Druga rešitev je bila, da takoj nakupiš mesečno »fasungo«. Koliko te bo stala, tako nisi vedel, saj so se cene kar naprej spreminjale. Trgovke so imele več dela z lepljenjem vedno novih listkov s cenami kot s prodajo. Se je pa splačalo vzeti kredit, pa četudi po dvomestni obrestni meri. Obresti so bile kmalu komaj opazne proti temu, kako je drvela inflacija. Kredit te je čez nekaj časa stal približno toliko kot škatlica cigaret. Če si bil pameten, si v nekaj letih odplačal stanovanje in začel graditi hišo. Ko je državi zmanjkalo deviz za nakup nafte, smo se vozili en dan tisti, ki so imeli na registrski tablici zadnjo številko parno, in drug dan tisti z liho. Vsak je imel doma zalogo bencina za vsak slučaj.
V letih redukcij elektrike smo zvečer sedeli ob sveči in kartali, saj je država elektriko prodajala v tujino, za devize, za dolgove. Na bankovcih so se množile ničle in skupna valuta se je leta 1989 lahko »pohvalila« z bankovci za 500.000, milijon in celo dva milijona dinarjev. Tako nekako se je pred desetletji živela inflacija na naših tleh. Zdaj spet kaže zobe. V Sloveniji, Evropi, po vsem svetu.
Kaj je inflacija?
Inflacija je proces, ko cene blaga in storitev nenehno naraščajo, kupna moč pa pada. Pri tem ne gre za normalno spreminjanje cen, ki se na trgu stalno dogaja. Do inflacije pride, ko se na splošno zvišajo cene izdelkov in storitev, ne le nekatere. Z enako plačo si zato lahko privoščite manj, vrednost denarja pa s časom pada. Tako bi danes za sto evrov lahko nakupili le še toliko kot lanskega septembra za 90.
Inflacija ni prisotna samo v kriznih obdobjih, temveč je del sodobne ekonomske normale. Ciljna raven inflacije centralnih bank je okoli dva odstotka in je na tej višini niti opazimo ne. Razen če pomislimo, da smo, ko smo prevzeli evro, za kavo plačevali okoli 50 centov, danes pa trikrat več.
Kaj povzroči inflacijo?
Poznamo dve vrsti inflacije – inflacijo povpraševanja in stroškovno inflacijo.
Inflacija povpraševanja se zgodi, ko zaradi gospodarske rasti povpraševanje preseže razpoložljive vire oziroma dobrine. Neke stvari ni toliko na trgu, kolikor ljudi ali podjetij bi jo rado kupilo. Primer so komponente računalnikov in telefonov, ki jih proizvaja skoraj izključno Kitajska. Pomanjkanje je pripeljalo v rast cen, npr., grafičnih kartic. Nekaj časa jih skoraj ni bilo mogoče kupiti. Drug tak primer je nedavna rast cen rabljenih avtomobilov. Ker zaradi covida novih na trgu ni bilo dovolj, so ljudje več kot ponavadi kupovali rabljene. Tako si lahko še pred kratkim svoj stari avto prodal za enako ceno, kot si ga kupil nekaj let prej, česar si prej niti predstavljati ne bi mogli.
Pri inflaciji povpraševanja ima veliko vlogo tudi politika. Vlade preko centralnih bank v času krize na veliko tiskajo denar za razne vzpodbude in po drugi strani nižajo obrestne mere za kredite, da bi omogočile rast gospodarstvu. S tem je v obtoku čedalje več denarja za enako količino blaga. Zaradi dodatnega denarja je povpraševanje večje, podjetja proizvedejo več, več se tudi zaposluje. Cene rastejo, višajo se tudi plače. Privoščimo si lahko enako kot prej, a moramo za isto stvar odšteti več denarja. Tako se gospodarstvo vrne na prejšnjo raven, vendar z višjo inflacijo.
Stroškovna inflacija nastane zaradi višjih cen virov oziroma proizvodnih dejavnikov, največkrat zaradi pomanjkanja določene surovine oziroma materiala. Primere te inflacije spremljamo že vse od začetka pandemije. Upočasnile ali začasno ustavile so se skoraj vse nabavne verige, morda najopaznejša sta bila pomanjkanje gradbenega materiala in posledično skokovita rast cen. Največjo krizo pa zagotovo predstavlja pomanjkanje energentov. To upočasni ali podraži proizvodnjo vsakega izdelka in dviga cene storitvam.
Trenutno imamo obe obliki inflacije. Svetovne centralne banke so že od finančne krize po letu 2008 tiskale velike količine denarja, nižale obresti za kredite in reševale gospodarstva z darežljivimi paketi ukrepov. V epidemiji covida še toliko bolj. Trg je tako poplavljen z denarjem, kar je prineslo inflacijo povpraševanja. Vojna v Ukrajini in rusko zaprtje pipice s plinom pa je dodalo še vrtoglavo višanje cen energentov ter osnovnih živil, s čimer smo dobili še stroškovno inflacijo.
Če bi inflacija v Sloveniji deset let naraščala enako, kot je v zadnjem letu (za deset odstotkov), bi vaši prihranki izgubili več kot 80 odstotkov vrednosti. S prihranki, ki bi vam danes kupili garsonjero v Ljubljani, bi lahko kupili le še avto srednjega razreda.
Inflacijska spirala in hiperinflacija
Inflacija hrani samo sebe v začaranem krogu. Hitreje ko cene rastejo, hitreje bodo ljudje zapravljali denar, dokler je še kaj vreden. Obenem bodo od delodajalcev zahtevali višje plače. Ti bodo dodatne stroške krili s še višjimi cenami. Če država ne poseže vmes pravočasno, se ta krog zavrti v inflacijski spirali in vodi v hiperinflacijo.
O hiperinflaciji govorimo, kadar je inflacija 50-odstotna ali več na mesec. Nedaven primer hiperinflacije je Venezuela, kjer so cene življenjskih potrebščin v letih 2017 in 2018 rasle kar za 65.000 odstotkov na leto. Posledice so bile katastrofalne. Ljudje so kopičili vse, kar se je dalo kupiti. Vsega je zmanjkovalo. Prihranki so pošli, denar je vsako uro izgubljal vrednost. Družine niso več mogle plačevati računov, gospodarstvo je strmoglavilo, podjetja so propadla. Vrstili so se protesti in ropanje trgovin.
Kriza dolga
Ena najhujših posledic inflacije je dolžniška oziroma kreditna kriza. Ker centralne banke dvignejo obrestne mere, se podražijo vsi krediti. Ne le novi, dražje je tudi odplačevanje že obstoječih kreditov. To je tista enotna obrestna mera ali EOM v vaši kreditni pogodbi. Od finančne krize 2008 jo je Evropska centralna banka (ECB) spustila praktično na nič. Zdaj jo spet dviguje. Pričakovati je, da jo bo dvigovala, vse dokler se inflacija ne umiri. Krediti bodo višji za toliko odstotkov, kolikor bo znašala EOM. To bo udarilo tako posameznike kot podjetja in države, ki si tudi izposojajo denar na mednarodnem finančnem trgu. Še posebej hude bodo posledice za tista podjetja in države, ki imajo kredite v tuji valuti (npr. evrih in dolarjih), vrednost domače valute pa pada.
Kaj v času povišane inflacije počnejo centralne banke?
Naloga centralnih bank je med drugim ohranjanje stabilnih cen. Ko pride do prevelike inflacije, centralna banka zviša obrestne mere za kredite, kar pomeni, da ti postanejo dražji. Zadolževanje zato ni več tako privlačno in količina kreditov se zmanjša. Ljudje in podjetja so bolj nagnjeni k varčevanju. Obenem višanje obrestnih mer dviga zaupanje v to, da bomo inflacijo ukrotili in da cene ne bodo divjale. Ljudje zato ne kupujejo čim prej, delavci ne zahtevajo tako hitro višjih plač, proizvajalci pa ohranjajo stabilne cene. Centralna banka v inflaciji uporablja tudi druge prijeme, ki pa so preveč kompleksni, da bi se jih lotili tule. Vse skupaj pa bi moralo v teoriji voditi v znižanje inflacije.
Kako se zaščititi pred inflacijo?
V obdobju povišane inflacije nogavica ni najboljši prostor za prihranke, saj ti mesečno izgubljajo vrednost. Še posebej ker ECB napoveduje, da bo povišana inflacija še nekaj časa naša realnost. Glede na to, koliko denarja imate privarčevanega, lahko razmislite o investiranju v zemljo, nepremičnine, drage kovine, delnice perspektivnih podjetij itn. Izberite naložbene razrede, ki dolgoročno nudijo višjo stopnjo donosa, kot je inflacija, da s tem ohranite realno vrednost svojega premoženja. Prav ta beg v čim varnejšo valuto je povzročil hitro rast vrednosti dolarja, ki je prvič po dvajsetih letih enakovreden evru. Ni pa rečeno, da ne bo kmalu vreden še občutno več.
Aktualno stanje inflacije
Septembra je inflacija v EU znašala 9,9 odstotka. To je največ od nastanka Unije. Stopnja inflacije različno prizadene različne države. Najnižja je bila v Franciji (6,2-odstotna), najvišja pa v Estoniji (24,1-odstotna). V Sloveniji so se cene v povprečju od lanskega septembra dvignile za desetino (10,6 odstotka). Najbolj so se podražili najemnine, elektrika, plin in bencin ter hrana in pijača. Padanje vrednosti evra in ozka grla v nabavnih verigah še prispevajo k inflaciji, napovedi gospodarske rasti pa se slabšajo. Pomanjkanje ruskega plina bo še posebej prizadelo države vzhodne Evrope – Madžarsko, Slovaško in Češko – ki bi jim BDP zaradi tega lahko padel tudi za šest odstotkov. EU zato načrtuje sporazum o delitvi plina med državami članicami. S povišano inflacijo se ne bori le Evropa, ampak ves svet. Z njo se sooča skoraj polovica držav, ki jih uvrščamo med »razvita gospodarstva«. Svetovna gospodarska rast se močno upočasnjuje, in ta sočasnost zbuja skrb, da prihaja obdobje svetovne recesije.
