S priznanim kirurgom in onkologom smo zavrtali v bolehno zdravstvo, prečesali težave naše največje zdravstvene ustanove, se dotaknili gradnje nove zasebne bolnišnice in razkrili, kdo je Slovence oropal kakovostne zdravstvene obravnave. Brecelj razveže jezik tudi, ko gre za politiko. Pravi, da na predsedniških volitvah ne bo volil Nataše Pirc Musar, ker je njen pravi obraz spoznal skozi grožnje, ki jih je občutil na lastni koži.
Začniva s stanjem Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana. Generalni direktorji naše največje bolnišnice se nenehno menjujejo; v zadnjih sedmih letih na leto in pol. Kaj se dogaja v tej ustanovi?
Če bi bila volja, bi lahko rešili večdesetletno sramotno agonijo naše največje državne bolnišnice. Ta trenutek bi denimo lahko začeli reševanje s primerno plačo osebi na tej funkciji, ker 2500 evrov, kolikor dobi generalni direktor omenjene zdravstvene ustanove, je pač »mizerija«. Za ta denar v Ljubljani, kjer so dobra podjetja z dobrimi plačami, sposobnega menedžerja ne boste privabili. Ta trend se mora nehati – ljudi, ki so na odgovornih funkcijah, je treba primerno nagraditi in pika. Menim, da bi bilo vredno poskusiti z ekipo iz tujine.
Kako si to predstavljate? Imate v mislih prav konkretno osebo?
V ljubljanski klinični center bi povabil skupino ljudi iz tujine, ki imajo izkušnje z vodenjem velike zdravstvene ustanove, kot je ljubljanski klinični center. Primerno bi jih nagradil in naj poskusijo zavod voditi eno leto, pa da vidimo, kaj se bo zgodilo. Čeprav moram reči, da je trenutni vršilec dolžnosti generalnega direktorja, travmatolog Marko Jug, v redu človek. Verjamem, da ima dobre namene, ampak ne gre samo za direktorja. Okoli sebe bo potreboval ljudi, s katerimi bo »napadel« 30-letno zanemarjanje bolnišnice in to, kar se je v njej dogajalo – od korupcije dalje, to pa ne vem, če ima. Težko bo zagristi v več desetletij grehov, napak, slabih odločitev. Velik izziv bo bolnišnico postaviti na noge, da bo delovala, kot se za terciarno zdravstveno ustanovo spodobi, in da na njej ne bo madežev, kakršne nosi zdaj. S kliničnim centrom se je načrtno delalo tako, kot se je. Podajali so si ga iz roke v roko, kot štafeto, in ga pri tem izrabljali za lastne interese, koristi. Vsak nov direktor je začel zgodbo na novo – investicije, nabave, projekti. Posamezni direktorji so imeli tudi pozitivne namene. Vprašanje pa je, kakšni interesi so bili v ozadju, s kom so bili povezani, in tudi to, kaj se je dogajalo pod njimi, na nižjih ravneh. To je zelo pomembno. Direktorji se menjajo, na nižjih »odgovornih« mestih pa posamezniki ostajajo desetletja. Zato so izkušeni in zelo dobro obvladajo ribarjenje v kalnem. Moč teh ljudi po bolnišnicah je neverjetna. Tudi tako se ustvarja ozračje, idealno za plenilce in osebe na položajih moči. Saj me razumete? Na to opozarjam že ves čas, na korupcijo in druge nečednosti, zaradi katerih ne propada samo glavna bolnišnica, ampak celotno javno zdravstvo. Da strnem svoje misli: tisti, ki bo uredil klinični center, bo uredil slovensko zdravstvo. Tega ne zmore doseči ena oseba. Potrebni sta ekipa in velika podpora politike.
Je to lahko novi minister za zdravje oziroma nova vlada, za katero je prvih sto dni dela? Njihove predvolilne obljube o reševanju domačega zdravstva in položaja slovenskega pacienta so bile velike. Govorili so o krajšanju čakalnih dob, reševanju kadrovskih stisk …
Sto dni je premalo, da bi naredil kakšen sklep, a priznati moram, da prepoznam njihov trud. Je pa res še prezgodaj za kakršnokoli oceno. Sem član zdravstvenega sveta in strateškega sveta, ki sta šele dobro ustanovljena. Za zdaj lahko povem, da se v zdravstvu z novim ministrstvom za zdravje še ni zgodil velik korak naprej, ampak ko to rečem, to ni kritika, ker je minilo premalo časa za resne premike. Bomo videli.
Je novi minister za zdravje Danijel Bešič Loredan že izkazal pozornost in skrb za Onkološki inštitut (OI) Ljubljana, kjer ste zaposleni?
Bešiča Loredana bi pohvalil predvsem, ker je zaznal problem prejšnje direktorice OI Ljubljana, zaradi katere so denimo pomembne investicije obstale, in se odzval nanj. Dobro se mi zdi tudi, da podpira protonski center. Onkološki inštitut je že oddal vlogo za nov zdravstveni program – protonsko radioterapijo, ki učinkoviteje uničuje rakaste tumorje in manj prizadene zdravo tkivo, v svetu že pomembno dopolnjuje sodobne načine zdravljenja raka z obsevanjem. Bešič Loredan center podpira in to v izvedbi našega OI, se pravi, da bo to javni projekt v javnem zdravstvu, ne bo šlo za zasebno partnerstvo. To mu štejem za dosežek. Pri njem sem videl veliko željo po tem, da stvari premika na bolje. Upam, da se bo to zgodilo.
Slovenija v Ljubljani dobiva prvo zasebno bolnišnico, na okoli 20 tisoč kvadratnih metrih bo imela 80 postelj za do 400 pacientov, zaposlovala bo okoli 130 ljudi. Gradila jo bo družba DC Naložbe v lasti Diagnostičnega centra Bled. Finančno se priključujeta dve zavarovalnici, Zavarovalnica Triglav in Sava Re, ki sta delno v državni lasti. Levica ob tem pravi, da je zasebna bolnišnica rezultat desetletij razgradnje javnega zdravstva. Kakšno pa je vaše mnenje? Kaj v vaših očeh pomeni prva zasebna bolnišnica?
Strinjam se z besedami Levice, da je ta bolnišnica posledica razgradnje javnega zdravstva, pri čemer pa poudarjam, da Diagnostični center Bled in vsi, ki stojijo za zasebno bolnišnico, niso krivi, da je z javnim zdravstvom, kot je. Oni samo sledijo potrebam trga in te so, da ljudje potrebujejo preglede, zdravstveno obravnavo, saj jim je javno zdravstvo ne zmore nuditi pravočasno. Kaj je krivo, da je do tega prišlo, je jasno. Naj navedem samo en zgovoren primer netransparentnega in neodgovornega delovanja v javnem zdravstvu: Ko sem še bil v svetu zavoda onkološkega inštituta, je ena od članic sveta med glasovanjem za generalnega direktorja razkrila, da je pri njej za določeno osebo lobiral bivši minister za zdravje in ljubitelj dragih jaht Borut Miklavčič. Kaj ima on z onkološkim inštitutom? Zakaj to počne? Vse to dopustimo, potem pa se čudimo, ko se pojavijo taki, kot je DC Bled, ki vidijo priložnost na trgu in ljudem pač začnejo ponujati medicinske storitve. Slovence najbolj bolijo čakalne dobe, pri čemer izpolnjujejo vse svoje dolžnosti, s tem ko prispevajo v zdravstveno blagajno, a imajo od tega bolj malo, saj ne pridejo pravočasno do zdravstvene obravnave. Jasno je, da si bodo pregled, poseg in druge storitve, ki jih potrebujejo, omislili samoplačniško. Da smo tu, je katastrofa! Ljudje so okradeni, dobesedno okradeni, a oropale jih niso zasebne zavarovalnice, ampak zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki jim ne nudi tistega, za kar plačujejo zdravstveno zavarovanje.
Kmalu bodo predsedniške volitve. Na podlagi česa se boste odločili, koga boste volili?
Odločil se bom na podlagi integritete človeka, tega, kaj je v življenju počel. Nataše Pirc Musar zagotovo ne bom podprl. Po javnomnenjskih anketah ji kaže najbolje, a meni je pravi obraz pokazala z grozilnimi pismi, ki mi jih je pošiljala in v katerih je dobesedno grozila, da bo ukrepala proti meni, ko sem opozarjal na kriminal in korupcijo v zdravstvu. Če bo izvoljena – sicer upam, da do tega ne bo prišlo – pa bo poudarjala, kako se bori za javno zdravstvo in ima ničelno toleranco do korupcije. Ampak ona je tam, kjer se ji izplača. Do zdaj smo imeli predsednika, ki je sam povedal, da nima morale, zdaj bi pa radi imeli predsednico, ki ima moralo po potrebi. Čudi me, da jo je podprl Milan Kučan, pravzaprav se mi to zdi prav sramotno. Moje mnenje je sicer, da je treba to funkcijo ukiniti, če bo na to mesto izvoljena ona.
Nova vlada je napovedala, da bo Slovenijo skozi nadaljevanje epidemije vodila z več svobode kot prejšnja, da bo družba bolj odprta, obljubila pa je tudi, da se bo naslonila na stroko.
Predvsem upam, da bo stroka upoštevala vse, kar do zdaj vemo o virusu, in na tem (z)gradila strategijo spoprijemanja s korono, vlada pa ji bo v tem sledila. Kako strogi bodo ukrepi, težko napovem, bodo pa omejitve najverjetneje manj rigorozne. Šlo bo za krmarjenje med strožjimi in blažjimi ukrepi. Zagotovo bo veliko lažje kot na začetku epidemije. Imamo več podatkov o bolezni, o tem, kako poteka, kako se jo zdravi. Ne da branim prejšnjo vlado, ampak države ni bilo preprosto voditi skozi nekaj tako resnega in nepoznanega. Gledali smo posnetke iz Italije, predvsem iz Bergama, in se bali, da bodo tudi pred UKC Ljubljana bolniki čakali v vrsti in umirali. Mislim, da se je prejšnji minister za zdravje Janez Poklukar trudil. Tisto, kar zamerim prejšnji vladi, je bolj to, da so napadali državljane, jim žugali s prstom, jih neposrečeno nagovarjali. Pred ljudi za pojasnjevanje kompleksnega položaja in tega, kako se bo rokovalo z njim, pač Hojsa in podobnih »kalibrov« ne pošlješ.
Kako pa poteka delo na onkološkem inštitutu?
Zelo se trudimo. Čakalnih vrst nimamo. Vsak, ki nas potrebuje, je deležen obravnave. Je pa skrb vzbujajoče, da se med epidemijo soočamo s premalo diagnosticiranih rakov. Žal prihajajo k nam tudi mlajši pacienti s tumorji v napredovalnih fazah. Med korono zaradi različnih razlogov niso prišli dovolj hitro do preiskav … Preživetje zgodaj odkritih rakov je seveda boljše kot že razsejanih. Zdravljenja teh pacientov bodo zahtevnejša, tudi dražja, rezultati pa slabši, kot če bi jih odkrili prej. Kar zadeva podatke o obolevnosti za rakom, torej statistike, smo se gotovo vrnili deset ali več let nazaj.
V enem od intervjujev, ki sva jih imela pred časom, ste dejali, da so vam grozili, da boste končali s kroglo v glavi, ker ste opozarjali na kriminal v zdravstvu. Menda so imeli, tako ste povedali takrat, za vas v načrtu prometno nesrečo, ampak je niso izpeljali, ker so se bali odziva javnosti. So nad vami še taki pritiski?
Dokler bom v javnem zdravstvu, ne bom tiho. Zdaj sem vključen v zgodbo s protonskim centrom, zaradi katere bi utegnil imeti težave, ampak to me ne odvrača od cilja. Onkološki bolniki si protonski center zaslužijo. Priznam pa, da sem malo sit tistih, ki se zelo radi zaletavajo vame, ampak to so nepomembni ljudje. So pa tečni kot muha, ki te obletava. A se jih ne bojim, ne morejo mi škoditi. Samo na živce mi pa grejo. Oni ne igrajo v moji ligi, zato bi jih prosil, da me pustijo pri miru.
