Grozljive zgodbe
Po podatkih društva SOS-telefon se povečuje tudi število starejših, ki iščejo pomoč zaradi nasilja v družini, s strani partnerjev ali celo odraslih otrok. Na številne stiske starejših ljudi že več let opozarjajo v mariborskem društvu Humanitarček, kjer jim nudijo dostojno in dostojanstveno pomoč. V okviru projekta Vida s širšo javnostjo delijo številne zgodbe starejših ljudi, ki živijo v zelo slabih razmerah, hkrati pa so velikokrat žrtve nasilja.
Leta 2018 je policija obravnavala 29 primerov spolnega nasilja, letos do novembra pa že 47, kar predstavlja 61 odstotkov več. Posilstev je bilo pred petimi leti 42, letos pa že 66, kar je za 63,6 odstotka več.
Po podatkih ene izmed raziskav je v Evropski uniji vsaka tretja ženska, starejša od 15 let, doživela fizično in/ali spolno nasilje. Ena od desetih žensk, starejših od 15 let, je doživela kakšno od oblik spolnega nasilja. Ena od 20 žensk, starejših od 15 let, je bila posiljena; skupaj je to devet milijonov žensk. Prav zato so ob letošnjem mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami (25. november) številne uradne institucije in organizacije ozaveščale širšo javnost, da prav nobeno nasilje ni sprejemljivo. Žrtve iz različnih razlogov (izolacija s strani storilca, pomanjkanja informacij o vrstah pomoči, pomanjkanja socialne mreže …) zelo težko same poiščejo pomoč, zato je treba vsako nasilje prijaviti. Žrtev morda za ta korak nima poguma in moči, boji se odziva storilca, zato so prav ljudje, ki to storijo namesto nje, včasih rešilna bilka iz kroga zlorab in nasilja.
Na dan v povprečju prejmejo šest klicev na pomoč!
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je lani vzpostavilo 24-urno telefonsko linijo, specializirano za pomoč ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje, z dodatno ponudbo svetovanja v tujih jezikih in možnostjo pogovora s pravnico in kriminalistko.
Lani so na svetovalno linijo SOS-telefon prejeli 2256 klicev, kar je v povprečju šest klicev na dan, letos do konca oktobra pa 1866. Pomoč potrebujejo žrtve nasilja – tako ženske kot moški – iz vse Slovenije. Večinoma želijo žrtve nasilja ostati anonimne, tudi ne povedo vedno, iz katere regije so. »V največji meri se na nas obračajo ženske, ki doma doživljajo nasilje od partnerja ali bivšega partnerja. Gre za različne oblike psihičnega nasilja, ki se mu pogosto pridružijo tudi druge oblike nasilja: fizično, spolno in ekonomsko nasilje ter zalezovanje. Ženske so ujete v začaran krog, iz katerega je vedno težje pobegniti,« je izpostavila Dalida Horvat, strokovna vodja programa SOS-telefon. V času epidemioloških ukrepov se je število klicev zmanjšalo in nato ob sproščanju ponovno povečalo. Po predvidevanjih sogovornice se je to najverjetneje zgodilo zaradi večjega nadzora nasilnežev nad žrtvami.
Žrtve velikokrat nasilje zanikajo, celo opravičujejo
Razlogov, da se žrtev ne odloči za prijavo nasilja, je po besedah Horvatove veliko: žrtev ni ozaveščena o nasilju, nasilja ne prepozna, ga zanika, minimalizira, opravičuje povzročitelja, ne želi »razdirati družine« in »vzeti otrokom očeta« … Žrtev se tudi boji, da bo povzročitelj uresničil svoje grožnje, da ji bo škodoval, jo ubil in ji vzel otroke. »Nasilje v partnerskem odnosu se praviloma ustavi šele takrat, ko žrtev prekine partnerski odnos s povzročiteljem, dostikrat je potreben tudi zunanji poseg v nasilni odnos – institucionalna zaščita žrtve. Posredujejo policija, sodišče, center za socialno delo.« Slednji imajo ustrezna pooblastila in pristojnosti za zagotavljanje zaščite žrtvam. »Zavedajmo se, da veliko žensk doživlja nasilje v družini, partnerski zvezi ali drugih medosebnih odnosih ter da so jim s tem kršene človekove pravice. Nasilje je zakonsko prepovedano, država je žrtve dolžna zaščititi pred nasiljem,« je poudarila Horvatova.
V Sloveniji se na leto zgodi od pet do sedem femicidov
Področje preprečevanja nasilja v družini je v Sloveniji sistemsko urejeno, vendar se vedno znova izkazuje potreba po izboljševanju zakonodaje in prakse. V Sloveniji se v povprečju zgodi od pet do sedem tovrstnih umorov letno. Intimnopartnerski umori oziroma femicidi so najpogostejši vzrok nasilne in prezgodnje smrti žensk pri nas. Razsežnosti tega problema so še toliko večje zaradi otrok, ki ostanejo brez obeh staršev in zaznamovani za vse življenje.
»Skoraj dve tretjini takšnih umorov se zgodi tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen in se nasilje ni obravnavalo v okviru institucij. Kar pomeni, da na področju ozaveščanja in senzibilizacije očitno ne storimo dovolj. Sočasno pa skrbi dejstvo, da se v približno eni tretjini primerov intimnopartnerski umor zgodi tudi tam, kjer je bil povzročitelj prijavljen, kjer so postopki potekali in so bile zoper povzročitelja tudi že izrečene določene sankcije, kot je ukrep prepovedi približevanja ali denarna kazen. In prav tu se upravičeno pojavi vprašanje, kaj je šlo narobe, da se je kljub prijavi zgodilo najhujše. Težko krivimo zakonodajo, saj je slovenska zakonodaja na tem področju razmeroma dobra in pristojnim organom nudi razmeroma dober okvir ukrepanja in zaščite žrtve. Seveda pa to ne pomeni, da zakonodajne izboljšave niso potrebne. Vsekakor so, a bolj kot to je treba pogledati, kaj je bilo ob vsakem takšnem dogodku storjeno in kaj ne, ter ugotoviti, kaj so siva polja pri preventivnem delu in delu na terenu, zaradi katerih v Sloveniji beležimo statistiko femicida, ki je vse prej kot spodbudna, lahko bi rekli celo skrb vzbujajoča,« je izpostavila Jasna Podreka, strokovnjakinja za področje femicida.
Zakonodaja dobra, a je nadzor pomanjkljiv in ukrepi premalo strogi
Po njenem mnenju se v takih primerih izkaže, da so ključne pomankljivosti naslednje: nezadosten ali v celoti neprimeren nadzor povzročitelja po prijavi in izrečenih prepovedih približevanja, pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja, v celoti odsotna obravnava povzročitelja oziroma ocena njegove osebnosti in maščevalne naravnanosti.
Opažajo tudi, da se organi pregona v primerih nasilja v družini izjemno redko odločijo za strožje ukrepe, kot je denimo pripor. »Če je žrtev v varni hiši, to še ne pomeni, da nista potrebna izrek prepovedi približevanja ali celo pridržanje, saj povzročitelji žrtve pogosto najdejo tudi na tajnih lokacijah. Smiselno bi bilo razmišljati o uporabi zapestnic za sledenje v primerih, ko je povzročitelju izrečen ukrep prepovedi približevanja. Kljub zakonodajnim možnostim je praksa še vedno takšna, da se večinoma oziroma skoraj vedno umika žrtev nasilja z otroki,« je dodala Jasna Podreka.
