Vendar pa ga javno zdravstvo ne more sprejeti prej ko v enem letu. Tudi če bi šla k zasebnemu psihiatru za otroke, ne more priti na vrsto takoj. Iskala je tudi možnosti samoplačniške psihoterapije, a je ugotovila, da je otroku zaradi cene ne more privoščiti. Ena ura pri terapevtu namreč lahko stane celo okoli 100 evrov.
O tem, kaj se dogaja s čakalnimi dobami, kako dolge so, kakšne težave pestijo mlade in na kaj morajo biti starši, ko iščejo pomoč za svojega potomca, pozorni, smo govorili z direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, dr. Matejo Hudoklin, specialistko klinične psihologije.
Nam lahko najprej predstavite Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana in poveste, komu pomagate v njem?
Smo javni zavod, ki pokriva široko področje varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov, pomagamo pa tudi njihovim družinam. Največ delamo z mladimi z učnimi in čustvenimi težavami, obravnavamo pa tudi starše, ki na nas naslavljajo vzgojna vprašanja. V našem centru pomoč iščejo tudi mladi s težavami pozornosti, razpoloženjem, so nemirni pa tudi tisti z razvojnim motnjami, kot je avtizem in podobno. Z vsemi dela 25-članska ekipa strokovnjakov, to so psihologi in klinični psihologi, pedopsihiatra, socialni pedagogi, pedagog, klinični logoped in socialni delavki.
Kakšne težave imajo otroci, ki jih obravnava vaš svetovalni center? Katere so najpogostejše?
Polovica primerov je otrok in mladostnikov z učnimi težavami, ki pa so po navadi simptom nečesa – so samo vidna oz. opazna posledica stiske, s katero se soočajo. Precej je tudi otrok s težavami glede pozornosti in z nemirnostjo (ADHD) pa mladih s čustvenimi in vedenjskimi problemi. Srečujemo se z mladostniki v pozni osnovni šoli ali srednji šoli, ki se samopoškodujejo. Raziskave kažejo, da se število otrok in mladih, ki imajo težave, ki jih naštevam, povečuje, ampak porast ni samo v Sloveniji, ampak se z njim sooča tudi tujina. Poleg tega bi rada poudarila, da povečanje števila mladih z duševnimi motnjami ni vezano na epidemijo, ampak trend naraščanja opažamo že zadnjih deset do 15 let. Izpostavila bi, da je veliko več težav pri mladostnikih, sploh deklicah, v starosti od 14 do 18 let, predvsem v smeri anksioznosti.
Ko že omenjate mlada dekleta, ki doživljajo anksiozne motnje, je to tudi posledica pritiska idealnih prizorov z družbenih omrežij, kjer jih zasipajo podobe »popolnih« žensk in njihovih popolnih« življenj, kar je seveda iznakažena resnica?
Zagotovo zelo pomembno vlogo v življenju mlade osebe igra virtualna resničnost. Človeku naravno je, da išče vzornike in se po njih zgleduje. Prek družbenih omrežji do njih pride najlažje. Včasih, ko smo bili mladi mi, smo se z njimi srečevali denimo prek televizije in drugih medijev, danes je to precej drugače. Bolj bi rekla, da za mlade virtualni svet večkrat predstavlja beg od resničnosti oz. težav, kar pogosto vodi v njegovo pretirano konzumiranje, ko že lahko govorimo o zlorabi. Tako vedenje njihovo stisko samo poglablja.
Vsak četrti mladi človek doživlja duševne stiske, pravi statistika. In še, da se kar 50 odstotkov vseh duševnih motenj začne pred 14. letom, 75 odstotkov pa pred 25. letom.
Ja, te številke so visoke. Podčrtajva predvsem to, da se 25 odstotkov mladih do 14. leta srečuje z duševnimi stiskami. Sicer to ne pomeni, da imajo vsi najzahtevnejše, kot sta anksiozna in depresivna motnja. Duševnih motenj je manjši delež. Večinoma gre za težave, ki sem jih naštela prej, od učnih in blažjih do zmernih čustvenih, ki so pa tudi zelo huda stiska za otroka, kajti če so učno neuspešni in se stalno soočajo s tem, je to naporno. V teh 25 odstotkih so torej vštete vse od zmernih do zelo hudih težav. Prav vsi od njih pa potrebujejo podporo, le različno intenzivno. Tisti s hudimi težavami bodo rabili specialiste, ostale pa lahko podprejo znotraj šol, vrtcev, starši doma. Ko sva ravno pri statistikah, ki skrbijo, naj omenim še zaskrbljujoč rezultat raziskave, ki so jo med korono delali med slovenskimi študenti. Skoraj polovica vprašanih je dejala, da razmišljala o samomoru. To je ogromno! Če je tako, bi rada vnovič izpostavila, da je treba nemudoma poiskati strokovno pomoč. Za otroke na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana na Bohoričevi 20, Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana na Njegoševi 4,ali pa na Psihitrični kliniki Ljubljana na Chengdujski cesti 45, kamor vsi lahko pridemo tudi brez napotnice.
Koliko mladih obravnavate v centru?
Vsako leto od okoli dva tisoč do 2500 otrok, od tega jih prvič vsako leto v našo obravnavo pride od 600 do 700. Te številke se skozi leta niso spreminjale, ker se tudi ne morejo, ker imamo že ves ta čas povsem zapolnjene vse zmogljivosti. Žal se na obravnavo pri nas čaka zelo dolgo. V vrsti za kliničnega psihologa je ta hip okoli 600 otrok, v čakalni vrsti za pedopsihiatra okrog 100 otrok, za specialnega pedagoga tudi približno toliko. Vsi od teh imajo napotnico za obravnavo pri omenjenih specialistih z različno stopnjo nujnosti. Okoli 250 otrok je trenutno v čakalni vrsti pod stopnjo nujnosti »hitro« oz. »zelo hitro«, za psihologa pa pod stopnjo nujnosti »redno« čaka 350 mladih.
Če se torej na vaš svetovalni center zdaj obrnejo starši z otrokom, za katerega imajo napotnico za pedopsihitra s stopnjo nujnosti »redno«, koliko časa bo otrok čakal na obravnavo?
Žal kar leto dni in nekaj mesecev. To je realnost. Zato zelo razumem pismo mame, ki se vam je oglasila in potožila, da ne ve, kaj storiti, ker so čakalne vrste tako dolge, za samoplačniško obravnavo svojega otroka pa nima dovolj denarja. To je žalostno. Odločevalce zato stalno opozarjamo, kakšno je stanje. Saj malo se premika. Ministrstvo za zdravje je denimo podprlo več specializacij za klinične psihologe in pedopsihiatre, odprli so se novi centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov v okviru različnih zdravstvenih domov po Sloveniji. Ampak to niso kratkoročne rešitve. Učinek tega bomo občutili šele čez čas.
Mamica osnovnošolskega otroka, ki se nam je oglasila, je dejala, da občuti hudo stisko, ker mora na obravnavo svojega otroka čakati tako dolgo. Razmišljala je celo o samoplačniških storitvah, a si tega ne more privoščiti, ker bi jo ena ura pri pedopsihatru zasebniku prišla najmanj okoli 70, lahko tudi 100 evrov. Podobne so cene psihoterapevtov zasebnikov. Vsaj v Ljubljani, kjer živi, za eno uro računajo najmanj 60 do okoli 120 evrov. S tem da je pri teh problem še, da so nekateri »samooklicani«, brez ustrezne izobrazbe.
Starše bi rada opozorila prav na to, da področje psihoterapije v naši državi ni urejeno, torej ni nobenega varovala, ki bi zgotavljalo vsaj minimalno zaščito uporabnika, kar je nevarno. Vsak se lahko imenuje za svetovalca, psihoterapevta, tudi za psihologa, nihče ga ne more preganjati, saj za to ni pravne podlage. Škoda, ki jo samooklicani terapevt, svetovalec, lahko naredi, pa je lahko velika.
Zamisliva si, da mama za svojega otroka z duševno motnjo kot posledico spolne zlorabe išče pomoč pri takem terapevtu.
Primeri narave, ko govorimo o travmi po zlorabi, so eni najbolj občutljivih in lahko otrok doživi največjo škodo. Najprej s pravnega vidika. Cilj je od otroka kot žrtve poskušati dobiti verodostojne informacije, in če se na pravi način dela z njim, je to mogoče. V nasprotnem primeru pa lahko pride do kontaminacije njegove izpovedi in ne bo jasno, kaj je otrokova zgodba in kaj je zraslo nekje drugje. Posledica tega je lahko, da pravici ne bo nikoli zadoščeno, storilec ne bo sankcioniran. To je torej pravni vidik. Potem pa je tu še pomoč otroku glede razrešitve travme. Delo s takimi težkimi zgodbami zahteva veliko znanja. Poznamo kar nekaj uveljavljenih metod, katerih učinki so klinično dokazani oz. podprti. V okviru javnega zdravstva jih uporabljamo in vemo, da pomagajo. Za izvajanje teh pristopov pa mora biti človek ustrezno izobražen. Pomembno je, da se starši prej pozanimajo o izobrazbi terapevta. Ta mora imeti dodiplomsko izobrazbo, s katero pridobi naziv psiholog, zdravnik ali naziv sorodnih strok, potem pa se še dodatno izobražuje v smeri psihoterapije.
Ali k vam pogosto pridejo mladi, ki so imeli negativne izkušnje s samooklicanimi terapevti?
Na srečo osebno nimam izkušenj z otroki, ki bi zaradi tega utrpeli škodo. Je pa res tudi, da če je do nje prišlo zaradi nestrokovne obravnave, težko preverimo. Vsekakor »terapevt« nosi odgovornost za poglabljanje težav osebe v stiski, če jih ne naslavlja pravilno. Skrbijo me predvsem tisti, ki trpijo za depresijo, te pa neusposobljen terapevt ne prepozna, ker jo prekrivajo drugi simptomi. Za depresijo dobro vemo, da če ni naslovljena čim prej, se lahko intenzivira in potencira do te mere, da pri človeku pride do samopoškodovanja, suicidalnosti, ko je ogroženo življenje. V tem kontekstu bomo tudi lažje razumeli to, ko kdo reče, da je hodil na terapijo, a mu ta ni pomagala. Pomembno se je vprašati, kakšno pomoč je imel, kdo in na kakšen način ga je zdravil. Naj strnem, če nekdo obiskuje terapevta, ki mu ne zna pomagati, lahko pride do nepopravljive škode.
Vrniva se k samoplačniškim storitvam. Po naši raziskavi je cena ene psihoterapevtske ure v Ljubljani povprečno od 60 do 90 evrov. Najdemo tudi take, ki za uro računajo okoli 120 evrov. Če ga obiščemo enkrat na teden, to skupno na mesec znese od 200 do 360 evrov. Tudi naša bralka bi za psihoterapijo svojega otroka morala za en obisk odšteti 60 evrov, s tem da ji je priporočil, da otroka pripelje enkrat na teden, kar je 240 evrov na mesec. To je vsota, ki si je ne more privoščiti.
Sama v tem, da imamo tudi samoplačniško ponudbo, ne vidim nič narobe. Bolj je problem regulacija oz. nadzor nad tem, kdo izvaja terapije, svetovanja. Država bo morala nujno urediti to področje na način, da bo uporabnik bolj zaščiten. Glede cen pa bi rekla, da so pač take, kot jih narekuje trg; trenutno so potrebe povečane, na kar so ponudniki odreagirali z dvigom postavk za svoje storitve.
Če ima naš otrok psihične težave, kam torej po pomoč?
Prvi strokovnjaki, na katere se lahko opremo, so v lokalnem okolju. To so zaposleni v svetovalnih službah vrtcev, osnovnih in srednjih šol. Oni bodo lahko ocenili, kaj otrok rabi, ali pogovor, nasvet, morda celo več – strokovno pomoč. Potem pomislimo na pediatre, ki jih seznanimo s težavo otroka. Ti nas bodo preusmerili, če bo treba. Pomembno je reagirati, da gre otrok čim prej v obravnavo, kar pa je izziv zaradi že omenjenih čakalnih dob, in to ne samo v javnem zdravstvu, ampak celo pri zasebnikih.
Na Twitterju berem, da so tudi svetovalne službe v šolah zelo obremenjene z otroki v hudih težavah. Ena od uporabnic omenjenega družbenega omrežja je zapisala: »Pogovarjala sem se s šolsko psihologinjo. Skurjeni so, ker opravljajo (tudi) delo terapevta, čeravno za to niso nujno usposobljeni.« Navajam: »Kot na fronti je. A veš, ko imajo vojaki razcefrane roke pa noge, ti jim pa lahko flajšter ponudiš. No, tko nekak. Sam da so razcefrane duše. Otroci mi hodijo samomorilni v svetovalno, jaz pa jih nimam kam napotiti. Ministrstvo za šolstvo je počitnice spremenilo zaradi prvenstva, na naše apele po pomoči se pa nihče ne odzove,« mi je rekla. Do pomoči je namreč praktično nemogoče priti, o tem je treba govoriti. Na operativnih ravneh svetovalci, psihologi, psihiatri, pedopsihiatri pregorevajo. Potrebujejo pa podporo ministrstev in boljše rešitve. Za zdaj skorajda niti slabih ni, so njene besede. Kaj menite o tem?
Zelo dobro vem, o čem govori avtorica tega zapisa. Žal je situacija res takšna in želim si, da bi odločevalci imeli več posluha za področje duševnega zdravja, tudi ministrstvo za šolstvo. Vendar pa je prav, da se vsi, tako strokovnjaki kot tisti, ki pomoč potrebujejo, oglašajo in opozarjajo na nedopustnost nastale situacije. In zavedati se moramo, da težave v duševnem zdravju niso samo težave zdravstva, ampak nas vseh skupaj. Če bomo naša opozorila strnili, imamo več možnosti, da bomo slišani. In tudi, da se bo začelo kaj spreminjati sistemsko.
