V intervjuju Cerar pojasnjuje, da v prihodnje nikakor ne sme več iti zgolj za kozmetične popravke in dokumente, ki jih imamo na voljo. Namesto da na prvo mesto postavimo institucijo in ugled, je treba v središče postaviti žrtev zlorabe, resno vzeti njenega storilca in resno doumeti okolje, v katerem se je to zgodilo.
Ob vašem letošnjem večmesečnem bivanju v Rimu, kjer ste se izobraževali, ste lahko tudi od blizu spremljali, kako se v Vatikanu lotevajo spolnih zlorab znotraj Katoliške cerkve.
Na Inštitutu za antropologijo Univerze Gregoriana, ki se ukvarja z načrtnim študijem preventive, sem se posvetil študiju širjenja preventive spolnih zlorab v Katoliški cerkvi. Pridobitev diplome je zožena na zelo kratko, polletno obdobje, saj želijo v najkrajšem možnem času usposobiti čim več specialistov v preventivi in omogočiti krajevnim cerkvam po svetu, da se soočijo z izzivi primarne preventive. To pomeni, da gremo iz dozdajšnje prakse zgolj intervencije, če do tega v primeru zlorab sploh pride, v načrtno vzgojo preprečevanja zlorab.
Do sprememb v cerkvi na Slovenskem lahko pride le s posegom Vatikana. Katere ovire so ključne?
Največji problem ni samo v poslušanju, ampak v tem, da se je težko slišati. Hkrati tisti, ki bi zmogli tudi slišati, nočejo poslušati. Gre namreč za zelo osebne predstave, kaj naj bi bilo reševanje, kaj naj bi bila preventiva in preprečevanje ter kaj pomeni, »da se zelo malo ali skoraj nič ne naredi«. Zagotovo ne sme iti zgolj za kozmetične popravke in dokumente, ki jih imamo. Dejansko menim, da mora biti žrtev oziroma preživeli v zlorabi v središču. Najprej ga je treba poslušati, slišati, ga resno vzeti in mu stati ob strani ter prav tako vzeti resno storilca zlorabe, resno doumeti tudi okolje, v katerem je do te prišlo. Vsekakor je treba to ubesediti, se s tem soočiti, kajti žal v slovenskem prostoru še vedno prihaja do tega, da damo na prvo mesto institucijo, ugled, ker nehote ali hote še vedno igramo na karto, ki je zelo močna. Ob trditvi, da nas napadajo levičarji, se katoliške množice vedno strnejo.
Kdo je danes tisti, ki vas je pripravljen poslušati in slišati? Po odhodu iz župnij Stara in Nova Oselica vam je pomagal celjski škof Maksimilijan Matjaž. Kaj ima skupnega s papežem Frančiškom, ki vas je povabil k sebi in vam prisluhnil?
Podobnosti med njima so v njuni empatiji, v zmožnosti poslušanja in slišanja. Podobnost vidim tudi v preprostosti in človečnosti. To pomeni, da ko slišiš za zločine, ne ostaneš miren, to te pretrese, izraziš jezo, nestrinjanje, jasno odklonilno prepričanje, da to ne sodi v življenje kristjana, kaj šele v življenje škofa, duhovnika, ki je storil zlorabo.
Za medije ste povedali, da ste prejeli osebni papežev telefonski klic. Že dolgo se poznata, saj sta skupaj maševala v Argentini. Kakšni so spomini na tisti čas ter na vajino srečanje v Vatikanu, kamor vas je povabil?
Prva najina skupna srečanja so bila namenjena drugačnim temam, ob odkrivanju zlorab pa me je poklical po telefonu in v času pandemije, marca 2020, povabil na pogovor. Frančišek je bil prvi predstojnik Cerkve, ki mi je dal priložnost, in kot sem že povedal, poslušal me je in slišal. Letos, v času mojega bivanja v Rimu, me je spet poklical in srečala sva se v začetku junija. Zaradi njegovih težav s kolenom se nisva pogovarjala v sprejemnici, ampak v njegovem zasebnem stanovanju. Kar me gane, je dejstvo, da po tem srečanju končno vidim to, po čemer sem hrepenel od srednješolskih let. V Frančišku vidim tisto, kar bi Cerkev, menim, morala biti: preprostost. Z njegovimi besedami je to »uboga Cerkev za uboge«. Ta slavni stavek, »kako si želim ubogo Cerkev za uboge«, je izrekel na srečanju z novinarji v dvorani Pavla VI. 16. marca 2013, le nekaj dni po izvolitvi. Pred seboj sem imel papeža, ki je sedel z iztegnjeno desno nogo, ker ga je zelo bolelo koleno, pred seboj sem imel papeža, ki je preprosto pojasnil, da mu koleno povzroča veliko bolečino. Pred menoj je bil tudi papež človek, ki je me je vprašal, ali sem žejen, saj je bilo takrat zunaj okoli 40 stopinj, in papež človek, ki je izrazil svoja čustva, ko me je poslušal, ki je tudi zarobantil, ko je slišal za prikrivanje, in papež človek, ki je ozaveščen, in zato govori in deluje z močjo znanja, izkušenj, mišljenja in argumentov, ne pa z argumentom moči. Papež je tudi izjemen pedagog, ki je slutil, podobno kot ob najinem prvem srečanju leta 2020, da je dobro posamezne teme skleniti, se tudi malo nasmejati in sprostiti. V nekem trenutku mi je celo dejal, zakaj sem tako napet. »Veš kaj,« sem mu odvrnil, »vendarle ne sedim vsak dan s papežem.« Vse od začetka sva se pogovarjala na ti.
Vam je to predlagal on?
Ne, enostavno sva se začela tako pogovarjati, kajti v najinih pogovorih ni nobenih baročnih okraskov, nobenih naslovov, ki niso evangelijski, kot denimo vaša visokost, vaša svetost ali sveti oče, temveč le preprosto Frančišek in Janez.
Papež Slovenijo dobro pozna, njegova nečakinja je poročena s Slovencem iz Argentine. In ko je bil še duhovnik v Argentini, je Slovenijo obiskal na povabilo kardinala Franceta Rodeta, ki je bil na dan papeževe izvolitve in njegovega nagovora na Trgu sv. Petra na balkonu skupaj z njim. Čeprav kardinal Rode prijateljuje s papežem, je vaša iniciativa Dovolj.je lani s črnimi baloni protestirala pred predsedniško palačo, ker ga je predsednik republike odlikoval.
Vzemite v roko knjigo Vse je dar avtorja kardinala Franceta Rodeta. Preberite jo in si naredite vtis, ali gre v odnosu med papežem Frančiškom in Francetom Rodetom za znanstvo ali za prijateljstvo. V novicah, ki sta jih objavila STA in Delo, smo lahko leta 2014 brali, da Franc Rode papežu Frančišku pripisuje »precej leve ideološke nazore« in ga uvršča med ljudi, ki »veliko govorijo in rešijo malo problemov«. Poznavalec Vatikana Gerard O'Connell je v svojem delu The Election of Pope Francis (Izvolitev papeža Frančiška) objavil komentarje Rodeta takoj po izvolitvi Bergoglia za papeža. Prepustil bi vam, da se odpeljete v palačo Sant'Uffizio ali na Maistrovo ulico takrat, ko je kardinal Rode v Ljubljani, in ga vprašate o njegovem prijateljstvu s papežem.
Osebno ne vidim med njima nobenega prijateljstva. Res pa je, da ko je bila sredi decembra 2021 na spletni strani predsednika Republike Slovenije objavljena novica, da bo predsednik odlikoval tri verske dostojanstvenike, med njimi Franceta Rodeta, smo se s sodelavci Dovolj.je odločili, da temu odlikovanju nasprotujemo. Morda se je prvikrat v zgodovini zgodilo, da je neki duhovnik protestiral proti kardinalu in celo članu družbe, ki ji sam pripada, toda tam smo bili navzoči z močjo argumentov. Zgovorno pa je, da nas je, navzočo peščico ljudi, ki smo tam stali v tišini, želela popisati policija in nas je ob koncu slovesnosti obdala skupina specialcev. Vsekakor močna simbolika.
Ali še vedno želite ostati član Misijonske družbe lazaristov in se boste odločili, da delujete v kakšni izmed njihovih provinci v tujini?
Naj bo jasno slovenski javnosti, da me je v Misijonsko družbo lazaristov poklical Jezus. V tem njegovem klicu sem prepoznal bistvo Misijonske družbe: ljubiti Jezusa in služiti Jezusu. Tudi apostolski nuncij v Sloveniji in papež Frančišek sta potrdila ta klic s stavkom, da je služenje Jezusu v ubogih zagotovo tudi delo s preživelimi spolnih zlorab, kar pomeni, da je to vincencijansko poslanstvo (poslanstvo Misijonske družbe, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski). Zavedam se dveh dejstev. Če bi se zdaj umaknil iz misijonske družbe, kar si nekateri zelo želijo, bi se to poglavje odkrivanja končalo, po drugi strani pa se zavedam, da je moja navzočnost v Sloveniji potrebna, zato ne razmišljam niti o odhodu iz misijonske družbe niti o odhodu iz Slovenije.
Kako vsi ti problemi, s katerimi se sooča Cerkev, predvsem škandali zaradi zlorab, vplivajo na duhovnike? Ali je zdaj že večje razumevanje vašega delovanja v iniciativi Dovolj.je, kot je bilo na začetku ustanovitve, ali pa prihaja le še do večjih napetosti tudi zato, ker so se nedavno znova pojavile obtožbe še enega slovenskega duhovnika zaradi spolnih zlorab?
Seveda je čutiti napetost, moram pa omeniti premike v smislu zavedanja, da se marsikje o tem že odkrito govori. V novomeški škofiji je bilo na primer pred nekaj tedni srečanje, kjer so zbrani duhovniki in tamkajšnji škof Andrej Saje obravnavali to temo. Vsekakor so posamezni duhovniki, ki na to problematiko opozarjajo oziroma vedo, da v Cerkvi ne more biti mesta za tiste, ki zlorabljajo, se pa seveda, takšno je moje mnenje, vse premika zelo prepočasi. Pri tem ima veliko vlogo izoblikovan značaj, ko prikrijemo in smo tiho za navidezni mir, zavedam se tudi, da je odnos do reševanja spolnih zlorab izjemno jasen kazalec duhovnega stanja katoliške skupnosti v Sloveniji.
Čim dlje bomo to prikrivali ali reševali površinsko, bolj bomo tonili v duhovno depresijo in izgubljenost, predvsem pa se izgubljajo moč prosojnosti in moč prepričljivosti, pristnosti Cerkve kot ustanove, Cerkve, ki bi morala biti moralni kompas, dušni motor skupnosti, a zdaj le tava.
Imeli ste izkušnje z verniki in Cerkvijo v Srednji in Južni Ameriki, kjer ste bili vrsto let duhovnik; v Bogoti v Kolumbiji ste izrekli redovne zaobljube. Kako bi ocenili vlogo in vpliv argentinsko-slovenskega duhovnika Andreja Stanovnika, nadškofa v mestu Corrientes, ne le v Argentini, pač pa v celotni Južni Ameriki?
Nadškof Andrej Stanovnik je postal znan kot generalni tajnik južnoameriške škofovske konference oziroma Sveta škofov Južne Amerike in Karibov (CELAM). Ta svet je, tako kot že prej, pripravil konferenco, ki je potekala 2007 v brazilskem Marijinem narodnem svetišču Aparecida. Na tej konferenci je kot redaktor sklepnega dokumenta zablestel tedanji kardinal Bergoglio s svojim izjemnim čutom za poslušanje in usklajevanje. Tako je nastal dokument Učenci in misijonarji Jezusa Kristusa, da bi v njem imeli življenje. Ta dokument je izjemno pomemben, ker je zametek poznejših dogajanj v Cerkvi. Bergoglio je zaslužen za to, da je sklepni dokument bolj kot besedilo resničnost.
Kaj torej kot duhovnik, ki je dolga leta bival v Južni Ameriki, pogrešate v Cerkvi na Slovenskem? Česa ni, pa bi moralo biti, če želimo uresničiti pomembne ukrepe, takšne, kot jih je Cerkev v Južni Ameriki, in zaradi česar je prišlo od njenega preporoda?
Prvič. Kot Janez, kot človek z izkušnjami iz Južne Amerike v Cerkvi na Slovenskem pogrešam predvsem človečnost, da se veselimo drug drugega. Pogrešam preprostost, spoštovanje in spontana srečanja, da verjameš v moč Svetega Duha navdihovalca in da verjameš, da se v medsebojnem pogovoru in spoštovanju gradi prihodnost. S tem se dobi uvid, kaj je potrebno, prav tako se odkrije bogastvo, ki ga vsak prinaša. Vsekakor zaradi preizkušnje sinodalnosti, ki jo marsikje po svetu že živijo, kot na primer zelo živa Cerkev v Amazoniji, ni treba izumljati novih odkritij pri nas, saj so vendar že drugi dali konkretno izkušnjo, ki lahko v vsaki kulturi živi, kot ji pristaja, in to je veselje srečanja: da si tu, da poslušaš, kaj govori Sveti Duh, in da v medsebojnem poslušanju odkrivaš, kaj nas bogati, skupaj deluješ za prav in dobro.
Za vas velja, da ste glas tistih, ki so brez glasu, ste tudi spodbujevalec sprememb. Nekaj novega v današnjem času so tečaji Alfa, namenjeni neverujočim, ki ne poznajo Svetega pisma in si ne upajo v Cerkev. Dejansko je treba pri njih narediti pristop po korakih. Kako vam je znano to spodbujanje neverujočih?
Vse te oblike, četudi jih poznam, so mi tuje. Pri letih, ki sem jih dosegel z božjo pomočjo, lahko rečem, da je daleč najbolj uspešna metoda, da si pristen, da imaš empatijo in da se veseliš človeka. To povem v strahospoštovanju, kajti to ni moje. Tudi jaz sem presenečen, če mi nekdo reče, sploh ob prvem srečanju, »ali veste, kakšen mir čutim v vas«. Zdi se mi tudi pomembno, da človeku iskalcu, ki nekaj vpraša, pa naj bo še tako izzivalno, odgovoriš mirno in spoštljivo. Pred kratkim me je odrasel gospod po nekaj urah bivanja na istem kraju vprašal, ali mislim, da je imela Marija Magdalena kaj opravka z Jezusom v smislu ljubezni. Mirno sem mu odvrnil, da se s tem ne ukvarjam, saj menim, da so pri Mariji Magdaleni, kar pri njej občudujem, ključni ponižnost, iskrenost, služenje Jezusu, predvsem pa je njen neizmeren pogum, da je na veliki petek stala pod križem in potem v velikonočnem jutru prva šla h grobu, tako velik, da vse drugo sploh ni pomembno. Na to mojo pojasnilo mi je odvrnil, da je nekemu drugemu duhovniku postavil isto vprašanje, a ker se je ta zelo razjezil, se o tem ni več pogovarjal z njim. Torej, spoštljiv odnos do človeka in poslušanje se mi zdita najpomembnejša.
In kakšno je bilo nadaljevanje vajinega druženja? Ste ga prepričali in navdušili?
Nadaljevanje je bilo tako kot pri mnogih z besedami: »Janez, prišel te bom obiskat, ko boš imel mašo.«
Pa je prišel?
Bomo videli, pogovor z njim je bil šele pred kratkim.
Ob omembi Marije Magdalene velja spomniti, da je papež nedavno imenoval kar precej žensk na pomembne položaje v Cerkvi; v tem izstopa Cerkev v Nemčiji. Tudi pater Hans Zollner, ki je član papeške komisije za zaščito mladoletnikov, je poudaril vlogo žensk v Cerkvi. Zanje je dejal, da bodo počistile nered, ki so ga povzročili moški. Kako gremo pri nas v korak s to papeževo odločitvijo? Kakšne so možnosti sodelovanja žensk v cerkveni hierarhiji, pa ne le žensk, temveč tudi diakonov kot duhovnih pomočnikov? Če namreč ženske sodelujejo pri izobraževanju duhovnikov, kot poudarja Zollner, se lahko s tem spremeni odnos duhovnikov do otrok, žensk, posledično je mogoča tudi preprečitev morebitnih zlorab.
Vem, da je v skupini, ki vodi semenišče v Ljubljani, tudi psihologinja. Koliko prihaja do konkretnih premikov v posameznih škofijah, ne vem. Zagotovo pa ne moremo govoriti o pomembnih premikih, če ženska opravlja le pisarniško delo. Celjskemu škofu Maksimilijanu sem predlagal, da bi lahko tudi v Sloveniji nastopil podoben trenutek kot v Nemčiji, kjer so škofje za generalno tajnico Škofovske konference imenovali žensko, teologinjo. To je zagotovo vplivna funkcija, saj skrbi za program Škofovske konference, za teme pogovorov. S tem, ko je ženska postavljena na pomemben položaj, pride dejansko do konkretnih sprememb glede doumevanja in reševanja zlorab ter posledično do preventive. Dajem izziv.
Kako učinkovito pa je lahko delovanje potujočih duhovnikov? Izšla je knjiga Gangster ali duhovnik francoskega duhovnika Renéja-Luca, ki je več let potoval po Franciji in pričeval o svojem spreobrnjenju. Prav tako je potujoči slovenski duhovnik Janko Krištof s Koroškega, tudi vi ste bili kot duhovnik že marsikje.
Težko bi govoril o tem, ker mi to, da si v središču nekega spektakla, ni blizu. Ne želim, da bi bilo moje delo ozaveščanja in delo s preživelimi zlorab predstavljeno na tak način, niti z nastopi v medijih, zagotovo pa prepoznavam kot potrebno, da s svojim delom ozaveščam in da delam s preživelimi zlorab.
O problematiki zlorab bi morali biti ustrezno seznanjeni veroučni učenci, njihovi starši ter vsi drugi kateheti in duhovniki. Kakšen bi moral biti pristop? Kakšne so vaše izkušnje?
Kot sem seznanjen, katoliške ustanove načrtnega ozaveščanja ne izvajajo. Na moje vprašanje o tem velikokrat dobim odgovor, da tega ni. Sam v pogovoru z otroki, mladimi, predvsem pa s starši govorim o pomembnosti, da Cerkev postane varen kraje za vse, govorim o pomembnosti zaupanja ter prepoznavanja pristnega in varnega odnosa.
Duhovnik Janez Cerar je bil rojen leta 1969 v Kranju in je doma v Radomljah. Leta 1992 je vstopil v Misijonsko družbo in leta 1997 postal duhovnik. Deloval je v Sloveniji, Severni Makedoniji in Južni Ameriki. Od leta 2019 se ob podpori »srčne skupine sodelavk in sodelavcev« posveča zaščiti žrtev spolnih zlorab v slovenski Katoliški cerkvi.
Seminarji o tem že potekajo za katehete in duhovnike. Vam je znan njihov odziv?
Pri tem sem zelo strog. Sem prvi Slovenec, ki je v Rimu opravil študij iz preventive preprečevanja zlorab znotraj Katoliške cerkve in ob tem spoznal, četudi imam lastne izkušnje, kako globoka je ta tematika. Potrebni so osebno načrtno delo, študij, nadaljevalna vzgoja, saj ni dovolj, da imaš v roki le diplomo in misliš, da vse veš. Potrebni so stalno izobraževanje in prizemljenost, hkrati zavedanje, da delo ne bo enostavno ter da so potrebni stalna osebna in osebnostna rast in prečiščevanje. Slušatelji smo ob sklepu študija prejeli sporočilo, da bo marsikomu, ki bo hotel nekaj narediti v smeri preventive, jasno sporočeno, pusti nas pri miru.
Ste že imeli takšno izkušnjo?
Moja izkušnja je predvsem velik strah ob omembi mojega imena.
Kaj pa mediji? Čemu bi morali dati večji poudarek? Papež pravi, da naj se novinarji lotijo raziskovalnega dela na terenu. Toda ko to storimo, smo obtoženi obrekovanja, natolcevanja, pisanja neresnic, četudi imamo stike, pogovore z ljudmi, ki so domačini in vedo, kaj se dogaja v njihovem domačem okolju. Predstojnik Misijonske družbe lazaristov je tudi vam očital obrekovanje.
Zame so pomenljive izjave papeža Frančiška novinarjem. Lepa misel je bila izrečena lani novembra, ko je dvema novinarjema izročil odlikovanje in se vsem navzočim zahvalil, da govorijo, kaj je v Cerkvi narobe, saj ji s tem pomagajo tega ne pometati pod preprogo. Prav tako se jim je iskreno zahvalil, da so žrtvam zlorab dali glas. S tem omogočajo Cerkvi, da sliši, kaj se je zgodilo. Spremljam, kolikor se le da, izdaje v španskem in francoskem svetu; da se skupina novinarjev ali en sam novinar poda v raziskovanje in potem o tem napiše knjigo. Bralec lahko to prebere v miru, kolikor želi, si vzame čas za razmislek in knjigo spet vzame v roke. To ni roman, to ni lahko berljiva literatura, ni članek, ki ga preletiš, ampak gre za močno, skoncentrirano branje. To so namreč pripovedi človeških življenj, ki so bila pogosto tudi popolnoma zlomljena. Ob takšnem branju se odpirajo raznovrstna področja, predvsem pa terjajo misel in srce ter trkajo na vest. Prav iz takšne literature sem spoznal, kakšna je lahko moja pot v prihodnje, na koga se lahko obrnem, na koga lahko računam. Marsikatero osebnost, s katero imam danes stik, sem odkril ob branju in nato z njo vzpostavil stik.
Kaj je o tem izšlo pri nas in v tujini?
Knjiga, ki je prevedena, vendar še ni izšla, govori o primeru treh pogumnih mož, ki so razkrili spolne zlorabe duhovnika Fernanda Karadime v Čilu. Eden izmed avtorjev je bil septembra na obisku v Sloveniji in gost okrogle mize v Mozirju. Tudi on je o tem napisal knjigo, ki bo v slovenski izdaji predstavljena na letošnjem knjižnem sejmu; namenjena je otrokom in odraslim, pedagogom in vsem, ki jim je mar človeško dostojanstvo.
Imamo dan solidarnosti z žrtvami spolnega in drugega nasilja. Je razlika med tem, kakšen je ta dan in kakšen bi moral biti?
V prejšnjem vprašanju, ko sem omenil knjige, je v neki knjigi, izdani v Franciji, ki je delo skupine preživelih zlorab, tudi pričevanje duhovnika, žrtve zlorabe. V pričevanju omenja, da je škof želel pripraviti večer molitve za žrtve zlorab v Cerkvi. Duhovnik je nato zahteval in prosil, da komisija, ki je to pripravljala, predloži osnutek tega srečanja. Ko je duhovnik prebral, da bo srečanje v cerkvi, kjer bo vse okrašeno in bo škof v liturgičnih oblačilih, je zahteval, da vsega tega ni in da škof sedi v klopi, vse z namenom, da se v središče postavi ljudi, ki so bili zlorabljeni, a jih ni treba znova izpostavljati, ker jih je že izpostavila zloraba. Konkretno v Sloveniji ne moremo reči, da je to dan molitve, če samo pride obvestilo po spletu in je v njem napisano, naj verniki zmolijo molitev. Drugo, kar se mi zdi pomembno, je to, da je na vabilih po navadi fotografija prižgane svečke. Ena od preživelih že odraslih žensk mi je rekla skoraj v kriku: »Janez, saj nisem umrla! Komu prižigajo svečke?« Odvrnil sem ji, da je tisti, ki jo je zlorabil, v njej ubil dušo, vendar za to ni treba prižigati svečke, temveč terjati povračilo v pravičnosti.
Prav bi bilo tudi, da bi bila molitev pri obredu, pri maši, ne le poziv vernikom k molitvi.
Molitev ne sme biti hinavska, ampak pospremljena z deli, kajti vera brez del je mrtva. Ta molitev bo pristna le, če bodo v ozadju konkretna dejanja. Med konkretna dejanja vsekakor sodi to, da se tem ljudem, ki jim je bila onečaščena čast, pomaga povrniti dostojanstvo. Želim spomniti novo vodstvo Slovenske škofovske konference na njihovo srečanje s patrom Hansom Zollnerjem v ponedeljek, 13. junija 2022, v Vili Malta v Rimu, kjer sem bil poleg. Naj se ob branju tega intervjuja spomnijo, kaj jim je pater Hans Zollner rekel glede načina reševanja. Bil je strog. Povedal jim je, da se od otrok pri verouku zahteva, da znajo na pamet, kakšni so koraki za pravo spoved, in če tega ne znajo, ne opravijo verouka, sami pa se tega kot pastirji ne držijo. Greh se oprosti, če narediš pokoro, toda če gre za zločin, pravičnost terja, da za ta zločin odgovarjaš, in ko odgovarjaš, ko dobiš primerno kazen, potem dobiš tudi odpuščanje.
Za vse to vaše ozaveščanje o spolnih zlorabah je bil ključen vaš prijatelj Damian Črnak, argentinski Slovenec. Njegov primer, ki se razrešuje v Rimu, še ni končan. Torej ni pometen pod preprogo le v Sloveniji pri lazaristih, ampak tudi v Vatikanu.
Na tem mestu želim izreči veliko zahvalo škofu z imenom Juan José Chaparro Stivanello v argentinskem mestu San Carlos de Bariloche, ki je pred kratkim postal škof škofije Merlo Moreno v Buenos Airesu. Damianu je prisluhnil z vso resnostjo, mu s preseganjem zlorabe pomagal pri človeški rasti in mu omogočil, da se je ukoreninil v škofiji, mu omogočil študij, potem ga je tudi spremljal.
Hvaležen sem tudi za to, da sem v času bivanja v Rimu smel prepoznati, kako slovenska in vatikanska cerkvena mafija sodelujeta pri prikrivanju. Za zdaj sem še miren ob dejstvu, da je na papeškem sedežu Frančišek, miren sem, ker verujem, da je Jezus resnično pot, resnica in življenje.
Bliža se advent. Kako se srečujemo, poslušamo, slišimo, pomagamo drug drugemu, se krepimo? Kaj se zgodi, ko česa ali ničesar od tega ni?
Tavamo v temi, toda advent je čas, ko ima ljudstvo, ki tava v temi, priložnost ugledati veliko luč. Za nas, kristjane, je ta luč Jezus, za neverujoče je to lahko resnica, pravičnost ali dar notranje svobode in miru. Mene gane dejstvo, da je Jezus, ki je Bog, imel neskončno možnosti, da bi nam prišel sporočit vest o odrešenju, in izbral je prav pot učlovečenja. Postal je eden od nas, vendar tako, da je bil čisto majhen, ubog, ranljiv, da bi mi po njem postali božji. Pretresen sem, ko pomislim, da se ta Jezusova ranljivost posebej izkaže na veliki petek. Takrat nase sprejme vso okrutnost človeške zlobe in na križu na poseben način pritegne k sebi vse ponižane, zlorabljene in izničene tega sveta in jih z njemu lastno nežnostjo in sočutjem vodi do vstajenja.
