FOTO: Slovenec ima v eni zanimivejših zbirk starin za 40.000 evrov razglednic

Le malo je manjkalo, da dogovorjenega ogleda ene od zanimivejših zasebnih zbirk starin na območju Štajerske, ne bi bilo. Ključ prostorov, kjer je shranjena zbirka, se je nenadoma izgubil. Ko se je na srečo čudežno našel, je bil takoj spet pozabljen, kajti kaj je en sam ključ v primerjavi z vsemi brezštevilnimi predmeti, ki jih zbiratelj Peter Habe zbira že desetletja.

Strast zbiranja je izjemno močna, težko se ji je odreči. Peter Habe jo je začutil v otroštvu, ko je zbirateljsko žilico v njem spodbudil stric Jože Habe z zbirko ur in kovancev. Zbirateljsko se je Habe najprej posvetil etnološki zbirki, a ga zdaj zanima le še kakšen res redek, poseben kos, imajo pa zanj še vedno posebno vrednost pustne maske, ki si jih je naredil kot otrok iz češnjevega lesa ali jelše: »Prve sem kopiral po tistih, ki so bile pri nas že prej, potem sem jih začel delati po svoje, narejene so tako, da si lahko nanje zaigral ali se z njimi ubranil. S tremi maskami smo se običajno vsako leto pojavljali v domači vasi, zato so sosedje že vedeli, iz katerih hiš prihajamo.«

V zbirki je imel okoli štirideset različnih mask, nekaj družinskih, eno, prav tako iz lesa, je našel na Koroškem in dve v Celju. Zdaj so mu zanimivejše maske iz drugih krajev, ki so prav tako izdelane iz lesa in so po izvoru slovenske.

Kovanci in za 40.000 evrov razglednic

V zbirki Petra Habeta je mogoče najti prav vse, kajti skoraj ni antikvitete, ki ne bi pritegnila njegove pozornosti. Najbolj ljubi so mu predmeti, povezani z domačimi kraji in z Lokovino, kjer ima z družino ekološko kmetijo s hišnim imenom Blažiš (priimek po mamini strani), in z bližnjo Dobrno. Vredne antikvitete slovenskega izvora je bilo v določenem trenutku težko najti, kajti, kot se spominja Habe, mnogo jih je bilo odvrženih na smetišče ali so bile prodane in odnesene v sosednje države, kjer so mnoge od njih znova našli in odkupili slovenski zbiratelji. Tako je tudi Habe našel slovenske izdelke po tujih sejmih, med njimi razglednice nekdanjih nemških turistov, ki so bile poslane iz zdravilišča Dobrna, kot tudi slovenske spominke.

Iz jelše narejena ročna maska, s katero je mogoče žvižgati.

Iz otroških let se spominja, da je bilo na kupu smetišča polno razglednic iz zdravilišča, ki jih sam takrat ni vzel, jih je pa zato trideset let kasneje plačeval po visoki ceni: »Za posamezno sem odštel tudi 300 evrov in več, in če sem jo hotel imeti, sem kakšno zagotovo preplačal.« Ob tem omeni, da je njegov kolega kupoval kovance, ki jih je prodajala žena pokojnega zbiratelja in mu za povrhu podarila še polno škatlo razglednic, za katere bi bil Habe pripravljen odšteti tudi 40.000 evrov, če bi jih le dobil.

Pipa s pogledom skozi ključavnico

Zanima ga tudi vse, kar je povezano z vojaško zgodovino Slovenije. Tako ima pri sebi sicer zelo redke fotografije bojev za severno mejo, med njimi osvoboditev Celovca, prav tako fotografije z generalom Rudolfom Maistrom. V zadnjem obdobju si želi najti še kakšno slovensko »regiment pipo«, kar bo precej težka naloga, saj so izjemno redke: »Malo je bilo namreč zavednih Slovencev, ki bi si na pipo napisali svoje ime v slovenščini in slovenske verze, zato se toliko bolj dragocene. Za pipo s slovenskimi verzi sem plačal toliko, da raje sploh ne povem, a je bila tega vredna. Verze, ki gredo po spominu nekako takole – Nemke ne maram, ker Slovenke sem sin, za slovenske fante pa je dosti deklet, je skoval prvi lastnik pipe. Na njej je še narisano, kako fant skozi ključavnico gleda izbrano dekle.«

Habe med slovenskimi zbiratelji izstopa po številu sabelj. Teh je okoli 500, med njimi seveda najbolj zbudijo pozornost turške in francoske. Veliko jih je kupil od zbirateljev v Celju in Mariboru, sam je v okolici našel še nože in sekire. Francoske sablje naj bi bile domnevno najdene na Konjskem pri Vojniku, kjer je bila bitka, v kateri je habsburška cesarska vojska potolkla utrujene, iz Rusije vračajoče se francoske vojake.

Sestreljeno steklo iz osmih plasti

Med vojaškimi predmeti iz prve in druge svetovne vojne, ki so med zbiratelji zelo zaželeni, zaradi česar je na trgu veliko izvrstno narejenih kopij in jih je zato že težko ločiti od originalov, so v Habetovi zbirki zanimivi deli bombnika B24; med drugo svetovno vojno je strmoglavil nad Dobrno: »Gre za enega od doslej najbolj neustrezno narejenih bombnikov. Njegova posadka se je vkrcala v italijanskem Bariju leta 1944 in potem bombardirala Regensburg ter bila sestreljena pri vračanju. Od desetih članov posadke so ostali živi trije, ki so potem preživeli vojno v ujetništvu.«

Ostanki med drugo svetovno vojno sestreljenega bombnika nad Dobrno

Na kraju strmoglavljenja kar 24 ton težkega bombnika je bilo mogoče še pred sedmimi leti najti celo motor. Na steklu z osmimi plastmi, ki ga je dal Habe vzidati v hišo, je vidno, kje vse je prišlo do preboja zgolj ene plasti; vsa druga stekla na linah bombnika so bile sicer kot iz papirja. Doma hrani tudi kupolo, prav tako namenjeno zaščiti strelca.

Z dodatkom nagačene krokodilje glave

V ospredju njegove zbirateljske strasti so motorji, avtomobili in kolesa. Avto znamke Austin je v voznem stanju, vendar malo uporabljen, saj ni hiter; z njim se je mogoče peljati največ 50 km/h. Registrirana ima tri starodobnike, med njimi je v sedemdesetih letih v Angliji izdelan model panter lima. Narejenih je bilo le 800 takšnih vozil, namenjenih za vožnjo v prostem času. Vozilo je sicer neudobno, kar je tako ali tako značilnost starodobnikov, vendar je dovolj hitro, zato se Habe z njim vozi tudi po avtocesti.

Izbor najstarejših koles s konca 19. stoletja

V vseh letih, odkar se ukvarja z zbirateljstvom, je imel sto motorjev, danes ima veliko motorjev znamke Tomos, Partizan Subotica, TMZ Zagreb in Prima iz Sarajeva. S 500-kubičnim motorjem znamke Wanderer je prevozil vso Slovenijo, prav tako z motorjem, ki ga je izdelal skupaj s kolegi, na katerem je vse, razen šasije za motor, izdelano ročno. Motor, ki po skoraj petdesetih letih že sodi med starodobnike, krasi nagačena glava majhnega krokodila, ki jo je Habe dobil v dar od svojega prijatelja; ni znano, kje je bil ulovljen.

Četrt stoletja iskanja Tribune

Z zbirko večinoma slovenskih koles so se mu izpolnile že skoraj vse želje, morda bi si želel kupiti le še kakšnega, narejenega pred drugo svetovno vojno v Tribuni, tedaj največjem kolesarskem podjetju. Pred vojno so po sestavljanju koles sloveli tudi nekateri mehaniki – med njimi Jax & Sin v Ljubljani – ki so si na svoje kolo pritrdili ploščico. »Še vedno ne morem verjeti, da sem prvo tribuno iskal kar 25 let. Vsi zbiralci v Sloveniji so vedeli, da jo iščem in zanjo sem, četudi nisem imel v mislih kolesa z vsemi deli, ponujal 8000 evrov, ko pa sem ga končno le našel, sem ga dobil po simbolični ceni,« se spominja Habe.

Zbirka žepnih ur in okrasnih kovinskih pasov za narodne noše in kot dodatek k svečanim oblačilom.

V zbirki ima še nekaj tribun, največ je bil pripravljen odšteti le za prvo, in to zato, da bi kolo, ki si ga je tako želel, iskala zanj vsa Slovenija. Prav mrzlično iskanje kaže na to, da je zbirateljska strast v Sloveniji zelo močna, po prepričanju Petra Habeta nič manjša kot kje drugje, v Italiji, Avstriji, Franciji, na Hrvaškem in v Nemčiji, torej v državah, kjer Habe in njegovi drugi kolegi obiskujejo velike in pestro založene sejme starin.

Kupljena rikša in »sanjsko kolo«

Rikša, kupljena z namenom, da zabava otroke, saj jih z njo, kadar pridejo šolske skupine, vozi po domačem dvorišču, je bila poleg še dveh, ki jih je prodal, kupljena na severu Nemčije. Koliko je plačal zanje? »Kdor jo mora prodati na hitro, ker nima dovolj prostora, je bo prodal po ugodni ceni, tudi za 500 evrov. Za najcenejšo sem plačal 800 evrov, za drugi dve 1000 in 1200 evrov, kar še vedno ni drago v primerjavi s kolesom, za katerega sem pred sedmimi leti dal 000 evrov in sem ponj dobesedno letel v nemški Mannheim, saj je šlo za kolo, ki se je takrat prodajalo po enkrat višji ceni, jaz pa sem ga iskal po vseh sejmih.«

Za marsikoga nič posebnega, zanj pa prava dragocenost: »To je starejše kolo iz leta 1892 s trdimi gumami, ki so ga kot modno kolo prodajalo po vsem svetu. Izdelano je bilo po propadu prvega do takrat izdelanega kolesa z enim velikim sprednjim in manjšim zadnjim kolesom, ki ni imelo verige. To kolo velja za zelo nevarno, zato je znano tudi kot kostolomac ali peni.« Tudi ta je v Habetovi zbirki in v voznem stanju, z njim se tudi popelje, vendar le po domačem asfaltiranem dvorišču, kjer ni nobene klančine.

Ko se mudi, kupi Dieslov motor

Kolesa v njegovi zbirki so vozna, izjema je kolo z originalno zračnico. Zračnice so prvič serijsko montirali med letoma 1895 in 1897, ko so se začela opuščati kolesa s trdimi gumami. Peter Habe ga je kupil v Nemčiji, saj jih v Sloveniji takrat ni bilo mogoče dobiti, mu je pa eden izmed italijanskih zbirateljev pokazal fotografijo takšnega kolesa, kupljenega pred 25 leti na Gorenjskem. Še ena takšno kolo, kupljeno v Avstriji, ima zbiratelj v Šentjurju, sicer pa je precej teh koles s prvo zračnico v tehniškem muzeju v Bistri. Zelo redka so kolesa, opremljena z motorjem znamke Diesel, uporabljena po drugi svetovni vojni: »Ko si v trgovini kupil motor in rezervoar za gorivo, si lahko motor takoj montiral že pred trgovino in se peljal, seveda pa je bilo tako kolo z motorjem primerno le za suho vreme in vožnjo po ravnem, zato ta kolesa niso bila dolgo v uporabi.«

Kje so časi, ko so se ponujali obrtniki

Za obiskovalce so najbolj zanimiva delovna kolesa vseh vrst obrtnikov, čeprav niso toliko vredna. Uporabljala so se po drugi svetovni vojni, še tja v sedemdeseta leta in tudi kasneje, celo do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takšno je bilo denimo kolo unionske pivovarne, uporabljeno ob večjih dogodkih in veselicah, ko si lahko kupil za žetone pivo, natočeno iz sodčka na kolesu. V zbirki je prav tako še dolgo uporabljeno poštarsko kolo ter kolesa s škatlami za shranjevanje orodja, od pleskarskega z valjčki za okrasitev sten do čevljarskega in gozdarskega: »Čevljarsko kolo sem najprej kupil v Franciji, vendar sem ga prodal, ko sem dobil podobnega v Sloveniji.«

Vredno ogleda je kolo gozdarja in neznanega fotografa, ki ga je Habe kupil v Celju, zanj pa se je odločil zaradi napisa izdelovalca, celjskega mehanika Draga Gamsa; priimek Gams je tudi na zvoncu kolesa. V okolici Ljubljane je kupil kolo nekdanjega trgovca in v njegovi škatli je bilo še polno predmetov, ki jih je prodajal, dokler ni opustil svoje dejavnosti, med drugim cigaretne škatlice z letnico 1963. Kolo je opremljeno z lesenim dežnikom, da se lahko, potem ko je odprto, nanj obesi stvari za prodajo, običajno na kakšnih večjih prireditvah. V Habetovi zbirki je tudi kolo potujočega obrtnika za popravilo dežnikov in vezenje loncev, ki je namesto zračnic še vedno uporabljal trde gume, takšne, kot so bile v letu 1898.

Obisk italijanskih filmarjev

Tudi druga delovna kolesa so bogato opremljena z dodatnimi pripomočki, brusilnikom za nože, majhnim šivalnim strojem za drobna popravila oblačil, na kolesu mlekarice je vse polno kanglic za mleko. Kolo nemškega proizvajalca Diktator z dodatkom, v katerega si nalil vodo, uporabljeno pri brušenju orodja, je Habe posodil italijanski filmski ekipi, ki ga je uporabila v filmu. Sodelovanje z njimi je bilo zelo korektno, na kolo so zelo pazili, zapakiranega in takega, kot ga je posodil, tudi vrnili.