"Naša naloga je, da se poglobljeno ukvarjamo s krasom, zato smo bili poleg že v fazi načrtovanja, ko se je trasa umeščala v prostor in smo jo zaradi jam tudi premikali," vlogo krasoslovcev v projektu drugi tir opisuje dr. Mitja Prelovšek, jamar in znanstvenik z Inštituta za raziskovanje krasa pri ZRC SAZU. Aktivni, celo stalno dostopni so tudi med gradnjo predorov, saj jih gradbeni delavci, ko pred njimi zazeva luknja, lahko na teren pokličejo sredi noči.
Globlje kot gredo, manj je jam
Med gradnjo predorov T1 (Lokev) in T2 (Črni Kal) potekajo tudi sprotne georadarske meritve. Z njimi "skenirajo" območje sto metrov pred načrtovanim predorom, da bi predvideli, kje se nahajajo jame ali brezna. Naročnika del najbolj zanima, kaj se dogaja na čelu predora, saj želi predvideti zastoje del, pa tudi, kaj je pod čelom, saj bi jama, če bi bila plitko pod tirom, lahko vplivala na njegovo nosilnost, pojasnjuje Prelovšek.
Jamarje in krasoslovce pa zanima še marsikaj drugega: dokumentirati želijo podzemni svet, poskrbeti za njegovo ohranitev in opazovati vse dogajanje tam spodaj. Globine so resnično osupljive; predori bodo ponekod potekali celo 350 metrov pod površjem.
Predori so naključni presek čez kraški masiv in dajejo povprečno sliko o zakraselosti v globinah, do katerih raziskovalci drugače ne bi mogli priti. Kaže se, da je tako globoko manj jam, kot jih je nekaj deset metrov pod površjem. "V določeni meri nas je to presenetilo," priznava Prelovšek. "Vedeli smo za podatke vrtanja s hercegovskega krasa, da se zakraselost z globino zmanjšuje, sedaj pa to tudi opažamo. Ko prehaja tunel v čedalje večje globine, se tudi število jam zmanjšuje, je pa s tem večja verjetnost, da bo - če se bo odkrilo še kakšno jamo - ta večja. Smo v pričakovanju večjega odkritja, ne pa večjega števila manjših jam."
Jama 17 ostaja dostopna
Jame na trasi drugega tira niso presenečenje; ko se je tam blizu gradila avtocesta, so jih popisali 350, v projektu drugi tir pa so jih predvideli 110. Do zdaj so jih popisali 34. Ko jih jamarji raziščejo, jih gradbinci zaprejo s slepim betonskim opažem, tako da niso več dostopne. Edina izjema, ki so jo zaprli z vrati, je jama 17, o kateri smo že poročali.
Pot vanjo se je odprla pri Lokvi, v predoru T1, prepih in koncentracija ogljikovega dioksida pa sta jamarjem sporočala, da gre za večji jamski sistem. "Iz prvotnih 30 metrov je jama sedaj podaljšana že na skoraj 350 metrov in na 170 metrov globine," dosedanje ugotovitve o jami, ki se je odprla kakih sto metrov pod zemeljskim površjem, povzema Prelovšek. Domneva, da so jo raziskali šele kako desetino, kaj jih čaka za (še) nedostopnimi pregradami - je to res sistem v obsegu Postojnske jame ali teren podoben siru z luknjami - ostaja neznanka.
Trasa drugega tira poteka po flišnatem in kraškem območju, ki se ločita nekje pri Črnem Kalu. Na območju te vasi se terena mešata in se fliš v obliki lusk zajeda v apnence. V tistem predelu so naleteli še na dve zanimivi jami. "Obe sta bili odkriti na črnokalski strani in sta vodni jami, po njih se pretaka voda. Jama 24 je bila pred predorom zapolnjena z vodo v višini 15 metrov." Zaprli so jo z betonsko oblogo, tako da so čimmanj posegli v pretakanje podzemnih voda. Zanimivost jame 25 pa je, da se nahaja na črnokalskem narivu, večidel na flišu. "V fliših običajno jame ne nastajajo, saj se ti ne raztapljajo tako učinkovito kot apnenci, tukaj pa so bili vendarle taki pogoji, da je lahko voda tako kot na površju naredila strugo v fliš," pojasnjuje Prelovšek.
Iskali hrošče, našli polhe
V vseh do zdaj odkritih jamah so bili pozorni tudi na jamske živali. "Od prve polovice 19. stoletja vemo, da se pod zemljo nahajajo jamske živali, vendar smo bili presenečeni, da v teh jamah življenja ni oziroma ga nismo opazili." V 34 jamah so našli le eno jamsko žival. Možno je, da hrošči in podobna bitja ob miniranju predora poginejo. So pa na globini 300 in več metrov naleteli na sledi polhov in večjih sesalcev, verjetno kun, ki prihajajo v jame skozi razpoke. "Gre za površinske živali, ki v jami večinoma hibernirajo," pojasnjuje Prelovšek.
