Kaj je po vaši oceni narobe z današnjim svetom, svetovno ureditvijo oziroma načinom življenja?
Še posebej v zadnjih treh desetletjih smo se celotna družba in mi kot ljudje spremenili le v podaljšek trga, solidarnost kot vezivo skupnosti establišment pretaplja v dobičke bank, korporacij, zavarovalnic, skladov. Temeljne potrebe, ki jih imamo kot skupnost in družba, pa ostajajo zanemarjene. Privatizira se javni zdravstveni sistem, najemnine so oderuške, ne vemo, kako bomo preživeli na stara leta, saj manjkajo mesta v domovih starejših občanov. Že danes je več deset tisoč ljudi v čakalni vrsti, oskrba v skupnosti ni urejena.
Že ti trije obrazi krize kapitalizma so dovolj skrb vzbujajoč odgovor. Potem pa je tu še največji problem, s katerim se spopadamo: podnebni zlom. Energetiko moramo razogljičiti z obnovljivimi viri, promet pa preusmeriti na vlake, avtobuse in kolesa. Nič od tega seveda ni v interesu kapitala, saj brez korenite, solidarne reorganizacije družbe ne bo šlo. Če želimo preživeti kot človeštvo, kot planetarna skupnost, moramo prerazporediti družbeno bogastvo od peščice k ljudem in skupnim potrebam. Ja, človeštvo lahko reši le solidarna prihodnost, socializem za 21. stoletje, če želite.
Ste se namenoma izognili besedi radikalna sprememba, saj bi bila za takšen način potrebna korenita sprememba?
Zagotovo korenita sprememba, tudi besedica radikalna v tem primeru ni napačna – ampak zato, ker je radikalna realnost, ki jo živimo. Svet, v katerega smo postavljeni, ni normalen. Ni normalno, da zastrupljamo planet in uničujemo že pogoje življenja lastne generacije, kaj šele prihajajočih generacij. Ni normalno, da ljudje nimajo strehe nad glavo, ni normalno, da ne vemo, kaj bomo na stara leta, in ni normalno, da moramo pri zdravniku čakati v neskončno dolgi vrsti ter nas obravnavajo kot vrečo denarja namesto kot paciente, za katere je treba poskrbeti.
Zakaj je Levica priljubljena tarča napadov SDS in NSi, ki naj bi zagovarjali krščanske vrednote, med katere naj bi spadala tudi pomoč sočloveku?
Odgovor se skriva v tem, kar sem vam ravnokar povedal. Levica je edina delavska, socialistična stranka v našem političnem prostoru, postavljamo človeka pred kapital in okolje pred profit. Na drugi strani spektra pa nihče tako vneto in grobo ne zagovarja interesov velikega kapitala, kot to počneta ravno SDS in NSi, zato smo jim trn v peti.
Kako komentirate navedbe predsednika NSi Mateja Tonina na kongresu, da je vaša stranka največja grožnja slovenski nacionalni varnosti?
Levica je edina, ki recimo govori o podnebnem zlomu in s tem povezani prehranski samooskrbi. Edini smo, ki zagovarjamo mir namesto neprestanega stopnjevanja oborožitvene tekme. Zagovarjamo ne le socialno varnost, ampak tudi zdravstveno in stanovanjsko varnost ter varno starost. Da nas nekdo označi za grožnjo nacionalni varnosti, pomeni le, da ne ve, kaj nas zares ogroža. To sta rastoča neenakost in kapitalizem.
Vaša stranka ni prav navdušena nad oboroževanjem, nasprotujete nabavi orožja in članstvu v zvezi Nato. Živimo v zelo negotovih časih, kako naj si potem Slovenija zagotovi varnost?
Slovenija ni vojaško ogrožena, to priznava celo ministrstvo za obrambo. V kolikor pa lahko govorimo o kakršnikoli vojaški grožnji, je ravno pakt Nato tisti, ki nas najbolj ogroža, saj sproža in vzdržuje oborožitveno tekmo s preostankom sveta. Samo ta drobiž držav, ki je v Natu, premore več orožja kot preostanek sveta skupaj. Kje smo dejansko ogroženi? Na področju zdravstva, skrbstva starejših, na področju stanovanj in seveda, kot sem že omenil, ogroža nas okoljska kriza na tisoč in en način. Spomnimo se poletnih požarov na Krasu, spomnimo se aktualnih poplav. V današnjem časopisu (pogovor je bil opravljen v ponedeljek, op. a.) sem prebral precej grozljive statistike, kje smo na področju samooskrbe s hrano.
Pa vendar bi, če boste izvoljeni za predsednika države, postali tudi vrhovni poveljnik Slovenske vojske. Potrebujemo vojsko ali ne?
Še vedno zagovarjam izstop iz Nata in demilitarizacijo. Vojske v tej obliki, kot jo imamo, dejansko ne potrebujemo. Tudi če bi bili vojaško ogroženi, se naša vojska gradi za potrebe delovanja Nata zunaj naših meja, za obrambo domovine pa ni primerna. Oklepniki, ki se kupujejo, so primerni za stepo in puščavo, kakršna je v Iraku ali Afganistanu, v gorati in gozdnati Sloveniji so neuporabni. A kljub demilitarizaciji bi ohranil profesionalno jedro, s katerim bi, če bi res prišlo do česarkoli, lahko organizirali splošni ljudski odpor.
Kako pa se vidite v funkciji predsednika republike in katerim zadevam bi posvetili največ pozornosti? Nekaj stvari se že omenili, lahko morda poveste kaj več?
Izpostavljam štiri oblike solidarnosti namesto štirih obrazov krize kapitalizma. Obramba javnega zdravstva brez dvoživk, dopolnilnega zavarovanja ali plačil iz žepa. Skrbstvo za starejše v skupnosti in v javnih domovih za starejše občane. Zagotavljanje javnih neprofitnih stanovanj za reševanje stanovanjske stiske mladih. In seveda odziv na podnebni zlom, ki ima glede na razrez izpustov pri nas zlasti dve obliki.
Prva oblika so razogljičenje energetike, zaprtje Teša in obnovljivi viri energije. Druga oblika je zagotavljanje trajnostne mobilnosti namesto uporabe avtomobilov, torej z rednim, točnim, udobnim in hitrim vlakom, avtobusi in kolesarskimi potmi. Jasno je, zakaj te štiri prioritete. V kampanjo sem vstopil z geslom Tvoj glas, tvoj predsednik. Nekdo v tej državi mora spregovoriti za običajnega delavca, trgovko, medicinsko sestro, kuharja, industrijskega delavca, za tiste, ki garajo v pisarnah … Nekdo mora biti njihov glas in glas solidarne družbe, ki jo kot ljudje potrebujemo.
Praktično vsi predsedniški kandidati zatrjujete, da boste glas malega človeka in predsedniki vseh državljanov.
Mene ne boste slišali reči, da bom predsednik vseh Slovenk in Slovencev. Ljudje, ki imajo pod palcem sto in več milijonov evrov, imajo že zdaj v politiki dovolj svojih lobistov. Sam sem se v predsedniško tekmo vključil natanko zato, da to pomagam spremeniti in dam glas tistim, ki so v politiki preslišani. To so delavci in delavke, ki družbo držijo pokonci in jo živijo. Videli smo, kako je bilo med epidemijo covida.
Ali smo pogrešali menedžerje? Ne, reševale so nas trgovke, pa smetarji, medicinske sestre, zdravstveno osebje, kmetje in tako naprej. Te ljudje potrebujejo svoj glas v politiki in predsednik republike mora biti njihov glas. Nekdo mora spregovoriti zanje, še posebno ker se establišment ukvarja le z blaginjo multimilijonarjev. Namesto lobiranja za bogataše bom lobist za delavce in reveže.
S katerimi predsedniškimi protikandidati bi najlažje sodelovali in s katerimi sploh ne bi mogli?
Z mesta predsednika republike bi se želel pogovarjati z vsemi, pod pogojem solidarne prihodnosti, o kateri sem prej že govoril. Situacija je preresna, da bi politiko še naprej prepuščali spregi s kapitalom. Treba jo je pripeljati nazaj k izgradnji solidarnosti.
Kako bi presegli razdvojenost v slovenski družbi?
V splošnem lahko rečem, da ljudje niso oziroma nismo sprti med seboj, ne glede na naša siceršnja prepričanja. Ko govorimo o delavnih ljudeh in običajnih delavcih, nas vse skrbi draginja. Vsi se sprašujejo, kako napolniti hladilnik, kako preživeti mesec. Rekel bi, da smo v življenjskih potrebah združeni. Zato bi rad združil ljudi v naporu, da presežemo kapitalizem, ki nam te skrbi povzroča, ter staro prakso establišmenta, ki ljudi pušča na cedilu že zadnja tri desetletja.
Edini razkol v naši družbi, ki stvarno obstaja, je med delavsko večino na eni strani in prgiščem bank in korporacij, ki si na drugi strani prisvaja ustvarjeno družbeno bogastvo.
Del establišmenta, političnega, je verjetno tudi aktualni predsednik države Borut Pahor. Kakšna je vaša ocena njegovega mandata?
Mislim, da si bomo gospoda Pahorja zapomnili predvsem po tem, da je ostal tiho, ko bi moral spregovoriti in opozoriti na rušenje demokracije, zniževanje življenjskega standarda ljudi in razgradnjo javnega zdravstvenega sistema.
Kateri predsednik Republike Slovenije pa vam je najbližje po delovanju in filozofiji?
Nobeden mi ni pretirano blizu, glede na to, kako daleč je naša družba zabredla v zadnjih treh desetletjih in v kako podivjanem kapitalizmu smo se znašli. Je kakšen predsednik zares protestiral zaradi neprestanega podrejanja skupnosti kapitalu? Mislim, da ne. Lahko pa se vseeno ozrem na pretekle mandate, kaj so posamezne točke, iz katerih bi se lahko kaj naučil od predhodnikov.
Gospod Milan Kučan vestno opozarja na nevarnost vzpona skrajne desnice, in to počne še zdaj, ko je v pokoju. Gospod Janez Drnovšek je pokazal, kaj pomeni imeti hrbtenico pod vsemi pritiski, ko se je zavzel za Rome tudi takrat, ko je bilo to nepopularno. Sam bi rad tako držo nesel s seboj v predsedniško palačo in razširil v zagovorništvo ter zastopstvo vseh delovnih ljudi, ki nimajo glasu v naši družbi.
Gospod Danilo Türk je bil precej spreten na mednarodnem parketu, tu se kaže od njega učiti. Še posebno ker želim zastopati zunanjepolitično držo za mir, nenasilje in bratstvo med narodi. Skratka, za nevtralnost in most med Vzhodom in Zahodom.
Če ostaneva pri zunanji politiki: kakšno bi bilo vaše delovanje, kar zadeva zunanjepolitične usmeritve?
Prihodnost Slovenije vidim v tem, da smo nevtralna država. In kot tak bi se z mesta predsednika republike pogovarjal z vsemi. A pomembno se mi zdi, kaj bi v teh pogovorih sporočal sogovorniku, mednarodni in domači javnosti. Tukaj je moja zaveza zelo nedvoumna. Potrebujemo solidarnost in potrebujemo bratstvo med narodi za skupen odziv na tri globalne probleme človeštva.
Prva naloga je nujna demilitarizacija sveta, vključno z umikom jedrskih raket z evropskega kontinenta. Druga je boj proti davčnim oazam, kamor se steka transnacionalni kapital in kjer se kopiči bogastvo, ustvarjeno z rokami in možgani delavnih ljudi vseh držav, ne samo naše. Tretja naloga pa je skupno ukrepanje proti podnebnemu zlomu. Podnebna kriza je kriza celotnega človeštva, za preprečitev podnebnega zloma imamo samo še desetletje časa. Ukrepanje se izključuje z rastočimi vojaškimi proračuni in porajajočo se novo hladno vojno. Ne nazadnje zato, ker sta vojska in z njo povezana industrija med največjimi onesnaževalci, a tudi širše. Če usmerjamo družbene vire, ki jih imamo, v cevi pušk, prek katerih se bomo gledali in drug drugega pobili, nam zmanjka virov, da bi kolaps podnebja zaustavili.
Vaše odgovor diši po zvezi neuvrščenih držav, ki je v času hladne vojne odigrala pomembno vlogo med obema blokoma.
Mislim, da je to ena izmed najbolj žlahtnih tradicij, kako delovati na mednarodnem političnem parketu, ki smo jo svoj čas nosili s seboj tudi kot samostojna republika Slovenija. Spomnimo se, da smo kmalu po prelomu tisočletja v Sloveniji gostili vrh med Rusijo in Združenimi državami, ko sta se sestala Vladimir Putin in George Bush. Skratka, v preteklosti smo že pokazali, da se znamo pogovarjati z vsemi stranmi, zakaj ne bi tega nadaljevali? Zakaj bi se vključevali v blokovsko delitev sveta, če pa vemo, da je blokovska delitev velika ovira človeštva, celo naravnost samomorilska, ko bi morali stopiti skupaj in reševati podnebje.
Kakšen je vaš pogled na dogajanje v Ukrajini? Kdo ali kaj je privedlo do tega in kakšen je možen izhod?
Naš vpliv je omejen, odločamo se le, kako sami delujemo kot država. In glede na tisto malenkost vpliva, ki ga imamo z državami, s katerimi sodelujemo na Zahodu. Mislim, da je treba na glas povedati, da ni problematičen zgolj Putinov militarizem, čeprav absolutno je, temveč je svoj del nečastne vloge odigral tudi zahodni imperializem. Ne zgolj v konfliktu v Ukrajini, ampak na splošno pri eskalaciji razmer v Vzhodni Evropi v zadnjih dveh desetletjih. Nato je bil tisti, ki je začel z raketnim ščitom in podiranjem strateškega ravnovesja jedrskih konic. Združene države so se odpovedale sporazumu o omejevanju raket srednjega dosega in tako naprej.
Politiko obkoljevanja, pritiska in stopnjevanja konflikta z rusko federacijo nadaljuje tudi zdaj v Ukrajini, ko namesto pogovorov za pogajalsko mizo po eni strani z Zahoda v Ukrajino pošiljamo orožje, na drugi strani pa Putin razglaša mobilizacijo. Če bomo to stopnjevanje nadaljevali, vprašanje, kje bomo končali. Vojna se mora končati, in to leta 2023, ne leta 2030, saj ne koristi nikomur, razen kapitalu Združenih držav. S sankcijami imajo težave običajni Rusi, kot da jih Putinov režim ne tlači dovolj. Ukrajincem se uničuje država, ljudje v Evropi naj plačujejo vse višje in višje položnice. Ob tem jih skrbi, kako se bodo to zimo sploh greli. Potrebujemo držo za mir.
Kam bi odšli na prvi državniški obisk, zakaj in kakšno sporočilo bi s tem želeli posredovati?
Kolikor vem, je francoski predsednik Macron edini izmed zahodnih voditeljev, ki si vsaj malo prizadeva za mir – namesto premočrtne zahodne strategije spreminjanja Ukrajine v evropski Afganistan in vojnega izčrpavanja z rusko federacijo do zadnjega Ukrajinca. Iz tega razloga bi se najprej oglasil v Franciji.
