin vstal in odšel? Mogoče zdaj v katerem izmed evropskih zbirnih centrov za begunce čaka svojo evropsko prihodnost ali pa skorajšnjo vsiljeno vrnitev v Afganistan, tokrat ne skozi Rigonce, kjer bi spet, kot takrat, utrujen od poti v neznano kljub noči videl pred seboj svetlobo.
