Na pobudo župnika in Šenčurjanov so lani začeli prenavljati glavni oltar. Osrednjo oltarno skulpturo, baročni kip sv. Jurija na konju, so namreč pred slabimi 140 leti prestavili v nišo nad cerkvenim vhodom. Konjenik očitno ni ustrezal estetskemu okusu tistega časa in župnik Martin Povše je tedaj farane prepričal, da konj ne spada v cerkev. Prenovo oltarja z glavno figuro sv. Jurija pa je Povše leta 1883 zaupal podobarju Štefanu Šubicu. Na oltarju najdemo tudi njegov podpis. Leto pozneje je njegov sin Valentin za glavni oltar izdelal še dva keruba.
Leta 2021 so na oltarni arhitekturi opravili sondiranja na več mestih in ugotovili pet barvnih plasti, vključno s prvotno baročno. Naravoslovne raziskave, ki so jih opravili v ljubljanskem restavratorskem centru, so pokazale tudi, da v preteklosti niso preslikali vseh barvnih površin. Prav tako so ugotovili, da so vsi štirje stebri ob glavni niši dodani na novo, v času Šubičeve predelave oltarja. Pri vzorčenju plastik sv. Janeza in sv. Luke so ugotovili, da sta bili figuri prvotno pozlačeni, inkarnat pa je bil pozneje vsaj še enkrat preslikan.
Enigmatični Peter Janežič – kipar ali pozlatar?
Pri odstranjevanju sekundarnih oljnih plasti preslikav so restavratorji odkrili podpis Petra Janežiča. Med previdnim odstranjevanjem s skalpelom se je razkrila tudi letnica 1760. O njegovem življenju je bilo zelo malo znanega in stroka ga je dolgo umeščala med kiparje. Šele umetnostni zgodovinar dr. Blaž Resman je podvomil, da je bil Janežič kipar. Na to ga je napeljalo dejstvo, da se poznobaročni kiparji po navadi niso podpisovali na oltarje, temveč na njih najdemo podpise tistih, ki so delo na oltarju končali, ga pobarvali in pozlatili ter popravili vse morebitne neusklajenosti.
V šenčurski cerkvi se je Janežič podpisal tudi kot »vergolder«, pozlatar. Peter Janežič je bil torej polikromator in pozlatar. Ali je bil tudi slikar-figuralik, za zdaj ostaja še odprto vprašanje. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je bil nečak slovitega baročnega slikarja Franca Jelovška, avtorja stropne poslikave v šenčurski cerkvi. Morda se je Janežič izšolal prav pri svojem stricu.
Vrnimo se k novoodkritim poslikavam. Da je bila narejena v tehniki prave freske, so restavratorji takoj ugotovili, saj so bile na ometu vidne dnevnice. Slikar si je vedno pripravil in sveže ometal tiste predele stene, ki jih je nameraval poslikati v enem dnevu. Čigave roke pa so ustvarile poslikavo, ki je zasijala izpod beleža? Glede na slogovne podobnosti s kupolno fresko, ki jo je leta 1750 ustvaril France Jelovšek, jo pripisujejo prav njemu.
Odkritja restavratorskih posegov v šenčurski cerkvi lahko »beremo« kot napeto detektivko. Komu pripisati originalen kip sv. Jurija? Sta bila kip in poslikava izdelana najprej in so oltar izdelali pozneje?
»To teorijo bi lahko podprli osrednja figura, sv. Jurij na konju, kipa evangelistov sv. Janeza in sv. Marka, ki so starejši od Vrbnikovih evangelistov, ter nekateri detajli; kovinska držala, vzidana v fresko in verjetno nameščena z namenom obešanja neke spremljevalne figuralike, potem fino obdelane lesene konzole, vzidane v steno za oltarjem, ki so bile morda namenjene nošenju nekega dekorativnega podstavka za osrednji kip sv. Jurija, saj v obstoječem stanju ne opravljajo funkcije stabilizacije oltarja s hrbtne strani,« je povedal restavrator Franci Kavčič, Restavratorstvo Kavčič.
Kip konjenika je zdaj v delavnici restavratorskega centra
Skoraj vsa poznobaročna kiparska dediščina je izdelana iz lesa in povečini je v precej slabem stanju. Gre za občutljivo gradivo, ki je v primeru neustreznega hranjenja, denimo previsoke vlage, izpostavljeno številnim poškodbam; odpadajo barvne plasti in pozlata, v lesene skulpture se naselijo lesni insekti, na spojih različnih kosov lesa pa so vidne razpoke.
»Baročni kip sv. Jurija na konju je izdelan iz lipovine, saj je les lipe mehkejši in ga je lažje rezbariti. Mojstri so v svoji okolici vedno iskali mehkejši les in seveda tistega, ki je bil na voljo. V srednjem veku je veljalo pravilo, da morajo biti figure narejene iz enega samega kosa lesa, razen okončin, kot so roke. V baroku, in še prej v 17. stoletju, v obdobju 'zlatih oltarjev', pa se je produkcija tako povečala, da so začeli posamezne kose lesa med seboj lepiti. Konj, ki ga imamo v naši restavratorski delavnici, je recimo problematičen, saj so uporabili slab material. Porabili so celo polena, ki jih sicer ne bi. Zaradi sušenja so vidne razpoke na spojih; vidne so številne luknjice, ki so posledica lesnih insektov,« pravi Nuška Dolenc Kambič, vodja Oddelka za les Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).
Vznemirljiva zgodba iz šenčurske cerkve se tako nadaljuje. Zagotovo pa bodo zadeve glede povezave med prvotno baročno poslikavo in osrednjo leseno plastiko sv. Jurija konjenika sčasoma postale jasnejše.
Prispevek je nastal v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
