Ob začetku volilne bitke za mesto predsednika oziroma predsednice države se vas je omenjalo kot mogočo kandidatko oziroma celo favoritinjo v tem boju. Vam je danes žal, da niste kandidirali?
Ne. Žal mi je za vse tiste, ki so računali name. Za tiste, ki so to pričakovali, ki so izrazili to željo in so me podpirali. Odločila sem se, da ne kandidiram, ker me moti ta nenehni boj v ozadju in vse, kar se okrog tega dogaja. Odločila sem se, da tega ne potrebujem, tako da sem raje izbrala skrb za lastno zdravje. Mi je pa žal za tiste, ki so name računali in mi to tudi danes še večkrat povedo.
Ste spremljali volitve? Kako bi jih ocenili?
Podrobno vseh soočenj nisem spremljala, ker sem bila službeno v Bruslju, sem pa spremljala dogajanje prek medijev. Stvari so se dokaj ponavljale. V začetku se je največ vrtelo okrog tega, ali bo kandidatka Marta Kos ali Nataša Pirc Musar, po prvih raziskavah javnega mnenja pa se je že oblikovala neka lestvica. Ob vstopu Anžeta Logarja se je zmanjšal manevrski prostor za kandidata Nove Slovenije in videti je bilo, kot da je že vse odločeno, ne glede na to, da so se pojavljali še novi kandidati. Po izstopu Marte Kos je v ospredje stopilo prerekanje oziroma ugibanje o tem, koliko je Anže Logar še Janšev ali ni, pa kakšno premoženje ima Nataša Pirc Musar. Med samimi kandidati nisem zasledila večjih napadov, so bili pa pri tem veliko bolj aktivni mediji. Občutek je bil, da so v ospredju le te teme, ne pa vsebina in kakovost kandidatk in kandidatov.
Kakšno je vaše mnenje o združitvi Muzeja novejše zgodovine in Muzeja osamosvojitve?
Ugotavljam, da se osamosvojitvi ali pa vedenju o tem posveča premalo pozornosti oziroma da predvsem mladina o tem premalo ve. Zavedanje o tem zelo pomembnem ali skoraj najpomembnejšem delu slovenske zgodovine bi bilo treba okrepiti. Muzej je bil že ustanovljen, zato je združitev oziroma ukinitev seveda vzbudila veliko nezadovoljstva. Ne strinjam pa se s tem, da nekdo to temo ugrabi, z njo manipulira ali si prek tega sam sebi postavlja spomenike. In zaradi tega se je, po mojem mnenju, zgodil tudi odpor prav do teme naše osamosvojitve. S tem se žal preveč manipulira, namesto da bi bili nanjo ponosni, se zavedali, kaj smo z njo pridobili, in ponotranjili zavedanje, da je pri tem sodeloval celoten narod. Seveda so nekateri, tudi zaradi funkcij, pri tem imeli več besede in drugi manj, a še enkrat: pri tem je sodeloval celoten narod in ta tema nas ne bi smela razdvajati.
Ko je vaša stranka zaradi združitve želela interpelirati ministrico, niste dobili podpisov poslank in poslancev SDS. Kaj menite o tej potezi in o tem, da se je zdaj besedilo interpelacije skoraj dobesedno znašlo v besedilu interpelacije vlade?
Malce smešno je, če muzej ustanoviš, potem pa ne podpreš interpelacije ob njegovi ukinitvi in nato dobesedno prepišeš besedilo interpelacije, ki je nisi podprl, v svojo interpelacijo. Lahko bi rekla, da gre tu celo za neke vrste plagiatorstvo. (smeh)
Kaj menite o odnosu med SDS in NSi? Je to na ravni politične kulture sodobnih političnih strank?
Vedno sem zagovarjala pravico vsake stranke, da dela po svojih načelih, da izpolnjuje svoj program in da deluje v skladu s svojimi vrednotami. In prav pri načinu delovanja se SDS in NSi razlikujeta. Vedno pa podpiram sodelovanje v točkah, ki so smiselne, pozitivne in vodijo k napredku. Medtem ko pri točkah, katerih namen je zgolj kritiziranje, zlonamerno podtikanje in manipuliranje, ne odobravam sodelovanja. Tega nikoli nisem podpirala, ne prej ne zdaj. In tako bo tudi v prihodnje.
V času vlade Janeza Janše je bilo med strankama čutiti veliko zavezništvo, ki pa se je močno ohladilo v trenutku, ko so bili znani rezultati volitev.
Obžalujem, da pri točkah, v katerih se kot stranka z SDS nismo strinjali, tega nismo bolj na glas povedali. Tako je nastal občutek, da NSi podpira vse, kar se je v prejšnji vladi dogajalo. Vemo pa, da je bilo kar nekaj napačnih potez, kot je na primer boj z STA, (ne)imenovanje evropskih tožilcev ali interpelacija zoper ministra Vizjaka … V teh primerih bi se Nova Slovenija morala odzvati drugače. Mislim, da smo to spoznali in smo bili zaradi tega v težkem položaju. Zdaj stranka ni v koaliciji in tako lažje pokaže nestrinjanje oziroma izpostavi svojo politiko in način delovanja.
Se v Evropskem parlamentu čuti, ko se v državi članici zamenja vlada? Se je s prihodom vlade Roberta Goloba kaj spremenilo in kako?
Evropski parlament se s tem ne ukvarja veliko. Seveda na začetku, ko so v državi volitve, poslanci iz te države poročajo v svojih političnih skupinah. V Evropski ljudski stranki smo zadovoljni, če zmaga stranka, ki je naša članica. Sicer pa si najbolj želimo, da država ne glede na to, kakšna je vlada, ostane na evropski poti, da je vlada demokratična ter da so spoštovane človekove pravice, svoboda medijev in vrednote Evropske unije.
Naš predsednik vlade Robert Golob je že prišel v stik z Evropskim parlamentom, ga nagovoril in bil tam deležen ostre debate s strani vaše kolegice Romane Tomc. Je to praksa, da poslanci tudi na evropskem parketu »obračunavajo« s predsedniki vlad lastne države?
Da. To se zgodi večkrat, tudi v primeru drugih držav, še posebej tam, kjer opozicija nima rešitev doma in potem poskuša prek evropskega parketa nekaj doseči ali pa seznaniti Evropski parlament s tem. No, ne gre samo za primer kolegice Romane Tomc. Moramo biti pošteni in spomniti, da so tudi v času, ko je Slovenija predsedovala EU in nas je v Evropskem parlamentu nagovoril Janez Janša, kolegi z druge politične opcije javno obračunali z njim. Ne govorim o tem, ali so bile njihove kritike upravičene ali ne, ampak zgodilo se je. Vedno pa je pri teh dogodkih pomembno, na kakšen način se zgodijo. Jaz pri teh stvareh nisem sodelovala, ker menim, da se moramo o notranji politiki pogovarjati predvsem doma. Ampak nekateri kolegi in kolegice, na obeh straneh, so pač to možnost izkoristili.
Vaš poslanski kolega Milan Zver je naslovil zahtevo za dostop do dokumentov javnega značaja glede obiska komisarke in podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove v Sloveniji ter namignil, da naj bi med obiskom vplivala na delo ustavnega sodišča. Ta je to že zanikala. Kaj vi menite o tem?
Gospe komisarki Jourovi zaupam in verjamem.
Kako vi in vaši kolegi gledate na razprave o slovenskih medijih in na obtožbe o ugrabljenih medijih?
Vsekakor ugotavljamo, da imamo na področju medijev težave. Od medijev v državni lasti, ki jih plačujemo vsi, pričakujem korektno, objektivno in strokovno delo, tako na področju vodenja takšnega medija kot tudi na področju novinarskega dela. Tukaj imamo resne težave. Tudi skozi zgodovino se je pokazalo, da so težave enkrat večje, drugič manjše, kar je odvisno predvsem od ljudi, ki so tam, in od njihovih političnih teženj. A samo ob strokovnem in profesionalnem delu v medijih bo naša družba napredovala oziroma bodo državljani dobili realnejšo sliko o tem, kaj je dobro in kaj ne ter kako se odločati, ne da bi privilegirali eno ali drugo politično opcijo. Torej potrebujemo kritično in objektivno poročanje, predvsem pa brez laži in manipulacij. Ko gre za medije v lasti strank, pa se ve, kdo stoji za tem in koga propagirajo. Menim, da bi tudi za te medije morala veljati zaveza k etičnemu ravnanju in poročanju brez laži, žalitev in manipulacij. Tega je absolutno preveč. Kot pravim, kot družba bomo napredovali le, če bo objektivnega poročanja več. Ljudje imajo pravico vedeti resnico, ne pa manipulacijo resnice. Ne morem se strinjati s tem, da imamo na televiziji prvi program, ki je bolj lev, in drugi program, ki je bolj desen. To ni uravnoteženje, ampak bi morali tako na prvem kot na drugem programu težiti k objektivnosti ter seveda tudi kritičnosti, predvsem pa ne uporabljati manipulacij in laži.
Smo pri tej debati o ugrabljenih medijih Slovenci izjema ali gre za širši evropski pojav?
Na področju medijske svobode je več takšnih primerov, predvsem v državah, kjer demokratične inštitucije ne delujejo dovolj dobro, ali pa tam, kjer vladajo neki iliberalni ali avtokratski režimi in kjer si je oblast prisvojila medije. To opažamo v več državah. Imamo celo primere atentatov na novinarje in uboje novinarjev, ki so hoteli obelodaniti korupcijo. Svoboda medijev je na neki način ogrožena, zato je to vprašanje vedno znova tema tudi v Evropskem parlamentu in Slovenija tu ni nobena izjema.
Kako enoten je Evropski parlament pri vprašanjih, povezanih z vojno v Ukrajini? Kakšno je stališče vaše skupine glede sankcij proti Rusiji in podpore Ukrajini?
Vojna v Ukrajini je zelo poenotila tako Evropski parlament kot tudi druge evropske inštitucije. Seveda obstajajo tudi posamezniki, ki so bolj naklonjeni Rusiji ali pa pod krinko mirovnega posredništva Ukrajini ne bi nudili pomoči. Jaz skupaj z večino parlamenta podpiram Ukrajino, saj je tudi braniteljica evropske demokracije in naših vrednot. Vemo, da moramo napadeni državi pomagati tako na humanitarnem kot na vojaškem področju. Žal na vojno niso bili dovolj pripravljeni in niso dovolj oboroženi, da bi si pomagali sami. Če ne pomagamo Ukrajini, pomeni, da odobravamo ravnanje Rusije oziroma Putina in podpiramo prisvajanje tujih ozemelj. Vidimo namreč, da se pojavljajo ruske težnje tudi do drugih držav, ne samo do Ukrajine, in tega EU zagotovo ne podpira. Zato smo v sankcijah proti Rusiji enotni, seveda z namenom, da bi Rusija spoznala, da na takšen način ne more nadaljevati svoje politike. Žal ima očitno še dovolj moči in noče priznati poraza.
Ima ta pomoč kakšno mejo? Kako daleč smo pripravljeni iti pri nudenju pomoči, če bi prišlo na primer tudi do tega, da bi morali v Ukrajino napotiti naše sile?
Nato, katerega članica je Slovenija, za zdaj v bojih ne sodeluje, razen s tem, da pomaga pri izobraževanju in dobavi pomoči. Ljudje iz drugih držav v bojih torej ne sodelujejo, razen tistih, ki so tam prostovoljno in so za to plačani, kar pa ni stvar držav članic EU. Mislim, da ne moremo kar prekiniti pomoči in da moramo pri tem vztrajati. Da bi Ukrajino pustili na cedilu po tem, ko je že toliko žrtvovala in pretrpela, bi bilo zelo nepravično in nepošteno.
Kako hitro bi morala Ukrajina postati članica EU? Bi se morali pristopni pogoji omiliti?
Ukrajina ima podporo na poti do članstva v EU, vendar mora, tako kot druge države, pri tem izpolnjevati določene pogoje, predvsem pa mora svojo zakonodajo prilagoditi evropski zakonodaji. Kot sem slišala, je menda na tem področju v tem času že veliko naredila. Vsekakor ima vsaka suverena država pravico, da se odloči in pridruži tisti povezavi, za katero meni, da ji je bližje oziroma da bo v njej lažje in bolje uresničevala svojo prihodnost. Pogoje je torej treba izpolnjevati. Tu moramo biti dosledni, kajti vidimo, da se tudi v državah, ki so pogoje izpolnjevale, stvari spreminjajo in pod določenimi »vladarji« postajajo drugačne. Zato se mora EU zavarovati, zavarovati svoje vrednote in načela.
Zaradi vojne se dogajajo veliki geostrateški premiki. Je smiseln vstop Finske in Švedske v Nato?
Finska ima bogato zgodovino odnosov z Rusijo. Predvsem zaradi izkušenj iz preteklosti se Finska zagotovo čuti ogrožena, kajti vojna se dogaja tako rekoč pred njenimi vrati. Pred tem ti državi, torej Finska in Švedska, nista čutili potrebe, da bi postali članici Nata. Zdaj, ko se čutita ogroženi, pa pač želita pristopiti in to njihovo odločitev popolnoma razumem. Imata vso pravico do tega. Poudariti je treba, da vodilo Evropske unije in tudi Nata ni napadati kogarkoli, ampak predvsem braniti Evropo, demokracijo in suverenost držav. In tu Putin manipulira, laže in zavaja, ko govori o tem, da je bil napaden s strani Nata in EU.
Imate občutek, da je bilo storjenega dovolj, da bomo pred naslednjo zimo obvarovani energetskih šokov? Smo lahko brez skrbi glede hrane in surovin?
Stanje ni preprosto. Jeseni smo se srečevali z veliko bojaznijo, da zime ne bomo »preživeli«, ampak kot vidimo zdaj, ko gremo proti pomladi, je Evropa našla relativno dobre rešitve. Seveda smo imeli vmes tudi visoke cene energentov, ampak ves čas se je iskalo in se še išče nove rešitve ter se prilagaja situaciji. Za zdaj lahko rečemo, da smo bili uspešni, smo pa pri tem plačali visoko ceno. Zaradi visokih cen trpijo vsi državljani, ampak to ni naša krivda, temveč gre za posledice vojne in dejanj drugih. Morda bi lahko rekli, da smo v preteklosti premalo razmišljali o večji neodvisnosti in samooskrbi, a verjeli smo, da v globalnem svetu veljajo neka pravila. Zdaj smo videli, da se mora Evropa bolj opreti sama nase in ne smemo biti odvisni od držav, kjer ni demokracije in kjer pravila poštenega poslovanja ne veljajo. Evropska unija tako že sklepa nove dogovore z drugimi državami. Zdaj sta spet aktualna dogovora s Kanado in Mercosurjem (Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj). Seveda bi bilo najbolje, da bi imeli dovolj svoje hrane, surovin in energentov, žal jih pač nimamo in zaradi tega moramo sodelovati z drugimi. Predvsem se mi zdi pomembno, da ne naredimo enake napake kot prej, da bi bili preveč odvisni samo od enega dobavitelja na življenjsko pomembnih področjih.
Glavna razvojna strategija EU je zeleni prehod. Je dovolj domišljen? Zdi se, da so nekatere odločitve sprejete ad hoc?
Da, s tem se strinjam. Torej vsi vemo, da se podnebne spremembe dogajajo. Vsi vemo, da moramo nekaj narediti, in zaradi tega je bil tudi predlagan zeleni dogovor. Ampak to je bilo pred krizo, pred epidemijo covida in pred vojno v Ukrajini. Takrat so bili cilji postavljeni zelo optimistično. Zdaj pa ugotavljamo, da bomo po vsem tem dogajanju in vseh teh krizah te cilje težje uresničevali. Zato menim, da je primeren premislek o tem, ali je smiselno spremeniti časovni potek zelenega prehoda oziroma nekatere poteze bolj domisliti in si zastaviti realnejše cilje.
V razpravi o ukinitvi motorjev na notranje izgorevanje ste se zavzeli za ohranitev le teh. Zakaj? Ali se po zapletu v Svetu EU obrača tudi mnenje med EU-poslanci?
Seveda si vsi želimo večji napredek tudi na tem področju, vendar ta odločitev Evropskega parlamenta še zdaleč ni bila enotna. V ospredju tega dogovora so stranke, ki pač ne podpirajo tako zelo gospodarstva, ker mislijo, da blagostanje prihaja kar samo po sebi. Bilo je sicer več glasov za kot proti, ampak Evropska ljudska stranka tega ni podprla. Tudi jaz sem se zavzela za to, da bi pri motorjih na notranje izgorevanje pustili delček možnosti za njihovo ohranitev, saj se tehnologije tako pri motorjih kot pri gorivih še razvijajo. Predvsem pa bi poudarila, da cilji in letnice, ki smo si jih zastavili, niso čisto realni in nekatere države tega ne bodo mogle uresničiti v tem času. Ne nazadnje v Sloveniji govorimo, da bi te časovne cilje celo skrajšali, po drugi strani pa vemo, da za to nimamo ne primerne infrastrukture, ne dovolj električnih avtomobilov, ne dovolj polnilnic … Skratka na to še zdaleč nismo pripravljeni. Seveda moramo narediti spremembe, moramo iti po tej poti naprej, vendar pri tem ne smemo uničiti evropskega gospodarstva, ker bomo potem še bolj odvisni od drugih. Torej moramo sprejemati stvari, ki so uresničljive, in ob tem poskrbeti, da z reševanjem enega problema ne povzročimo deset novih.
