Novice Svet24

Pred hišo so ji postavili visok mlaj, ki se še vedno bohoti v vasi in opominja na njihovo najstarejšo prebivalko. »Zadovoljna sem s svojim življenjem. Ne razmišljam o hudem. Včasih me kaj prizadene, ampak sem hitro dobra,« nam je s sklenjenimi rokami v naročju povedala drobna ženica, ko smo jo obiskali na njenem domu.

Pričakala nas je nasmejana za mizo v kuhinjici svojega doma in takoj sem uzrla kupček revij, ki jih je prebirala. Ker nam je njena sorodnica Milena zaupala, da se na njeni mizi pogosto znajde tudi naša Jana, smo ji podarili polletno naročnino. Zelo se je je razveselila. »Na Jano sem bila pa včasih naročena,« se je spomnila.

Osebni arhiv

Za ljubezen ni bilo priložnosti

V Podulako se je s sestro, s katero sta ostali sami na rojstni kmetiji, pred dobrimi desetimi leti preselila k nečakinji. Ker pa sta se tako sestra kot tudi nečakinja pred časom poslovili, je v stanovanju ostala sama. Vendar v spodnjem nadstropju hiše živi pranečak z družino, pogosto pa jo obiščejo in ji pomagajo pranečakinji ter drugi sorodniki, tako da je pomoč vedno blizu, če bi jo morda potrebovala. Vsi jo imajo zelo radi, ker je skromna, nenehno vesela in prijazna. Nekakšna babica za vso družino, saj je edina še živa od devetih bratov in sester, med katerimi je bila najstarejša. »Do svojega sedmega leta sploh nisem vedela, katera je moja babica Majka, kot smo klicali mojo babico, ali Uka, kot Julijano še vedno kličemo, ker sta živeli skupaj,« je povedala njena pranečakinja Milena. Pri Julijani je namreč usoda hotela, da si nikoli ni ustvarila družine. Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let zaljubljena, a se njen fant ni vrnil iz vojske. »Vsi fantje so takrat morali v vojsko. Po vojni pa ga ni bilo več nazaj.« Potem za ljubezen ni bilo več prave priložnosti, je skomignila z rameni.

Osebni arhiv

Njeno življenje je polno lepih spominov

Osebni arhiv

Saj je imela dobra in slaba obdobja, ampak o slednjih ne govori. Večinoma je bilo življenje lepo, pravi. In je še vedno. Čeprav so njeni  bližnji že dostikrat slišali zgodbe njenega življenja, jo je vsakič znova zanimivo poslušati, nam je zaupala Milena, ker vsakič pove še kaj novega. Ob našem obisku je tako prvič slišala, da si je Julijana nekoč želela postati učiteljica. »Rada sem se učila, sem mislila, da bom učiteljica,« se je razgovorila o obdobju, ko je iz sosednje, kakšen kilometer oddaljene vasi Opalkovo hodila peš v šolo v Velike Lašče. »Šolati sem se začela ravno med prvo svetovno vojno.« Po vojni se je v Ljubljani izučila za pletiljo. Pri svoji prvi delodajalki je delala kakšno desetletje, do njene smrti. »Je bilo veliko vajenk, pa nobena ni delala toliko časa kakor jaz. Stara gospa je bila malo sitna, jaz sem pa kar potrpela. So me imeli vseskozi radi, do konca.« Spoprijateljila se je s šefičino hčerko, ki ima danes devetdeset let. Ker sta z Julijano postali prijateljici, jo še vedno obiskuje. Kot pletilja je pozneje delala v večinoma zasebnih podjetjih, dokler se ni v sedemdesetih letih upokojila. »Med tednom smo delali od jutra do večera, ob nedeljah pa smo hodili plesat h kinu Šiška. Zelo rada sem plesala.« Z veseljem se spominja tudi časa, ko je telovadila pri Orlih, in nakupovanja v Trstu, kamor so nekdaj s prijatelji hodili enkrat na mesec. Rada se je lepo oblekla, še posebej pa je oboževala čevlje. »Še danes jih imam veliko, čeprav jih ne morem več nositi,« se hudomušno nasmehne. »Je bilo kar luštno. Zdaj je pa tudi luštno.«

Sama skrbi zase

Po upokojitvi se je vrnila k sestri na rojstno domačijo v Opalkovem, pred desetimi leti pa sta se potem obe preselili k nečakinji v Podulako. Julijana je po upokojitvi kupila pletilni stroj in še naprej pletla: za župnijo, prijatelje in sorodnike. Tudi šivalni stroj je imela in šivala. »Še vedno se spomnim, ko sem kdaj kot otrok prišla na domačijo, pa je Julijana štela zanke na svojem pletilnem stroju,« je povedala Milena. V svojem dolgem življenju je ogromno doživela in je s sabo pomirjena. »Ne vem, ali me je bilo kdaj česa zelo strah, tudi zdaj me ni, pa sem toliko sama.« Še vedno sama skrbi zase, le kosilo ji pripeljejo iz bližnje šole. Po jutranji negi si pripravi zajtrk, že desetletja je to bela kava s kruhom. Nato bere – šele zadnja leta si pomaga z očali, zato se je zelo razveselila kupa revij, ki smo ji ga prinesli. »Spomnim se, kako sta obe z mojo babico uživali v branju dr. romanov, polne omare sta jih imeli in sva jih z veseljem prebirali tudi midve s sestro,« se je nasmehnila Milena. »Ogromno sem brala že kot otrok. Spomnim se, da je tudi moj oče nenehno bral. Potem pa se je kregal na naju s sestro, ker sva v postelji brali ob petrolejki,« je dodala Julijana.

Osebni arhiv

Po kosilu kakšni dve uri počiva

Popoldne večinoma plete, tudi po štiri ure. Kaj pa vmes razmišlja, nas je zanimalo. »Nič pretiranega, štejem …« Ko je pred sedmimi leti na roke spletla prvi otroški kompletek, se ni več ustavila. Plete nenehno, včasih tudi ko ima obiske. Vedno kdo potrebuje novo kapo ali šal. Pa rodi se še kakšen praprapranečak, ki potrebuje oblačilca. Volne preprosto ne sme zmanjkati. Vmes poje večerjo, kaj lažjega ali če ji je kaj ostalo od kosila, potem pa od sedme ure naprej gleda televizijo, dokler ne gre v posteljo. Še vedno vse pospravi sama, pomije in opere oblačila. »Le pri posteljnini in večjih opravilih ji pomagamo.« Ob koncu tedna pa za kosilo poskrbijo sorodniki. Teh domačih obrokov se še posebej veseli. Najraje, pravi, poje ajmoht, obaro. Sploh ji teknejo vse jedi na žlico – ričet, krompirjev golaž, fižolova juha, zelenjavne juhe. Kakšne potičke se tudi razveseli. Kljub letom je še vedno čila in zdrava. Pri zdravniku je bila nazadnje zaradi pregleda ušes – nedolgo nazaj se je le omehčala in se odločila za slušni aparat – sicer pa je zdravstveni domovi ne vidijo. »Nekoliko me edino boli koleno,« je potožila, zato si zadnjega pol leta pomaga s hoduljo, na sprehode pa brez spremstva ne more več. Drugih večjih težav nima.

Osebni arhiv

Obiskov se vedno razveseli

Rada ima praznovanja, zato od njenega stotega leta praznujejo vsak njen rojstni dan. Tradicijo je za eno leto prekinila epidemija covida, zato pa je bila okrogle 110. obletnice toliko bolj vesela. Vaški mladci so ji ob veselih zvokih harmonike postavili okoli 15 metrov visok mlaj, ki še vedno stoji, saj od jubileja še ni minilo 110 dni, ko se po tradiciji mlaj ob druženju spet podre. Več kot petdeset sorodnikov se je prišlo z njo poveselit in zaplesat v eni od gostiln v okolici Ljubljane, česar ne bo nikoli pozabila – s ponosom nam je pokazala fotografijo s praznovanja. Iz nje veje nalezljivo veselje do življenja. Želi si, da bi bila še naprej zdrava in da bi upihnila še kakšno svečko. Nikoli si ni mislila, da bo tako dolgo živela, a je s svojim življenjem zadovoljna. Vsi jo sprašujejo o receptu za tako dolgo življenje, a pravi, da ima vsak drugačnega. Malo je v genih, saj so tudi njeni starši dolgo živeli, pomembno pa je tudi živeti brez zamer, cigaret in alkohola in se veliko smejati, nam je za konec položila na srce.