Kot je pojasnila specialistka pediatrije in neonatologije Milena Treiber, je meja preživetja po WHO trenutno 22 tednov nosečnostne starosti, odstotna stopnja preživetja pa je zelo odvisna od doseženih tednov, saj jih pri 24 tednih preživi polovica, z vsakim nadaljnjim tednom pa se stopnja preživetja strmo dviguje (pri 25 tednih 80 %, pri 26 tednih 90 %, pri 27 tednih pa že 98 %). »Vsi novorojenčki, ki ob rojstvu tehtajo manj kot tisoč gramov, potrebujejo po rojstvu intenzivno zdravljenje, zato jih po primarni oskrbi v porodni sobi premestimo v Enoto intenzivne terapije na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor, kjer lahko zdravljenje traja več mesecev, odvisno od stopnje nezrelosti in pridruženih obolenj. Letno je premeščenih od 2,5 do tri odstotke vseh novorojenčkov, rojenih v naši porodnišnici ne glede na doseženo nosečnostno starost.« Pri tako izjemno nezrelih nedonošenčkih so zelo pogoste različne zdravstvene težave. »Predvsem dihalne stiske (hialino-membranska bolezen), pa tudi večja obolevnost drugih organskih sistemov, povezana z njihovo nezrelostjo (možganske krvavitve, poškodovanost bele možganovine, kronične spremembe na pljučih, očeh, črevesju), več okužb ... Vsa ta obolenja v zgodnjem porojstvenem obdobju seveda vplivajo na kakovost preživetja in poznejši otrokov razvoj,« je povedala Treiberjeva in izpostavila tudi pomen sodobne opreme, ki je znatno pripomogla k izboljšanju preživetja in kakovosti nadaljnjega življenja. »Seveda bi vedno potrebovali še kaj, od novejših monitorjev vitalnih funkcij, ultrazvoka, aparata za neinvazivno predihavanje, saj se aparati, ki so veliko v uporabi, tudi hitreje kvarijo.«
Starši na prezgodaj rojenega otroka niso nikoli pripravljeni
V Sloveniji je bilo leta 1996 ustanovljeno Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, ki organizira tudi vseslovensko srečanje nedonošenčkov. Pred skoraj desetletjem so pripravili tudi priročnik z naslovom Vaš nedonošenček, v katerem na razumljiv in čim bolj preprost način razložijo, zakaj se nekateri otroci rodijo prezgodaj, katere težave lahko pri njih pričakujemo, kako in s katerimi aparati jih zdravimo ter kako lahko starši sodelujejo pri zdravljenju in negi. Po besedah pediatrinje Lilijane Kornhauser Cerar, predsednice Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, starši na prezgodnje rojstvo otroka niso pripravljeni, tudi takrat ne, ko je zaradi kroničnih bolezni matere predčasna prekinitev nosečnosti pričakovana. »Večina stisk je povezana s strahom, ali bo njihov otrok sploh preživel, in če bo, ali bo imel zaradi nedonošenosti posledice. Rojstvo izjemno nezrelega otroka vpliva na celotno družino, tudi na sorojence, ki včasih težko razumejo, zakaj je mamica v bolnišnici, zakaj je očka žalosten in kje je dojenček, ki so ga čakali. Ko pa ga mama končno prinese domov, ta ni takšen, kot so si ga predstavljali – zahteva ogromno pozornosti staršev, ki je bila prej namenjena samo njim. V stiski so tudi babice in dedki, tete in strici, prijatelji; včasih tudi zato, ker ne vedo, kako se odzvati na izredne razmere v družini in kako lahko pomagajo. Stiska staršev je najhujša v prvih dneh in tednih po rojstvu, kaže se lahko z žalostjo, jokom, obupom, včasih tudi z iskanjem 'krivca' za prezgodnje rojstvo, obtoževanjem sebe in drugih, zlasti medicinskega osebja. Pomembno je, da zdravniki in medicinske sestre morebitno agresivnost prepoznamo le kot način spopadanja staršev s stresom in ne jemljemo tega osebno.« Rojstvo nedonošenčka lahko povzroči tudi ekonomsko stisko, ne le zaradi povečanih obremenitev staršev z otrokom, ampak tudi zaradi financ. Če živijo daleč od Ljubljane ali Maribora, kjer se zdravijo in pozneje tudi spremljajo ti otroci, je že vsakodnevna vožnja na obisk lahko finančni udarec.
Jakob: 790 g, 35 cm, 26. teden
Nina Toplak je mama deset mesecev starega Jakoba, ki je običajen, navihan, razigran fantek, poln energije. Ob pogledu nanj niti pomisliš ne, da je ob rojstvu tehtal samo 790 gramov. Na intenzivni terapiji je bil 24 dni, v inkubatorju pa 42 dni. »Ko me je zdravstveno osebje seznanilo, da bom rodila v dopolnjenem 25. tednu nosečnosti, sem najprej pomislila na to, koliko je sploh možnosti, da moj otrok preživi. Potem sem si rekla: moj otrok je borec, zmogel bo. Seveda te je strah, ampak kljub temu sem poskušala ostati optimistična.« Po urgentni premestiti iz ptujske porodnišnice v UKC Ljubljana je ugotovila, da pravzaprav nima veliko informacij o prezgodaj rojenih otrocih. Brskala je po spletu, iskala čim več strokovnih člankov in brala zgodbe drugih mamic. Ugotovila je, da se v širši javnosti premalo govori o nedonošenčkih in stiskah njihovih staršev. Njena želja je, da bi s svojo zgodbo komu pomagala prebroditi izjemno težke in psihično naporne dni po rojstvu nedonošenčka. »Vsi ti mali borci so dokaz, da nič v življenju ni nemogoče. Jakob mi je pokazal, da zmorem veliko več, kot sem si sploh kdaj predstavljala. V veliko pomoč so mi bile druge mamice v apartmaju ljubljanske porodnišnice, kjer sem prebivala skoraj dva meseca. Tudi podpora partnerja, družine in prijateljev je v takih trenutkih izjemno pomembna. In pa seveda podpora zdravstvenega osebja na intenzivni negi, ki sem mu neizmerno hvaležna, da je tako požrtvovalno skrbelo za mojega sinčka. Vedno so bili na voljo za številna vprašanja.«
Nina je lahko Jakoba prvič pobožala po šestih dneh
Nina je po osmih letih boja z neplodnostjo končno zanosila. Od osmega tedna naprej je morala strogo mirovati, nato pa je sredi oktobra začutila, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Njen strah je potrdil dežurni ginekolog na Ptuju, zato so jo urgentno prepeljali v UKC Ljubljana. Nekaj dni pozneje je rodila Jakoba, ki so ga takoj premestili v inkubator. »Jakob je zadihal sam, kljub temu pa so bili prvi dnevi izjemno stresni, saj mi nihče ni mogel povedati, ali bo preživel in kakšne bo imel morebiti posledice zaradi prezgodnjega poroda. Zdravnica mi je svetovala, naj ne razmišljam preveč vnaprej, in temu nasvetu poskušam slediti še danes.« Nikoli ne bo pozabila trenutka, ko se je lahko svojega malega dojenčka po šestih dneh prvič dotaknila, ga pobožala in stisnila k sebi. Njegovo stanje je bilo na srečo ves čas stabilno, kar je tudi edina beseda, ki mamice v tem obdobju pomiri, jim daje upanje. Jakob, ki danes nima nobenih zdravstvenih težav, je bil po sedmih tednih končno premeščen na oddelek, ko sta se začela z mamico pobliže spoznavati. Po 52 dneh, ko je Jakob tehtal 1850 gramov, je prišel po njiju njegov oče in skupaj so se lahko končno odpravili domov, družinskemu življenju naproti. V domači posteljici ima sicer še vedno posebno dihalno podlogo, ki bi se oglasila, če bi morebiti nehal dihati.
