Vsako leto 15. oktobra zaznamujemo mednarodni dan otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu.
Svojega sina je letos aprila pokopala tudi Metka Horvat iz Murske Sobote. Svojo življenjsko preizkušnjo je delila z nami, saj želi povezati starše, ki so izgubili svojega otroka. Da bi skupaj prebolevali, si pomagali. »Vse se je dogajalo zelo hitro, ko je bil Alen star 17 mesecev. Nekaj dni je bil slab in zdravnica je domnevala, da ima virozo, saj je imel take znake. V četrtek je bilo že tako hudo, da je samo ležal, ni hotel več jesti in piti, zato me je mama klicala, naj pridem iz službe prej in ga peljem k zdravniku,« je povedala Horvatova.
S sinom sta šla k zdravnici, od tam v bolnišnico, kjer so mu vzeli kri in mu dali infuzijo. »Potem je prišel zdravnik in rekel, vaš fantek je zelo bolan. Vprašala sem, kaj mu je, in dobila odgovor, da sumijo na levkemijo. Imel je zvišano raven levkocitov v krvi.« Otrok je bil še isti dan prepeljan v Univerzitetni klinični center Ljubljana na onkološko-hematološki oddelek. »Tam mi je zdravnik po punkciji kostnega mozga rekel, da če primerjam kri z medom in vodo, ima moj sin namesto vode med in da je diagnoza akutna limfoblastna levkemija. Šlo je tako daleč, da je sin doživel epileptični napad, hkrati so se zaradi pregoste krvi naredili strdki, ki so prekinili dovod kisika in krvi v možgane ter je možgansko umrl,« je z bolečino v glasu in solzami v očeh sinovo trpljenje podoživljala strta mama.
Karkoli bi naredili, rešitve ne bi bilo
Zdravniki so jo tolažili s tem, da karkoli bi naredili, rešitve ne bi bilo. »Ne glede na vse sem bila zelo razočarana nad odnosom do nas. Spoštujem to in hvaležna sem, da sva lahko bila s partnerjem ves čas pri sinu v bolnišnici in da so nama ponudili stanovanje v Ljubljani, ki ga imajo prav za starše otrok, obolelih za rakom. Ampak ko se do zadnjega boriš za otroka in si želiš, da preživi, ni treba, da te kdo še dodatno oklofuta, če povem v prenesenem pomenu besede. Ko prosiš za drugo zdravniško mnenje, pridejo, opravijo pregled, te potem posadijo za mizo in ti povedo, da bodo sina odklopili z aparatov, ker jim zakon to dovoljuje in ker predihavajo truplo,« se je žalostno spominjala.
Horvatova je pred kratkim na družbenem omrežju Facebook ustanovila skupino Prekmurski starši angelskih otrok. »Želim združiti osebe, ki so doživele podobno, jim pokazati, da niso sami. Pomembno je, da o tem govorimo, da se povežemo, ker mogoče bo kdo v izkušnjah drugih naletel na bilko, ki se je bo oprijel, in mu bo morda za mišjo dlako lažje kot prej.«
Meni, da smrt otrok ne bi smela biti več tabu tema. »Hudo je, ko pokoplješ starše ali stare starše, bog ne daj, da moraš pokopati otroka. Tega ne privoščim nikomur, ampak žal je tudi to del življenja in ne vem, zakaj ljudje s tem ne stopijo naprej.« Skupina počasi pridobiva člane in ustanoviteljica upa, da bo zaživela. Kot poudarja, je treba dati pozornost tudi staršem, ki so otroka izgubili pozneje, ne le tistim, ki so izgubili nerojene otroke ali novorojenčke.
Vsak žaluje po svoje. Smrti otroka ne moreš preboleti, ampak se s tem učiš živeti, je dejala Horvatova. Sama ni iskala psihološke pomoči ali pomoči kakšnega društva. »Vsak ima svoja verovanja in prepričanja, jaz na primer verjamem v duhovnost. Povezala sem se z osebo, ki se pogovarja z dušami, in meni je bila to najboljša terapija.«
Obenem je hvaležna za podporo partnerja, družine, prijateljic in sodelavk, ki ji stojijo ob strani in jočejo z njo v težkih trenutkih. Metka Horvat je zdaj v petem mesecu nosečnosti in nekaj tolažbe je našla tudi v tem. »Alena pa še zdaj čakam, da priteče izza ovinka, ampak ga ni.«
