Žalostnih zgodb o brezdomcih je veliko, že ena sama je preveč. Na novomeškem območnem združenju Rdečega križa (OZ RKS NM) se z njimi redno srečujejo, pri tem pa sekretarka Barbara Ozimek poudarja, da brezdomci niso le tisti, ki so brez strehe nad glavo, temveč tudi ljudje, ki živijo v neurejenih pogojih, na socialnem robu. Pogosto imajo zdravstvene težave, borijo se z odvisnostjo in alkoholom.
Vladova zgodba
Petinšestdesetletni Vlado je prebival v stanovanju sredi Novega mesta, iz katerega se je moral izseliti, ko so ga začeli prenavljati. Center za socialno delo se je z novomeškim gostincem dogovoril o začasnem prebivanju, a ker je bilo predrago, sprejem v zavetišče pa je zavrnil, je pristal na cesti. »Kup odej pri klopci pred zaprto trgovino z obutvijo sredi Glavnega trga je mimoidoče spominjal na brezdomsko bedo, vsi pa so samo hodili mimo. S centra za socialno delo so ga podhlajenega in premraženega pripeljali na Rdeči križ, kjer smo ga umili in preoblekli ter peljali v Zavetišče Žalec. Ozebline so bile tako hude, da je moral v bolnišnico, v kateri so mu žal del nog amputirali. Trenutno čaka na sprejem v dom starejših občanov,« pripoveduje Maja Gorenc Šulc.
Vinkova zgodba
Sedeminšestdesetletni Vinko pa je letos aprila v Novo mesto prišel iz Ljubljane. Mesečno je za prebivanje s stroški plačeval okoli 350 evrov, kar je bil zanj ogromno, saj dobiva le 470 evrov pokojnine. Do varstvenega dodatka ni upravičen, saj ima po uradnih podatkih nepremičnine, ki so prodane oziroma je njihov status neurejen. »Do konca septembra je živel v najemniškem stanovanju na vasi, od središča mesta oddaljeni osem kilometrov. V dnevni center našega Rdečega križa je peš vsak dan prihajal na topel obrok v razdelilnico hrane in se udeleževal aktivnosti, pomagal je tudi pri prostovoljskih dejavnostih. Iz stanovanja se je moral izseliti, ker se je sprl s sosedi. Poklicali smo vse proste oglase za oddajo sob v Novem mestu, vendar Vinka niso želeli sprejeti. Ker v novomeški občini in širše v jugovzhodni Sloveniji nimamo zavetišča za brezdomce, vidimo edino rešitev v namestitvi v domski oskrbi oziroma v enem izmed zavetišč po Sloveniji,« pravi Maja Gorenc Šulc.
Na OZ RKS NM že nekaj let opozarjajo, da bi širša Dolenjska in Bela krajina nujno potrebovali zavetišče za brezdomne. Sicer v sklopu omenjenega programa za delo z brezdomci, ki ga sofinancirata novomeška občina in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v njihovem dnevnem centru nudijo topel obrok vsem, ki so do njega upravičeni; v njem lahko poskrbijo tudi za osebno higieno, operejo perilo in se udeležijo njihovih aktivnosti. V program je vključenih okoli 50 ljudi, v dnevni center pa jih prihaja okoli 20. »Ob svetovnem dnevu brezdomstva vse ustanove, ki se ukvarjajo s to problematiko, zaprosimo za podatke v Sloveniji. V širši jugovzhodni regiji je letos 269 ljudi, ki nimajo urejenega statusa prebivanja – to so brezdomci, prijavljeni na centru za socialno delo, nastanjeni v zavetiščih. Lani je bilo teh ljudi 266. Znotraj vseslovenske brezdomne mreže pa smo v prvem poletju pomagali 3830 osebam,« je podatke povzela Maja Gorenc Šulc.
Na novomeškem Rdečem križu so povedali, da so se pred nekaj leti na sestanku z župani dolenjskih občin in s centrom za socialno delo vsi strinjali, da se zgradi zavetišče za brezdomne. Kot pravi Ozimkova, so že takrat poudarili, da bi lahko sami s svojim kadrom in izkušnjami zavetišče vodili. »Žal se od takrat ni zgodilo nič; mogoče bi bila ena izmed možnosti, da bi zavetišče uredili z razširitvijo našega obstoječega objekta na Ulici Slavka Gruma.«
Na Mestni občini Novo mesto (MONM) so potrdili, da so na skupnem sestanku z drugimi občinami prepoznali umestitev zavetišča za brezdomne kot nujno potreben regijski projekt, ki ga je treba reševati skupaj. »Na MONM poteka končna izvedba izdelave projektne naloge, ki bo podlaga za pridobitev projektne dokumentacije za preveritev možnosti gradnje zavetišča. Od županov drugih občin pa za zdaj nismo prejeli nobene pobude ali predloga glede reševanja te problematike, prav tako ne predloga, kako nameravajo druge občine sodelovati v tem projektu, ki naj bi ga vodila MONM. Od OZ RKS NM prav tako do zdaj še nismo prejeli predloga, na kakšen način oziroma v kakšnih pravnih okvirih bi lahko občina vlagala v tujo lastnino. Z drugimi primernimi prostori sicer občina trenutno ne razpolaga,« so nam odgovorili. Sicer pa pravijo, da osebam, ki so ostale brez strehe nad glavo, poskušajo pomagati na različne načine. Tako brezdomcem pomagajo z dodelitvijo občinske denarne pomoči za plačilo stroškov najemnine oziroma drugih stroškov, povezanih s prebivanjem, med drugim sofinancirajo že omenjeni program Rdečega križa, pa program Donirana hrana, posamezne primere rešujejo v tesnem sodelovanju s pristojnimi ustanovami, so navedli.
