Jambrek je imel sicer krajšega, a Bobnarjeva odhaja predčasno
S.R.
9. 12. 2022, 05.52
Deli članek:
Kar se je vsaj na očeh javnosti začelo s ponovnim imenovanjem Boštjana Lindava za v. d. generalnega direktorja policije, in ne generalnega direktorja s polnim mandatom, kot si je želela notranja ministrica, se te dni zaključuje s prvim občutnejšim pretresom v sicer stabilni vladi Roberta Goloba.
Bobo
Golob je izgubil zaupanje v Bobnarjevo, naznanila je odstop
Tatjana Bobnar se s položaja ministrice za notranje zadeve poslavlja po le dobrih šestih mesecih delovanja. S tem sicer ne bo postala notranja ministrica z najkrajšim stažem. V Sloveniji se je v dobrih treh desetletjih na tronu notranjega ministrstva izmenjalo že 14 ministrov, ki so bili doslej skupno tudi tarča največjega števila interpelacij. Z izjemo Mirka Bandlja leta 1999 so interpelacijo tudi vsi prestali, to je ne nazadnje pred le slabim mesecem dni uspelo tudi Bobnarjevi.
Prvi človek na položaju slovenskega ministra za notranje zadeve je bil eden od tako imenovanih osamosvojiteljev. Vsem znani Igor Bavčar, ki je po svoji politični epizodi splaval in utonil v gospodarskih vodah, je bil v prvi, pozneje padli Demosovi vladi republiški sekretar za notranje zadeve Republike Slovenije, nato je v vladi Janeza Drnovška za slabo leto dni postal minister za notranje zadeve. Na tem mestu ga je v naslednji Drnovškovi vladi, januarja 1993, nasledil Ivan Bizjak, ki pa se je na položaju obdržal le do 8. junija 1994, ko je odstopil zaradi afere s policijskimi specialci v Celovcu. Bil je eden prvih slovenskih politikov, ki je z ministrskega položaja odstopil zaradi objektivne odgovornosti.
Edina uspešna interpelacija notranjega ministra
Bobo
Bandelj je edini notranji minister, ki ga je odnesla interpelacija.
Bizjaka je na položaju nasledil Andrej Šter, človek, ki je več kot dve desetletji pozneje, v času apatije in pandemije covida-19, kot vodja konzularnega sektorja ministrstva za zunanje zadeve s preprostimi in srčnimi nastopi postal eden bolj priljubljenih Slovencev. Njegov mandat na notranjem ministrstvu se je zaključil 27. februarja 1997, ko je v novi, že tretji Drnovškovi vladi notranji minister postal Mirko Bandelj. Bandlja je odnesla interpelacija, na položaju se je obdržal do februarja 1999. Bil je eden Drnovškovih najtesnejših sodelavcev, z ministrskega položaja pa se je moral posloviti zaradi odmevne afere Vič-Holmec. Interpelacijo je vložila skupina 24 poslancev s prvopodpisanim Janezom Janšo, pri čemer je bila za Bandlja usodna izguba podpore dela koalicije oziroma stranke SD, na čelu katere je bil takrat Borut Pahor. Preostanek mandata, do junija 2000, ko je moral Drnovšek žezlo predati Andreju Bajuku, je na stolčku notranjega ministra odsedel Borut Šuklje.
Imel je krajši mandat, a so ga odnesle volitve
Kot je znano, se je nato Bajuk proslavil z najkrajšim mandatom predsednika vlade. Po le pol leta, ko se je na rednih volitvah na položaj premierja znova zavihtel Drnovšek, se je z Bajukom poslovil tudi njegov notranji minister in eden od očetov slovenske ustave Peter Jambrek. Jambrek, nekdanji ustavni sodnik, predsednik Zbora za republiko in dolgoletni ideolog stranke SDS, danes pa solastnik zasebne Nove univerze, se sicer ponaša s krajšim mandatom kot Bobnarjeva, a so ga v nasprotju z zdajšnjo notranjo ministrico odnesle redne volitve, položaja tako ni zapustil predčasno. Med novembrom 2000 in decembrom 2004 je položaj notranjega ministra zasedal Rado Bohinc. Njegov mandat je trajal štiri leta, čeprav je vmes Drnovška na čelu vlade zamenjal Anton Rop. Tudi njegov naslednik Dragutin Mate, ki je minister za notranje zadeve postal v prvi vladi Janeza Janše, je na položaju ostal štiri leta, saj je vladi mandat uspelo izpeljati do konca.
Prva ženska na položaju
Leta 2008 je sledilo obdobje prve dame slovenskega notranjega ministrstva Katarine Kresal, ki pa je trajalo le do avgusta 2011, ko je odstopila. Pahorjeva vlada je krmarila v turbulentnem obdobju finančne krize, Kresalova pa se je s položaja poslovila zaradi afere v zvezi s spornim najemom stavbe NPU. Vodenje notranjega ministrstva je nato začasno prevzel pravosodni minister Aleš Zalar, Pahorjevo vlado pa je nato odnesla nezaupnica. Na čelo države se je po fiasku s sestavo vlade Zorana Jankovića vrnil Janša, njegov izbranec za notranjega ministra je bil Vinko Gorenak. Kratka vladavina se je konec februarja 2013 končala s konstruktivno nezaupnico in mandat Gorenaka je tako trajal le eno leto.
Bobo
Kresalova je morala oditi zaradi afere, povezane s spornim najemom stavbe NPU.
Mesec dni pozneje je za vajeti notranjega ministrstva, ki je začasno postalo ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo, poprijel Gregor Virant. Sledilo je še eno nestabilno obdobje, ki se je zaključilo z odstopom prve ženske na premierskem položaju Alenke Bratušek in predčasnimi volitvami. Virant je bil notranji minister leto in pol, ob nastopu vlade Mira Cerarja septembra 2014 pa smo znova dobili notranjo ministrico, ki je uspela izpeljati celoten mandat, Vesno Györkös Žnidar.
Leta 2018, ko relativnemu zmagovalcu volitev Janši ni uspelo sestaviti vlade, je mandatar postal Marjan Šarec, notranji minister pa Boštjan Poklukar. Marca 2020 je Poklukar padel skupaj s Šarcem, zadnji notranji minister pred Bobnarjevo pa je postal Aleš Hojs. Ta del polpretekle zgodovine je še svež, o Hojsu na tem mestu ni vredno izgubljati besed. Pod črto, na položaju mu je nekako uspelo vztrajati do letošnjih volitev, čeprav je medtem tudi odstopil.
Bobo
