Jože, ki je zdajšnji Klančar na Kuzarjevem Kalu številka 20 (nad Prečno), je dopoldne s svojimi zvestimi orglicami povsem nehote zaigral žalostinko za mrtvo hišo, čeprav je pesem v drugih časih in v drugačnih dnevih tista znana razpoloženjska Na planincah.
Malo kje vstajajo tako čudovita jutra, ki se spremenijo v obetavne dopoldneve, kot na Kuzarjevem Kalu, na katerem so dopoldne tiho zazvenele orglice. Vsa so lepa ta »kalanška« jutra, a eno je bilo drugačno. Tako zelo tuje, da bi se mu človekov spomin odrekel za vekomaj, če bi bilo le mogoče. A mogoče, po dobrih treh tednih, to še ni. Preveč je bilo vsega hudega tisto torkovo jutro, šestindvajsetega julija letos.
KAKO LAHKO POMAGATE
Kdor želi darovati denar za pomoč po požaru pri Klančarjevih na Kuzarjevem Kalu, ga lahko nakaže na ta račun: OZ RKS Novo mesto, Ulica Slavka Gruma 54 a, 8000 Novo mesto, davčna številka 22614508, TRR: S156 0297 0025 9614 263, namen Klančar, sklic: 00-240021.
Dim!
»Vsak dan se zjutraj zbudim ob petih. Zdaj, poleti, grem na vrt, pojem nekaj sveže zelenjave in jo zalijem, potem si pripravim zajtrk. Tudi tisti torek je bilo tako. Po zajtrku sem šel do sosedov. Kmalu sem se vrnil domov. Ker se nisem počutil dobro, sem se okoli devetih ulegel in zaspal, a nisem spal dolgo. Zbudil sem se že čez kakšnih petindvajset minut. Groza je, če se zbudiš v takem, da je, ko odpreš oči, vse okrog tebe tako črno, da ni signala v tvojih možganih, možgani pa so 'zamrznjeni'. S takim občutkom sem se zbudil. V prsih me je žgalo in tiščalo. Vedel sem, da je vse okrog mene dim. Vlekel sem se iz prostora in se zvalil po stopnicah na vrt ter se po vrtu vlekel še bolj stran. A takrat sem se spomnil, da sem brez telefona. Na obraz sem si dal vlažno krpo in se odplazil nazaj v hišo; plazil sem se, saj če bi stal, bi bil še bolj v dimu. Privlekel sem se noter. Stegnil sem roko kar nekam v prazno – in prijel naravnost za telefon. Potem sem se spet s skrajnimi močmi vlekel iz hiše na vrt,« je omenjenega dopoldneva, ko so od požara minili približno trije tedni, pripovedoval Jože.
Z vrta je takrat poklical gasilce, kot se spominja; oglasili so se policisti. Vprašali so ga, ali je bil razen njega v hiši še kdo. »V hiši je živela tudi hčerka z družino. A policistom nisem mogel povedati, ali je v hiši še kdo. Šel sem pogledat, nikjer nisem videl hčerkinega avtomobila in to je pomenilo, da v hiši ni bilo nikogar razen mene. V tistem je ponovno poklical policist in lahko sem mu povedal, da v hiši ni bilo nikogar razen mene,« se spominja.
Vzor Evropi
Kot pravi Jože, so mu ljudje hitro ponudili pomoč. »Še isti dan so ukrepali. Novomeški župan Gregor Macedoni s svojimi sodelavci na občini je takoj organiziral akcijo prek občine. Predsednik Krajevne skupnosti Prečna Mario Krapež se je tudi tako zavzel prek krajevne skupnosti, kot da se je njemu zgodilo to, kar se je meni. Tudi iz Rdečega križa je prišla pomoč; Marjanca Glavanova (Marjana Meznarčič iz Prečne, predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Prečna, op. M. L.) je takoj organizirala pomoč. Že naslednji dan po požaru sem imel več kot sto klicev, ljudje so me spraševali, kako mi lahko pomagajo. Od vsepovsod se oglašajo ljudje – ribiči, lovci, moji hribolazci, veliko vseh – in mi želijo pomagati, tako da res vidim, da nisem sam. Lahko rečem, da je to, kolikor sta župan Macedoni in predsednik Krapež zdaj naredila zame, vzor. S takimi ljudmi pa je Slovenija lahko vzor Evropi. To, da so se tako zavzeli za nekega navadnega človeka – to je velika stvar. Če bi se na tak način vsa Evropa odzvala v Ukrajini, bi bila ukrajinska kriza rešena, na žalost pa je to, kar se dogaja z Ukrajino, sama politika in iskanje materialnih koristi,« je za pomoč hvaležen Jože, ki ob svoji osebni nesreči razmišlja tudi o stiskah sveta.
»Mestna občina Novo mesto, Krajevna skupnost Prečna in krajevna organizacija Rdečega križa Prečna zbirajo sredstva za nakup bivalnega kontejnerja za Jožeta Klančarja s Kuzarjevega Kala, ki mu je požar konec julija v celoti uničil stanovanjsko hišo. Jožetu lahko pri nakupu bivalnega kontejnerja, ki mu bo do ustrezne sanacije pogorišča omogočil začasno bivanje, pomagate z nakazilom na račun, ki ga je za ta namen odprla krajevna organizacija Rdečega križa Prečna. Pridobivanju sredstev se bo z organizacijo letošnjega Dobrodelnega županovega teniškega turnirja, ki bo 10. septembra 2022 potekal na igriščih Teniškega kluba Portovald, pridružila tudi Mestna občina Novo mesto,« so sporočili z občine.
Ob taki pomoči organizacij po Jožetovih besedah pomagajo tudi domačini posamično in organizirano; takoj ob nesreči so prihiteli na pomoč. V prvih dneh so odpeljali na odpad več kot osem ton ožganega železja. Celotno akcijo je organiziral Andrej Papež.
Naprej!
Gasilci so reševali, kar so lahko reševali. Toda hiša, delno lesena in delno zidana, je gorela nezadržno, kot je videti te dni, ko je že zdavnaj ugasnila zadnja žerjavica, ostal pa je kup ožganega in staljenega materiala. Najbrž nikoli ne bo vedel nihče, niti Jože, ki je gradil in opremljal svoj dom, kaj vse je zgorelo. Že zdaj, ko na hitro pregleduje, česa nima več, ve gotovo, da so zgoreli avtomobil, dva štirikolesnika, od teh eden manjši, otroški, ter številni stroji in veliko orodja. Jože je namreč praktičen, poln tehničnih zamisli, kot se ga je dalo spoznati med nedavnim pogovorom. Človek, ki uspešno jemlje v roke vse, od navadne ročne pile in žage do sodobnega aparata za najfinejše varjenje. Imel je veliko opreme za uresničevanje svojih zamisli. To je njegova izguba materiala. A tu so tudi druge, drugačne izgube.
»'Dedi, kaj pa moje igračke,' je rekla vnukinja Urška. Ni rekla očitajoče, ne, bila je žalostna. To me je pri vsem, kar smo izgubili, najbolj prizadelo,« pravi Jože. Na videz trd in neizprosen jeklen mož, se je v svoji in družinski veliki nesreči ter žalosti razveselil nečesa, čemur marsikdo ne bi prisodil veliko pomena. »Najbrž sta bila takrat, ko je gorelo, v hiši Miki in Nana. To sta naša dva muca. Zdaj sta že tukaj, pravi čas sta se umaknila pred ognjem. Zelo prijazna sta. Najprej ju nahranim, potem ju moram še malo popestovati. Nana je stara toliko kot naš vnuk, enajst let,« je povedal Jože in se ozrl vstran, v daljavo, dol čez domačo hišo, ki ji je bil malo prej zaigral na orglice.
Dolgi ožgani trami so štrleli nad pogoriščem nekam v nebo, iz nekdanje kuhinje pa so prav sem, med nas, kot v neki nam neznani žalosti, priletele ose, ki jih vse od požara naprej vodi pot, kot v objokovanje človekove nesreče, tam skozi, kjer so bila do nedavnega hišna vrata in okna.
Hišo, v kateri so Jožetovi starši odprli gostinski lokal Kmečki hram, Jože pa je v njem nekaj časa nadaljeval gostinsko dejavnost, poslopje torej, ki mu je ogenj vzel materialno podobo, ne pa tudi duše, bodo kot ožgani kup stvari odpeljali. Jože pravi, da so se v družini dogovorili, da bodo na tem mestu postavili novo, verjetno montažno hišo.
Tako se dogaja v človeških življenjih. V novo hišo bodo stanovalci postavili stvari. Marsikaj bo sčasoma prišlo vanjo. V njej pa žal ne bo pokalov z različnih tekmovanj, družinskih spominkov in albumov z družinskimi fotografijami; od fotografij očeta in mame je Jožetu ostala samo slika na nagrobnem spomeniku. V hiši ne bo, med drugim, klavirske harmonike, dvovrstnega pianina in dveh diatoničnih harmonik, saj so vsa glasbila zgorela. Od treh frajtonaric, ki jih je imel v hiši, mu je ostala samo ena. Ko jo je po požaru vzel v roke, je iz nje tekla voda. Strune pa še vedno zvenijo, še vedno se sliši glas harmonike. Življenje (harmonike) je močnejše od smrti. Nedavnega dopoldneva z orglicami žalostinko za svojo mrtvo hišo in nekega jutrišnjega dne s to srečno harmoniko isto melodijo, tedaj zvenečo veselo, v pozdrav novi hiši! Naj bo ta jutri kmalu. Z omenjeno akcijo dobrih ljudi in s tistimi, ki bodo še sledile, gotovo bodo, je, tako se zdi, srečni jutri Klančarjevih na Kuzarjevem Kalu mogoče vendarle blizu.
