Aprila se je večina slovenskih strank, ki so se potegovale za mesto v DZ, izrekla proti zagotavljanju pomoči Ukrajini v orožju, ampak so se zavzele za zagotavljanje humanitarne pomoči.
Vojaška pomoč iz Slovenije
Nekaj mesecev pozneje je sledila novica, da je iz Slovenije v Ukrajino namenjenih 35 oklepnih pehotno amfibijskih vozil. Šlo je za vozila BVP M-80A, ki so bila dolga leta spravljena in konzervirana med tanki in drugimi oklepniki v bližini Pivke, dekonzervacija pa je trajala več tednov.
Šlo je sicer za precej staro vojaško tehniko, ki jo je Slovenija podedovala še od Jugoslavije, izdelalo pa jih je podjetje Yugoimport pred 40 leti za potrebe takratne Jugoslovanske ljudske armade.
Tuji borci v Ukrajini
Po oceni Rusije se ubiti tuji borci v Ukrajini merijo v tisočih. Po njihovih navedbah naj bi jih pot tja našlo več kot sedem tisoč iz vsaj 64 držav – največ iz Poljske, sledite Romunija in Velika Britanija. Rusko obrambno ministrstvo je v izjavi izpostavilo tudi "plačance" iz Kanade, Združenih držav Amerike in Gruzije.
Ukrajinsko zunanje ministrstvo je vzpostavilo spletno stran, namenjeno novačenju prostovoljcev, kjer so na voljo informacije in kontakti ukrajinskih veleposlaništev v posameznih državah. Med zahtevanimi dokumenti so tudi takšni, ki dokazujejo bodisi usposobljenost za vojaško službo bodisi izkušnje v oboroženih spopadih. Temu sledita razgovor na ukrajinskem veleposlaništvu in vložitev vloge za prostovoljno služenje v ukrajinskih oboroženih silah. Če je mogoče, naj imajo prostovoljci opremo s sabo, še piše na spletni strani.
Poročil o v Ukrajini vojskujočih se Hrvatih in Srbih ni malo. Še posebej je odmevala zgodba hrvaškega državljana Vjekoslava Prebega, ki je maja pri Mariupolju padel v roke ruskih sil. Hrvatu, ki je v Ukrajino prispel že pred več kot enim letom in postal pripadnik 1. bataljona 36. brigade mornariške pehote, so v Donecku na vzhodu Ukrajine avgusta sodili, ker naj bi se boril na strani Ukrajine. Prebeg se je izrekel za nedolžnega, češ da so bile njegove dolžnosti na bojišču le, da spremlja položaje nasprotnika; v oboroženih spopadih proti ruskim silam pa ni sodeloval. Grozila mu je smrtna kazen, a so ga na koncu v okviru izmenjave ujetnikov po posredovanju Savdske Arabije osvobodili. Na Hrvaško se je vrnil 22. septembra.
Borce, ki jih zajamejo ruske sile, neredko doleti obtožba zločinov proti človeštvu, zaradi česar jim grozi tudi smrtna kazen, ki, kot so sporočili iz Moskve, služi tudi kot odvračilni ukrep za huda kazniva dejanja.
Tudi Slovenci?
Pa je mogoče na ukrajinskih bojiščih najti tudi Slovence?
Zanimanje za vojskovanje med državljani Slovenije očitno je, je mogoče zaslediti na spletnih forumih, kakšne pa so uradne številke? Teh nimata niti zunanje in obrambno ministrstvo. Kot so nam pojasnili na ministrstvu za zunanje zadeve, jim slovenski državljani niso dolžni sporočati, kam in zakaj potujejo, prav tako jih nihče z območja Ukrajine ni zaprosil za pomoč. Državljanom sicer vsa potovanja v Ukrajino odsvetujejo – tistim, ki se tam začasno nahajajo, pa svetujejo, naj poskrbijo za varno vrnitev. Podatkov o Slovencih na ukrajinskih bojiščih niso bili pripravljeni deliti niti v društvu Ukrajincev v Sloveniji, kjer sicer pravijo, da jih imajo.
Smo pa uspeli od naših virov izvedeti, da se menda Slovenci v Ukrajini ne vojskujejo.
Sodelovanje slovenskih državljanov kot prostovoljcev v vojskovanju v tujini sicer ni kriminalizirano.
