Klepetava po predstavitvi vaše le nekaj mesecev stare knjige Življenje v sivi coni, na katero ste prišli malodane naravnost iz službe, Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, kjer ste zaposleni kot specializant infektologije. Torej delujete na področju medicine, ki je zadnja leta krotilo škodo, človeku povzročeno zaradi korone. Kako ste doživljali ta čas, kaj vse ga je zaznamovalo, ste na poseben pripovedovalski način, oplemeniten s humorjem, napisali v omenjeni knjigi, ki jo je od konca lanskega oktobra kupilo že skoraj 15.000 Slovencev. To jo uvršča na prvo mesto najbolj prodajanih knjig založbe Mladinska knjiga od leta 2014, obenem pa je najhitreje prodajana knjiga slovenskega avtorja nasploh.
Petnajst tisoč, uau? Sem navdušen. Sledim številkam, saj mi jih iz založbe sproti sporočajo, ampak zadnjih še nisem slišal. Navdušen sem, da je dosegla že toliko Slovencev. Resnično nisem pričakoval takega razvoja dogodkov okoli svojega knjižnega prvenca. Saj bi bilo nekako skoraj nespodobno, predvsem pa vse prej kot skromno, če bi ga.
Pri Mladinski knjigi sta bili tako dobro kot vaša v zadnjih desetih letih prodajani še dve knjigi, Harry Potter in Da Vincijeva šifra. Občutki?
Nori! Število bralcev Življenja v sivi coni je v resnici še višje, kot ga izkazuje število prodanih izvodov, ker knjige običajno ne prebere samo ena oseba, ampak jo posodi še komu, pa seveda gredo skozi več rok tudi knjižnični izvodi. Vesel sem dosega, saj sem vanjo napisal predvsem to, za kar želim, da bi doseglo čim več ljudi. Pa še: knjigo namerava založba prevesti tudi v druge jezike, kar pa mi je sploh nedojemljivo.
Na predstavitvi ste omenili, da je možno, da bo knjiga dobila tudi ekranizacijo.
Drži. Potekajo pogovori v to smer. Nekaj ljudi iz sveta sedme umetnosti je že izrazilo interes. Pa tudi eden od slovenskih režiserjev se mi je oglasil in se pogovarjava, razmišljava. Ampak prav hitro ne bo nič. To so projekti na dolgi rok. Preden steče snemanje, je prej še kup produkcijskih aktivnosti, in preden bomo Življenje v sivi coni gledali na televiziji, lahko preteče tudi več let. Lahko pa že povem, da se bolj nagibamo k izdelavi serije kot filma.
Bi v njej prevzeli tudi kakšno igralsko vlogo? Oziroma kako prisotni se vidite pri ustvarjanju serije?
Nikakor. (smeh) Masirajo me, da bi sodeloval pri scenariju. Oziroma naj bi bilo to celo ključno za produkcijo. Najbrž je res, glede na to, da gre za osebno izpoved. Pišem lahko, igral pa ne bi. Vsaj ne sebe. Morda lahko upodobim varnostnika na urgenci.
Bo David Zupančič še pisal ali bo v njegovih rokah bolj tipkovnica kot stetoskop?
Oboje. (smeh) Uspeh, ki ga doživlja moja knjiga, mi daje ogromno motivacije za novo literarno ustvarjanje. Preganja me le ena težava. Zaradi letvice, ki sem jo pri bralcih z Življenje v sivi coni postavil zelo visoko, se bojim, da s tistim, kar bom še napisal, ne bi dosegel njihovih pričakovanj. Lahko pa povem, da trenutno ne ustvarjam samo ene knjige, ampak kar tri zelo različne naenkrat. Pisanje torej ni problem. Težava je iti čez psihološko oviro, da ne bodo vse enako uspešne ... Si bom pa za naslednjo vzel toliko časa, kolikor bo treba. Ne bom hitel. Pa še: karkoli bom še napisal, ne bom izpustil iz rok, dokler ne bo vse tako, kot mora biti. Sem kar pedanten, kar se pisanja in urejanja besedila tiče.
Vaš slog pisanja oziroma literarnega izražanja je res poseben. Je tudi vaša govorna komunikacija z ljudmi taka?
V zdravstvu te učijo, da moraš pri svojem poklicu, ko se pogovarjaš s kolegi, sploh pa s pacienti, zelo paziti, kaj in na kakšen način govoriš. Moraš premisliti, kaj boš rekel, poiskati prave besede. Ko to govorim, moram omeniti politike, za katere si želim, da bi bolj komunicirali na ta način. Absolutno nezaželeno je, da nemudoma izrečeš prav vse, kar ti pade na pamet. Malo počakati, premisliti je nujno. Sploh ob zavedanju, da imajo tvoje besede veliko težo. Ljudje z vplivom morajo še posebej paziti na to moč – pa naj gre tu za globalni vpliv, kot ga ima politik, ali pa zaupanje, ki ga izraža zdravnik s svojo izobrazbo in poklicem. Spomnim se denimo besed nekega ginekologa, ki je med najhujšo epidemijo, kmalu po tem, ko so cepiva proti covidu-19 prešla v splošno uporabo, izjavil, da naj bi obstajala povezava med cepivom in neplodnostjo. Saj se je kasneje opravičil za izrečeno in svoje besede postavil v širši kontekst, ampak ljudje so si jih zapomnili – so se vsidrale vanje in tega ni bilo več mogoče popraviti. Vsaj na hitro ne.
Ste pa za covidom-19 zboleli tudi sami. To še takrat, ko je bilo stanje v državi veliko resnejše in so se vaši oddelki šibili od pacientov s hudim potekom bolezni. Vas je bilo kaj strah, da se bi zapletlo tudi pri vas?
Vam bom odgovoril tako: Na intenzivnem oddelku je nekaj časa ležal mlajši moški, letnik 1992, kar predstavlja praktično mojega vrstnika. Fant je pristal na aparatih, vsak dan sem gledal njegovo letnico rojstva tam na listu na steni. In, ja, malo me je seveda skrbelo. Vsi, ki smo imeli in še imamo stike z bolniki s težjim potekom korone, vemo, kako nevarna je lahko ta bolezen. Sploh takrat, ko sem zbolel jaz in je prevladoval še grozljivi virusni sev delta.
Verjetno je bil za vas kot infektologa prelomen trenutek, ko je svet sporočil, da so ustvarili cepivo.
Takrat je posijal prvi žarek upanja in naznanjal, da bomo morda z virusom kmalu opravili. Cepivo, in ljudje si tega niti predstavljajo, je bistveno zmanjšalo možnosti hujšega poteka korone. Na oddelkih intenzivne terapije smo večinoma zdravili samo necepljene. Imeli smo celo pacienta, ki je trdil, da je cepljen, a je šlo katastrofalno stanje njegovih pljuč, povsem v navzkriž s tem dejstvom. Potem pa nam je njegova soproga povedala, da se v resnici ni cepil, temveč ima le lažno potrdilo.
Nazaj h knjigi. Bi sploh nastala, če ne bi bilo covida?
Bi. Ampak verjetno precej kasneje. Najtežji je bil začetek. Sem pa dobil pisarski pospešek, ko smo v Sloveniji zabeležili prvi primer korone v letu 2020, ki sem ga prestregel prav jaz. To je bila zgodba za v film. No, zdaj je v knjigi. (smeh)
Zakaj zdaj, tri leta po tem, ko se je pojavil koronavirus, nismo več zaprti doma in ne veljajo tako strogi ukrepi?
Ker je prevladujoča različica korone trenutno omikron, ki je precej manj nevarna. Zaplete večinoma povzroča imunsko oslabelim in starejšim s pridruženimi boleznimi. Na tak potek korone smo lahko samo upali. Delta sev, ki se je širil pred omikronom, pa je bil pekel. Iz primeža smrti smo takrat reševali 40- in 50-letnike. Novo ta hip je, da cepljenja proti covidu-19 zaradi milega poteka bolezni ne svetujemo več vsem, ampak samo starejšim in imunsko oslabljenim.
Kako je pa letos z gripo in drugimi boleznimi? Kaj nam kot infektolog priporočate, da za svoje zdravje storimo to zimo, v času intenzivnega širjenja različnih obolenj?
Toplo svetujem cepljenje proti gripi, na katero večina kar malo pozabi. Letos je gripe zelo veliko, medtem ko je lani sploh ni bilo. Veliko je tudi bolnikov, ki imajo gripo in korono hkrati, in taki nemalokrat potrebujejo umetno predihavanje. Tudi pri nas doma smo bili decembra precej bolni. Hči, ki obiskuje vrtec, je od tam prinesla marsikaj, in v celem mesecu sem bil zdrav oziroma na delu samo teden dni. Potem pa sva jo z ženo raje imela v domačem varstvu, da smo uredili zdravje.
Ste vi, glede na to, koliko je zahtev iz zdravniških vrst po zvišanju plač, zadovoljni s svojo?
Če ne bi opravljal dodatnega dela v obliki nadur in dežurstev, kar mi poviša prihodek, bi bila moja plača med 1300 in 1600 evri neto. Glede plač zdravnikov bi rad povedal, da je javnosti nujno treba pojasniti, da visoke zdravniške plače, o katerih slišijo v medijih, zelo popačijo dejansko podobo zdravniških plač v državi. Številke, ki jih motijo, so take, ker ti zdravniki mesečno opravijo tudi do 300 ur dela. Nujno bi bilo treba poročati o neto urni postavki, ne pa o bruto dohodku ob tem, da je zdravnik praktično živel v bolnišnici. To namreč da lažni vtis, da grem v službo za sedem ur dnevno in na račun dobim 7000 evrov. To si lahko samo želim. (smeh)
Kako pa »napolnite baterije«?
S tem, kako uravnovešati vsakodnevne zadolžitve in počitek, se ukvarjam v podkastu Umetnost lenarjenja. V njem razmišljam o duševnem zdravju in njegovi destigmatizaciji, o izzivih, stresu in tesnobi. Obenem pa o lepotah življenja, o zdravju in bolezni ter vseh krasnih življenjskih naukih, ki nam pomagajo rasti, se razvijati in živeti. V podkastih se mi običajno pridružijo zanimivi sogovorniki. Če jih naštejem le nekaj: med njimi so bili prof. dr. Borut Škodlar, specialist psihiatrije, s katerim sva govorila o upanju in brezupu, krivdi, pričakovanjih do sebe in različnih tehnikah samoumiritve, od meditacije do sladkanja s čokolado, Maja Česen Mazić, specialistka z oddelka za onkologijo, s katero sva se pogovarjala o še posebej težki temi – otroškem raku, gostil sem tudi Žigo Martinčiča, zdravnika intenzivista, s katerim sva razglabljala, kako ostati priseben in učinkovit v izjemno stresnih situacijah. Če se vrnem k vašemu vprašanju. Polnim se tudi s počitkom in lenarjenjem, kar pa mi je oboje težko. Se hitro oglasi slaba vest. Poleg tega sta mi blizu čuječnost in meditacija. Sicer se sprostim tudi pod vročo prho, pa ob druženju s prijatelji, s katerimi radi odigramo kakšno družabno igro.
Ko že govoriva o podkastih, moram omeniti vsaj zadnjega, ki sta ga ustvarila z ženo Ester. Tudi ona je iz zdravniških vrst, saj je zobozdravnica. V podkastu sta odgovarjala na vprašanja, ki so vama jih namenili poslušalci Umetnosti lenarjenja. Med drugim razkrijete, da je bila Ester vaša prva resna zveza in da je pri vama ljubezen stekla hitro. Skupaj sta že od prvega letnika fakultete, imata pa tudi hčerko Mino. Lahko o njej oziroma o svoji družini poveste kaj več? Ali pa raje tako: kdo je David Zupančič zasebno?
Morda bi to morali vprašati njo. (smeh) Lahko rečem le, da mi družina pomeni res ogromno. Ni mene brez mojih bližnjih, vsaj ne v tej obliki. Ester mi stoji ob strani že dvanajst let in zanesljivo lahko rečem, da ne bi dosegel vsega, kar sem, brez nje. Zato je tudi eden od mojih glavnih življenjskih ciljev, da sem kar najboljši mož in oče.
Za konec nam povejte še, ali boste ostali v javnem zdravstvu, ki je v resni krizi?
Saj kot infektolog tudi ne morem drugam. Zasebna infektologija ne obstaja. Lahko se seveda povsem ločim od zdravniškega poklica, denimo posvetim ves čas pisanju. Ampak rad delam kot zdravnik, sploh na redke dni, ko so moje delovne obremenitve v mejah normale. Želim si še naprej delati kot infektolog, le da bom moral pri tem bolj popaziti, da ne bo preobremenitev, kar je v sistemu, kakršnega imamo, le redko preprosto.
