»Hipnoterapija nam omogoča, da zaobidemo zavestni um in dostopamo neposredno do podzavesti.«
Ste strokovnjakinja za prepričevanje in reprogramiranje prepričanj. Kaj to sploh pomeni?
Ko pridemo na svet, dobimo neko podstat kolektivnih prepričanj, prepričanj staršev … Kaj verjamemo o sebi in svetu, kaj verjamemo na splošno. Potem so tu še osebna prepričanja, ki jih sčasoma zgradimo na podlagi izkušenj. Skozi vsa ta svoja prepričanja dojemamo svet in določene stvari uresničujemo ali ne uresničujemo. Vsak ima paket teh prepričanj, ki nam pri nekaterih stvareh koristijo, pri drugih pa nas omejujejo. Včasih se znajdemo v položaju, ko bi nekaj radi dosegli, a nas nekaj blokira. Konkretna situacija: rada bi bila igralka, a se bojim odra. Ob tem lahko rečem, da pač ne bom igralka, ali pa nekaj storim, da bom. Torej moram spremeniti razmišljanje, da bom lahko šla čez ta strah do odra. To je reprogramiranje prepričanj. Omejujoči paket prepričanj, ki nas ne pusti do ciljev, hočemo spremeniti.
Velja mnenje, da je ravno prepričanja najtežje spremeniti, toda vi trdite, da je to lahko dokaj hitro in preprosto?
Res je. Naša zavest je sestavljena iz dveh delov: zavestnega in podzavestnega. Prepričanja so večinoma zakoreninjena v naši podzavesti, sploh ta, ki nas omejujejo in se jih včasih niti ne zavedamo, ali pa se jih, a ne vemo, kaj je za tem. Če se na primer bojim odra, je to le simptom nečesa, ki ima korenine v podzavesti: zakaj se tega bojim? Zavestni um je kot vratar, ki ščiti, da ne pridemo do teh temeljnih prepričanj v podzavesti. V podzavest sicer nenehno vstopamo, le da je tudi ta »vratar« konstantno na preži in pazi, da ne bi spreminjali prepričanj. Če si človek želi in je pripravljen, se da s tehnikami hipnoterapije, opazovanjem in prepoznavanjem znakov zavestni um oziroma tega »vratarja« zadržati stran, ga poslati na »pavzo«. Tako lahko dostopamo do podzavesti, kjer lahko najdemo vzroke za naša prepričanja.
In človeku tako pomagate spremeniti življenje?
Nisem jaz ta oseba, ki daje rešitve človeku, vse to naredi njegova podzavest. Morda se sliši nerealno, a tako je. Vsako reprogramiranje prepričanj je kot mali porod, rodijo se nove ideje.
Kdaj potrebujemo reprogramiranje prepričanj?
Ta potreba se pokaže, ko pride do konflikta med zavestnim in podzavestnim, ko pride do vozla, temu lahko rečemo tudi notranji boj, če hočete.
Če prav razumem: če bi znali in želeli dostopati do podzavesti, bi lahko rešili vse svoje težave?
Da, če bi se naučili zakonitosti in dela s podzavestjo. Je pa težko delati sam, nekatere stvari sami težko vidimo ali si jih zanikamo, medtem ko jih bo nekdo drug takoj opazil. Ampak se da.
Imate kakšne konkretne nasvete, kaj lahko naredimo sami?
Prva stvar je, da si dovolimo čutiti. Ob prijetnih občutkih, ko nam je dobro, uživamo, ko se zgodi nekaj negativnega, pa od neprijetnih čustev kar zbežimo. Nočemo jih čutiti. A ključ do napredka je, da si dovolimo, da čutimo vsa čustva. Sploh v pogovorih oziroma prepirih se radi ustavimo v umu – kako nam je lahko to rekel, zakaj je sploh to rekel in podobno. A za tem je tudi čustveni del: razmislimo, kaj ob tem čutimo, zakaj nas to tako gane, zakaj smo tako čustveni – kaj je zadaj? Če si bomo to dovolili, se bo prej ali slej to nehalo. Da boste lažje razumeli: pes teče za mačko, dokler ona teče pred njim, ko se ona ustavi in obrne, se bo ustavil tudi pes. Tako je pri nas: poskušamo ubežati negativnim občutkom, ki zato še bolj pritiskajo na nas, če pa se ustavimo in jih pogledamo, dobimo določene odgovore, dojamemo, da je bila prisotna neka stara travma ali bolečina, stvar na koncu izzveni in nas pusti bogatejše za neko izkušnjo in modrost. Torej občutenje, treniranje čustev (čuječnost) in nato razumski pogled, kaj je za tem. Zelo priporočam tudi prosto pisanje: da zapisujete svoj miselni tok.
Moderna družba nas ravno odvrača od sebe, uči, da iščemo zunanje rešitve, pogledamo stran in se delamo, da je vse dobro. Raje rešujemo težave drugih.
Tudi jaz sem rekla, da bom rešila svet, ampak na koncu ugotoviš, da pot do tega vodi le skozi rešitev samega sebe. Pot do boljšega sveta je čez vsakega posameznika.
Začeli ste kot svetovalka za odnose z javnostmi in marketing, kako ste od tega, da poskušate ljudi o nečem prepričati, jim nekaj prodati, prišli do dela na sebi in duhovnosti? Kaj je bil sprožilec?
Zdravstvene težave sina, ki je imel kot dojenček alergije in dermatitis, zaradi njega sem se začela učiti o zdravem življenju in prehrani. Zaradi tega sem se tudi sama začela bolj zdravo prehranjevati, očitno se je s tem prečistilo telo in so se mi spremenila tudi občutja, bolj močno sem začela doživljati naravo. Prej sem bila mestni človek, čisto zadovoljna z betonom, potem pa sem kar naenkrat opazila drevesa, kakšen rastoči čudež so. (smeh) A na plan so ob tem prišla tudi prej zatirana negativna čustva, moji strahovi iz mladosti, zato sem začela preučevati tudi psihologijo in duhovnost. Imela sem srečo, da sem našla odličnega duhovnega učitelja. Še naprej sem raziskovala in začela vse povezovati s svojo stroko: zanimalo me je, ali je človek res energija – kot dokazujejo nova znanstvena spoznanja –, kaj to pomeni v psihologiji oziroma komunikaciji – kvantna fizika je nadgradnjo tega naredila na področju fizike, epigenetika na področju biologije in kemije. Tako je nastala moja knjiga Kvantni kreator. Vmes pa sem se začela izobraževati še za hipnoterapevtko.
Kaj je hipnoterapija?
To je metoda, ki omogoča, da reprogramiramo neka prepričanja oziroma da z dostopom do podzavesti lahko spremenimo določene stvari, ki so zakoreninjene v nas. Hipnoterapija nam omogoča, da zaobidemo zavestni um, ki nam je velikokrat v napoto, kadar se želimo nadgraditi in osebnostno zrasti, in da dostopamo neposredno do podzavesti ter vanjo vsadimo nova prepričanja, ki nam bodo koristila. Podzavest je tista, ki vodi igro, čeprav mislimo, da smo zelo razumski ljudje. Zato je delo s podzavestjo veliko bolj učinkovito.
Vsi vemo za hipnozo, ampak jo še vedno dojemamo kot zgolj manipulacijo ali trik za zabavo ljudi. Ampak to je daleč od resnice?
Obstajata dva tipa hipnoze, terapevtski in odrski. Pri odrski hipnozi na oder pridejo ljudje, ki so najbolj sugestibilni oziroma najboljši vizualizatorji. Ta šov je zasnovan na način, da hipnotizer najprej naredi par vaj in tako prepozna ter izbere najboljše kandidate za hipnozo. Nekateri imajo res močno vizualizacijo, vsi jo lahko razvijemo, ampak majhen odstotek ljudi ima že v osnovi zelo močno, in taki se hitreje sprostijo in so bolj fokusirani na sugestije. Videti je, kot da se človek v hipnozi ničesar ne zaveda, ampak v resnici je samo bolj sproščen in ima močnejši fokus.
Kaj to pomeni?
Predstavljajte si, da se za mizo z nekom pogovarjate, v ozadju pa igra radio, lahko tudi precej glasno, ampak vi izločite, izklopite čutilo za radio in ga sploh ne slišite, fokusirani ste samo na sogovornika. Ali pa iščemo ključe, pa jih imamo v roki – tega ne vidimo, ker smo preprosto osredotočeni na nekaj drugega. To je hipnoza. In ljudje večinoma mislijo, da je hipnoza samo z zaprtimi očmi, pa ni res. Kot sem rekla, mi skačemo noter in ven iz podzavesti, zato je pri hipnozi samo pomembno, da prepoznaš, kdaj je človek bolj »hipnotičen«.
Kaj pa je hipnoterapija?
Hipnoterapija uporablja dve tehniki, klasično hipnozo z zaprtimi očmi, ki poteka zelo podobno kot odrska hipnoza: »1, 2, 3, spi« in človek pade v trans, druga pa je pogovorna hipnoza, to uporabljam jaz. Ta je z odprtimi očmi, človek pade v trans čez pogovor in se loti svojega problema. Jaz sem v bistvu samo inštruktor procesa in skrbim, da se zavesten um ne vmešava, človek pa potem v podzavestnem, sproščenem, nevtralnem stanju dejansko sam zagleda svoj vozel in ga razvozla, ko konflikt vidi celostno. V sproščenem stanju avtomatično nastopijo viri in resursi, ki jih imamo v nas samih, in ugotovimo, kako bi lahko določen problem rešili, da se ne bo več ponavljal.
Hipnoterapija je samo pomoč, da človek sam najde rešitve? Gre na neki način za voden pogovor v zelo globokem stanju?
Tako je, to je to.
Že vse življenje se ukvarjate s pogovorom, komunikacijo. Pravite, da opažate, da imamo Slovenci velike težave pri komunikaciji tako v poslovnih kot zasebnih odnosih. O kakšnih težavah govoriva?
Slovenci smo nasploh zelo razumski, kot nacija nismo čustveni, kot so na primer Italijani ali Španci. Smo bolj trezni, realni, zelo radi imamo razumske stvari, smo trdno na tleh, nismo tako sproščeni. To je en vidik problema, drug pa je ta, da ne znamo postaviti mej. Zelo smo ustrežljivi, dolgo toleriramo in prenašamo nekaj, stvar se nabira, dokler ne gre čez rob in pride ena malenkost, nato pa kar eksplodiramo. Če ne postavljamo mej sproti, se nabira in eskalira. Tudi sama sem se morala precej posvetiti temu, v bistvu se še vedno. Sploh ženske imamo to težavo, da smo še bolj ustrežljive, sebe dajemo na drugo mesto, ker ni plemenito, da najprej poskrbiš zase. A če najprej poskrbim zase, lahko potem pomagam naprej, sicer se bom iztrošila, kolapsirala ... To so v bistvu neke zdrave meje, ki jih lahko postavljamo na bolj umirjen, človeški način, ne pa, kot je zdaj v navadi, da ali vse naredim ali se skregam. Če znaš to pravilno skomunicirati, si veliko bolj umirjen, sproščen, odnosi se izboljšajo. To je bogastvo komunikacije, ki nas po eni strani sprosti, olajša, hkrati pa prinese res boljše odnose.
Kako to preseči, če smo že vzgojeni s tako komunikacijo, ta pa se v zadnjih letih še poslabšuje, zdaj se že v javnem življenju, politiki uporablja nestrpna in sovražna komunikacija?
Najprej si moramo to želeti ter se izobraziti. Ljudje zelo radi kažemo s prstom: on je kriv, on bi lahko to, on, on, on … Vsi bi lahko vse, samo nas pa to ne zadeva, mi nismo ničesar krivi. Recimo v primeru nedavnega najstniškega nasilja, ko so v Celju vrstnice pretepale sošolko in to snemale, vsi zelo radi takoj krivijo starše, dekleta, učitelje … Seveda nasilje absolutno ni okej, ampak ali s tem, ko spet s prstom kažemo na drugega, nismo nasilni? Vsako obtoževanje, vsako stresanje negativnih čustev na nekoga je nasilna komunikacija. Nevtralna komunikacija dobro pogleda situacijo in vsem stranem pove, kaj je prav in kaj ne. Če se moja otroka skregata, ne napadem in okregam najprej tistega, ki je videti kriv ali ki je prvi prišel k meni, ampak najprej pogledam, kaj je bilo, in nato vsakemu povem, kaj bi lahko denimo izboljšal.
Za konflikt sta potrebna dva. Največkrat se zgodi, ker ne znata komunicirati, potem pa linčamo tistega, ki je mogoče malo bolj agresiven ali mu prvemu poči film in eksplodira. Seveda je človeku treba povedati, da nekaj ni prav in da tega ne odobravamo, ampak vedno je treba iti globlje. Prvo kot prvo moramo, preden začnemo obtoževati druge, pogledati vase. Na primer: kako pa ravnajo moji otroci, sem se jim posvetila, jih poznam, jim omejujem zaslone, ali vem, kaj delajo na internetu, imajo lahko kar ves dan zaslon na voljo, sem jaz naredila svojo domačo nalogo …? V končni fazi ta nasilniška dekleta tudi niso moj problem, mislim, so problem družbeni, ampak jaz ga ne bom rešila tako, da bom napadala druge. Jaz sem izkoristila ta incident, da sem se pogovorila s svojima otrokoma in še enkrat ponovila, da tudi ni okej, da si zraven in ničesar ne narediš ali pa da denimo, bog ne daj, snemaš.
Z družbenimi omrežji je vse to dobilo neke čisto nove razsežnosti?
Točno tako. S tem bi poudarila še nekaj, kar uporablja hipnoza, kar uporabljamo vsi, tako smo vzgojeni, tudi družba tako deluje: pogojni refleks. Ta princip – če narediš to, si nagrajen, če narediš to, si kaznovan – lahko uporabimo tudi za sidranje dobrih stvari. Če moj otrok naredi nekaj, kar mi ni všeč, se po navadi zelo zasidramo v to in mu ponavljamo te očitke, ko naredi nekaj dobrega, gre pa to mimo, kot da skoraj ne opazim. Enako je pri konfliktu: ko se zgodi, vsi usmerimo pozornost tja in sidramo to, da so konflikti, dobre stvari pa sploh ne pridejo v ospredje, sploh ne vemo, da so se zgodile. Tudi dobre stvari bi morali sidrati.
Imate dva otroka, najstnika, vas skrbi, kako bosta živela, kakšen bo njun svet čez recimo dvajset let?
Ne bom rekla, da me skrbi, ker se mi zdi, da sem še kar dobro naredila domačo nalogo. V njuni mladosti smo bili zelo konservativni z uporabo digitalij, bila sta zadnja v razredu, ki sta proti drugi polovici osnovne šole dobila telefon, pa še to takega na tipke in samo za klice, šele pozneje tudi pametni telefon. Imeli smo zelo stroge omejitve glede igric. Ker nista imela računalnika, sta počela druge stvari in sta pač razvijala kreativnost na drugih področjih. Nisem pa privrženec skrajnosti, da ne bo pomote.
Računalnik je tudi delovno orodje, zato sem želela, da ga razumeta kot takega, igrice so bile omejene, sta pa imela tudi omejen čas za ustvarjanje z računalnikom, na primer urejanje fotografij, montiranje videa, poslušanje glasbe, gledanje izobraževalnih vsebin … Tako da sta oba razvila računalniška znanja, se opismenila. A zaradi omejevanj se nista nikoli čutila prikrajšana, sama sta mi večkrat rekla: »Joj, moji prijatelji, nič se nočejo pogovarjati, samo igrice igrajo, med odmori ne gredo ne jest ne na stranišče …« Tako da me zaradi tega ne skrbi, čeprav po drugi strani tudi me, ker je razvoj novih tehnologij, umetne inteligence ... tako hiter, da včasih še dojamemo ne. Ampak če se česa bojimo, se temu izogibamo, zato je bolje, da se soočimo in razvijemo nek zdrav odnos do tega. Sem velik privrženec ravnotežja. Življenje je v bistvu ravnotežje, na vseh področjih, tudi kar zadeva politiko, v končni fazi.
Bomo presegli vso to sovražno, nestrpno komunikacijo ali se še stopnjuje?
Na trenutke se mi je včasih zdelo, da je hujše, ampak po drugi strani, če pogledam naše dedke ali še starejše generacije, je bila tista komunikacija tudi zelo robata, mimogrede si jih dobil okoli ušes ali po prstih. Zato se sprašujem, ali je res danes slabše ali je samo drugače? Morda se je na enih področjih izboljšalo, na drugih pa poslabšalo. Se mi zdi, da v osnovi se vedno drži neko ravnotežje, odvisno samo, kako skrajne imamo te pojave v družbi. V resnici smo danes pri nekaterih stvareh bolj kultivirani. Odvisno od nas, kako bomo zapeljali: če nas bo vedno več, ki nam bo vrednota, da se dobro razumemo, bo to postalo trend, ki se bo širil. Z zgledom lahko največ naredimo. Vsak naj dela po najboljši vesti, mogoče tudi včasih naredi kakšen korak več, čeprav morda to zahteva več časa in energije, se odpre za kaj novega. Potem upanje bo.
Se mi zdi, da trenutno vlada politična klima ločevanja in strahu. Čutite vi tudi to?
Se strinjam, ampak to je najbolj posledica tega, da politike »delajo« strokovnjaki za marketing, ti pa poznajo principe, na katera čustva je treba igrati, da lažje vplivaš na ljudi. Rešitev tega je spet v tem, da sami sebe izobrazimo, se denimo naučimo, kako delujejo mehanizmi prepričevanja in vplivanja, spoznamo komunikacijske trike. Če to poznamo, lahko to prepoznamo v komunikaciji drugega, na primer politika, in potem to nima več takega vpliva na nas.
In spet sva pri delu na sebi, da je treba najprej pomesti pred svojim pragom.
Dejansko imamo od vseh ljudi največji mogoči vpliv prav na nas same in zgled je najmočnejši kazalec, da se nekaj da. Zgledi vlečejo. Te stare dolgočasne resnice držijo.
