Njeno življenje je polno izzivov, pravi, poslanstvo pa z lastnim zgledom dvigniti gluhe iz njihovih zagat in stisk. Pred štirimi leti je sama v devetindvajsetih dneh prehodila 617 kilometrov dolgo Slovensko planinsko pot; na njej se je spoprijela sama s sabo, s svojimi strahovi, demoni in preteklostjo ter na koncu spoznala, da si mora zaupati tudi v najhujših časih. Svoja doživetja in spoznanja je opisala v knjigi, ta je pred kratkim v samozaložbi zagledala luč sveta.
Pravi, da je nemirne narave in da je vedno hrepenela po svobodi. Kadar v sebi začuti gorečo željo, jo hoče na vsak način uresničiti. »To, da sem želela sama prehoditi Slovensko planinsko pot, so nekateri označili za norost,« pravi. Morda prvič, ko je pomislila na to, leta 2015, res še ni bila zrela, priznava, a se je v treh letih dobro pripravila. »Mlada sem bila, otrok še nisem imela, zakaj pa ne?« si je takrat dejala mamica danes skoraj triletne hčerke Nale.
V naravi sem se našla
Večji del otroštva je preživela v belokranjski vasici Zorenci pri Črnomlju, tam je razprla svoja krila, se povezala z naravo, uganjala norčije in s svojimi potepi jezila prav tako gluha starša. Ker sta ji hotela omogočiti čim boljšo socializacijo in vključitev v družbo, sta jo že pri treh letih vključila v Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, tam je med tednom živela pri rejnici. »Spominjam se prvega dneva: zelo mi je bilo hudo, ker nisem vedela, kam je šel ati,« se spominja. »Nisem razumela, kje bom živela in zakaj sem tam. Počasi sem se privajala na takšno življenje, a hrepenela po svobodi. Ljubljana je bila polna avtov in avtobusov, ves čas sem morala biti na preži za svojo varnost. Doma pa smo imeli kmetijo, vrata so bila odprta, samo korak stran od narave sem bila.« Vikendi, ko se je vračala v objem domačih, so bili zato nekaj najlepšega. Čeprav je bila v Ljubljani med vrstniki in se je naučila znakovnega jezika, je bil gotovo najlepši dan, ko so se učitelji in starši odločili, da je dovolj bistra in sposobna, da jo v drugi razred vključijo v redno osnovno šolo Loka Črnomelj. Ni ji bilo težko zgodaj vstajati, kakšen kilometer pešačiti tudi v slabih vremenskih razmerah, samo da je imela spet svojo svobodo. »V osnovni šoli sem bila velikokrat osamljena, a sem v naravi vedno našla pot do sebe.«
Četrtkarji
Ljubezen do gora sta ji pravzaprav približala oče in mama. Po očetovi upokojitvi, ko je bila Maja stara 20 let, sta se z mamo pridružila skupini Četrtkarji. Ti so se vsak četrtek zvečer odpravili na Mirno goro. »Pridružili sva se jim tudi midve s sestro.« Potem pa je začela laziti po hribih s prijateljicama Petro in Teo, pozneje se ji je pridružil še mož Miloš, ki ga je spoznala na olimpijskih igrah gluhih v Bolgariji, kjer je sodelovala kot novinarka, on pa je bil obiskovalec. »Hitro smo se znašli na Triglavu, bil je prva gora, ki nama je pognala strah v kosti. Potem pa sva se v hribolazenje in plezanje zaljubila.« Navdušena nad zgodbami s Camina in knjigo Divja pisateljice Cheryl Strayed, ki se je sama odpravila na pacifiško gorsko pot, ki vodi skozi žgočo puščavo in metrske snežne zamete, je prijateljica Tea na spletu našla informacijo o Slovenski planinski poti (SPP). »Ko sem malo poizvedela o njej, se mi je zdela mamljiva, privlačna in vredna podviga.« V sebi je začutila žgočo željo, da se po njej odpravi sama, a se Miloš ni strinjal. Vztrajal je, da bo šel z njo. Danes ugotavlja, kako prav je imel, saj poti takrat še ni bila dorasla. »V letih od 2015 do 2017 sva pot opravljala po delih in ugotovila, da se najina ljubezen v gorah krepi. Tam gori ni bilo takšnega vrveža kot v mestih. V gorah vedno najdeš čas zase, za partnerja ali skupino ljudi, ki se jim lahko zares posvetiš.«
Na pot
Ko je po dveh letih Miloš videl, da je usvojila pomembne pohodniške veščine, da ve, kako se prebiti čez nevarne predele zahtevnih poti, ji je začel zaupati. »Hotela sem ponovno izkusiti, kako se je v neznano podati sam, sam odgovarjati za svoje odločitve in biti neodvisen od drugih.« Odkar je leta 2017 odprla svoje podjetje Moder sij, so bili njeni urniki nepredvidljivi, veliko se je vozila po Sloveniji, bila dostikrat izčrpana, zato se je morala na pot dobro pripraviti. Vzela si je sedem mesecev časa – hodila je na skupinske telesne vadbe, se začela zdravo prehranjevati, brala je motivacijske knjige, tako da je bila pred odhodom psihično in fizično pripravljena. »Odhajala sem povsem sproščena.« Na pot se je podala celo brez slušnega aparata, ki ga sicer nosi že od devetega meseca starosti – z vmesnimi prekinitvami, se smeji. »Potrebovala sem tišino in ponovno izkušnjo, kako komunicirati brez slušnega aparata in se zanašati na svoja čutila. V gore sem se tudi nekajkrat odpravila sama, ker vem, kaj pomeni biti sam. V času najstništva sem bila zelo osamljena, kadar sem sama hodila po gozdovih, sem videla ogromno živali in me jih ni bilo strah, ker mi je bilo takrat vseeno, kaj se bo zgodilo z mano. Zanimivo je bilo, ko sem srečala divje prašiče. Seveda sem se prestrašila, potem pa sem hitro preklopila v glavi in si predstavljala, da sem jaz divji prašič, brez strahu torej. Živa bitja namreč čutijo, koga je strah in koga ni. Zelo spoštujem živalsko dnevno sobo, zato sem na svoj prihod opozarjala s pohodnima palicama, zraven sem pa tudi pela.«
Prijateljski notranji glasek
Ko govori o osamljenosti, misli na tista najstniška leta, ko so jo vrstniki izključevali iz svojih pogovorov, češ, njej tega ni treba vedeti, saj tako ne sliši. »Jaz pa sem bila zrela, družabna, imela sem močno potrebo po komunikaciji, želela sem si z njimi deliti zgodbe, ampak tega zaradi gluhote nisem mogla. Bila sem tako žalostna, da sem si včasih želela umreti, razmišljala sem celo, da bi skočila z mostu …« Njen prijatelj je postal njen notranji glasek. »Bil je moj edini pravi prijatelj. Ljudje lahko v knjigi preberejo, kaj vse sem se pogovarjala z njim in kako mi je odgovarjal,« se nasmehne. »Najtežji so bili trenutki, ko sem na poti spet začutila tisto osamljenost, ki sem jo dolgo tlačila vase. Vedno sem si prigovarjala, da je v redu, da sem v redu, da mi bo šlo, četudi bo kdaj kaj narobe. Ampak ko sem bila zelo utrujena, sem se zlomila. Spet sem padla v tisto obdobje svojega najstništva. Takrat pa je pri koči v visokogorju prišel k meni maček. Privijal se je k meni, mi legel na trebuh. Dobila sem znak, da je res vse v redu, naj si dovolim vse te občutke sprostiti. Dovoliti si moram odpustiti sebi in vsem tistim, ki so me nehote prizadeli. In tako se je začela moja pot očiščevanja. To se je zgodilo po enajstem dnevu poti.«
Vztrajna
Takrat bi se lahko uresničil še en njen veliki strah – da bi morala zaradi šibkosti predčasno zaključiti pot. »Kadar se za nekaj odločim, hočem to zaključiti, to je verjetno perfekcionizem.« Zato je vztrajala, vsakič do naslednje koče. Veliko je bilo trenutkov, ko bi lahko odnehala – prve štiri dni so jo boleli kolki in križ, nosila je težak nahrbtnik, skrbelo jo je, da jo bo izdalo telo. Zaradi utrujenosti je skoraj zdrsnila v prepad. »Takrat sem ostala mirna, rekla sem si samo, 'bodi pozorna na naslednje korake'. Naučila sem se biti v trenutku, v sedanjem času. Vedno lahko premlevam in razmišljam, kaj se lahko zgodi, hipotetično moram vedno pričakovati nepričakovano. Naučila pa sem se tudi, da bom uspešno prehodila visokogorje samo tako, da se spoprijateljim z goro, in gora me bo varovala. Enako je v življenju. Skratka, morala sem se prilagajati naravi, vremenu. Prav tako nisem vedela, kako se bom počutila naslednji dan. Plula sem s tokom dneva in sledila ritmu svojega telesa, bitju srca …«
Posluša svoje občutke
S sabo je imela dnevnik, vanj je zapisovala dogodke, občutja, misli … Ko je prišla domov, pa je začela v njej tleti želja, da bi svojo izkušnjo in spoznanja strnila v knjigi. Na začetku je sploh ni mislila izdati, a so ji tisti, ki jim jo je dala prebrat, pohvalili, da je dobra in da mora priti med ljudi. »Jaz pa sem jim zaupala,« se hudomušno smeji. Za konec jo vprašamo še, kaj ji je dala pot. »Ugotovila sem, da sem veliko močnejša, kot si mislim, in da bom z gluhoto veliko lažje živela, če se bom pogumno predala dejavnostim, ki me veselijo. Pa da je žensko telo nepredvidljivo. (smeh) Spoznala sem tudi, da si moram vedno zaupati, tudi v najhujših časih. Da tudi takrat, ko mi bodo drugi rekli, da se nekaj ne da, da ni mogoče in da ne bo šlo, poslušam svoje občutke.«
