Minister za finance Klemen Boštjančič meni, da je normirani s. p. anomalija, ki omogoča izigravanje sistema in podpira prekarne zaposlitve. Stranki SD in Levica bi normirance kar ukinili ali obdavčitev vsaj izenačili z redno zaposlitvijo. Argumenta za tako skrajen poseg sta predvsem dva: da se status zlorablja in da podpira prekarno delo.
Kaj sploh je normirani s. p.?
Normirani s. p. se od »navadnega« razlikuje po tem, da mu ni treba dokazovati stroškov in da lahko vodi le enostavno knjigovodstvo. Za strošek se mu šteje 80 odstotkov prihodka. Če v mesecu zasluži tisoč evrov bruto, se mu 800 evrov šteje kot strošek, preostalih 200 evrov pa je dobiček, ki je obdavčen z 20 odstotki. Davka torej pri tisoč evrih prihodka plača 40 evrov. Če vzamemo bruto osnovo, je normirani s. p. torej obdavčen s štirimi odstotki. Ta status imajo lahko samostojni podjetniki, ki ne zaslužijo več kot 50.000 evrov na leto. Če imajo enega zaposlenega, pa se meja dvigne na 100.000 evrov prihodka. In tu je tisti kamen spotike, ob katerega se obrega tako politika kot slehernik. Slišati je ogorčenje, da bogati obrtniki plačajo le 2.000 evrov davka ob 50.000 evrih prihodka, preostalo pa je dobiček. In da so vrtoglave plače inženirjev in vrhunskih programerjev obdavčene le četrtino toliko kot plača redno zaposlenega v najnižjem dohodninskem razredu. To je lahko res. A ni prav veliko obrtnikov, ki ne bi imeli materialnih stroškov. In delež strokovnjakov, ki vlečejo krasne komajda obdavčene plače, je zanemarljiv. Ogromni večini normirancev se še zdaleč ne cedita med in mleko. Podatki Finančne uprave namreč kažejo, da jih ima kar 40 odstotkov nižje dohodke od povprečne plače. Ob tem pa precej višje prispevke.
Od 1100 evrov bruto ti ostane 600
Ko poplača vse prispevke – ki so pri nižjih prihodkih tudi do trikrat višji kot pri redno zaposlenem – in odšteje davek, normirancu s 1110 evri bruto ostane v žepu 605 evrov, zaposlenemu pa 1047. To je kar 442 evrov razlike! Tudi pri povprečni plači 1900 evrov bruto je zaposleni na boljšem že pri minimalnem regresu in nadomestilu za malico. Normirancu bo ostalo 1.389 evrov, redno zaposlenemu pa 1.467. A le če računamo, da normiranec ta mesec ni zbolel, šel na dopust ali jedel malice. V službo pa je hodil peš. Biti normiranec se začne »splačati« šele pri letnem zaslužku od 23.000 evrov naprej. Pa še tu le na prvi pogled.
Neplačana malica, prevoz, dopust …
»Vsi vidijo samo štiriodstotni davek,« z grenkobo pove Peter, ki dela kot grafični oblikovalec. »Nihče pa ne vidi, da si moraš vse socialne prispevka plačati sam, medtem ko jih zaposlenim polovico plača delodajalec. Nihče ne vidi, da bolniško plačaš sam prvih 30 dni, kar v praksi pomeni, da normiranec nikoli ni na plačani bolniški. Da nimaš regresa, plačane malice in prevoza. Da ti nihče ne plača dopusta. Če greš na počitnice za 14 dni, boš tisti mesec pol manj zaslužil. Jaz vlačim računalnik kamor koli grem in pač delam, kaj pa hočem.«
Redko kdo od kritikov pomisli tudi na to, da normiranci dela nimajo zagotovljenega. »Kakšen mesec je dober, kakšen pa slab,« pravi prevajalka Lara. »Imam sicer nekaj stalnih naročnikov, a ne toliko, da bi zagotovo imela za položnice in najemnino. Prispevke pa moram plačati ne glede na to. Vedno iščem še dodatno delo. Vedno sem v skrbeh, kako bo naslednji mesec. Za dopust moram prihraniti vnaprej, in ko pridem nazaj, imam naslednji mesec manj denarja, ker nisem delala.«
Mojca je zadnja leta vesela, če delo sploh ima. Dela v kulturi kot scenografka, vodi ustvarjalne delavnice za otroke in izdeluje nakit. »Zadnja leta je bila zaradi korone totalna katastrofa. Nobenih dogodkov, nobenih predstav, nobenih delavnic. Že tako lovimo projekte, da imamo vsaj nekaj dela zagotovljenega, zdaj smo pa bili večino časa čisto onemogočeni. Nadomestilo za brezposelnost kot s. p. zelo težko dobiš, še posebej če nisi odvisen od enega samega naročnika. Če ne bi bilo pomoči od države, bi lahko šla le še po socialno pomoč.« Mnogi normiranci tudi po pravici povejo, da je bilo tistih 700 evrov in plačani prispevki opazno več kot v povprečju zaslužijo sami.
Prekarnega dela ne bo nič manj
Argument, da se status normiranca izkorišča za bogatenje, v resnici velja le za izbrance. Večini status omogoča kolikor toliko normalno – a popolnoma negotovo – preživetje, tisoči normirancev pa so, kljub temu da delajo, s svojim neto zaslužkom pod mejo revščine. Pričakovanje, da bo ukinitev statusa zmanjšala število prekarno zaposlenih, pa je milo rečeno naivno. Ob vprašanju, ali bi jih naročnik zaposlil, če bi normirani s. p. ukinili, je odgovor praviloma trpek krohot. Ljudje s. p.-je v veliki meri odpirajo prav zato, da sploh dobijo delo. Podjetja najemajo zunanje sodelavce zato, da prihranijo pri plačah, ali zato, ker določeno storitev potrebujejo le vsake toliko. Če normirani s. p. ne bi več obstajal, bi pač najemali tiste, ki bi jih lahko plačali po avtorski pogodbi, ali tiste, ki bi imeli navaden s. p. Obdržali bi se tisti, ki že zdaj zaslužijo največ. Tisoči pa bi, vsaj začasno, pristali na grbi države. Nekaj srečnežev bi se morda celo uspelo zaposliti pri naročniku. Večina pa bi, tudi če bi našla delo, opravljala takšno, ki bi bilo pod njihovo izobrazbo in ne bi imelo zveze z njihovimi veščinami ter znanji. Že zdaj imamo magistre, ki čistijo, strežejo v restavracijah ali dostavljajo hrano. Ker najdejo le takšno delo. In ker jim – brez stroškov, ki bi jih lahko uveljavljali - normirani s. p. omogoča, da s tem preživijo. Brez tega bi jim ostalo bore malo možnosti, da se preživijo z lastnim delom.
Znižanje meje ali lestvica obdavčitve
Kar povprek udariti po normirancih, bi pomenilo le eno – spraviti še več samozaposlenih pod prag revščine ali jih prisiliti, da zaprejo s. p. in zaprosijo za socialno pomoč. Po drugi strani pa je res, da določen del podjetnikov s tem statusom in zelo visokimi prihodki plačuje manj davka, kot bi bilo pravično. A to se da urediti z znižanjem meje za status normiranega s. p. ali pa s tem, da se obdavčitev uredi po razredih. Takšnega mnenja so tudi organizacije, ki imajo med člani številne normirance.
»Smo odločno proti ukinitvi statusa,« pravi dr. Lea Burjan, predsednica Društva prevajalcev in tolmačev Slovenije. »Ne razumemo, zakaj bi se vlada na res hudo vsestransko krizo odzvala z ukrepi, ki bi prizadeli normirance z letnim zaslužkom, nižjim od 50.000 evrov.« Takšna poteza bi njihove člane zelo prizadela, saj jim status normiranca zagotavlja optimalnejše poslovanje, še posebej ker gre za izrazito storitveno dejavnost, kjer ni veliko stroškov. »Ta transparentni in administrativno nezahtevni status prevajalcem in tolmačem veliko pomeni, zlasti pa nam zagotavlja določeno stopnjo gotovosti in predvidljivosti ter nam prinaša tudi več časa. Sprememba statusa bi nam zagotovo prinesla tudi dodatne stroške za računovodstvo, zlasti pa več administrativnega dela.« Po mnenju dr. Burjan je status odlično urejen in ne potrebuje sprememb. Prepričana je, da vlada z ukinitvijo tega statusa ne bi zbrala več davkov, prej nasprotno, poleg tega pa bo na pleča dobila še marsikaterega brezposelnega.
Odločno proti kakršnim koli spremembam, kaj šele ukinitvi, so tudi na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. »Podobne ureditve imajo po vsej Evropi in večina držav si prizadeva, da bi bila obdavčitev do podjetnikov maksimalno prijazna (birokratsko nezapletena), ne pa obratno,« pravijo. Ukinitev statusa bi prizadela več tisoč njihovih članov. Mnogi bi bili po nepotrebnem ponovno prisiljeni voditi klasično knjigovodstvo – ugotavljanje davčne osnove po dejanskih stroških, kar bi njihovo poslovanje le zapletlo in namesto z delom bi se ukvarjali z birokracijo. »Država ne bi pobrala nič več davka, kvečjemu manj, hkrati pa bi se ljudje zatekli k delu na črno, kar je za vse deležnike najslabše,« komentirajo z Urada predsednika OZS. Po njihovem je status ustrezno urejen, kvečjemu bi država lahko vpeljala pavšalne davke po dejavnostih, kar poznajo ponekod v tujini. Glede na veliko število mikro podjetij v najrazličnejših branžah pa tudi s tem ne bi rešili vsega in bi neke vrste normirance morali v vsakem primeru ohraniti.
Ustvarjati ali administrirati?
V Društvu Asociacija, ki združuje nevladne organizacije in posameznike na področju kulture, se za normirani s. p. odloča večina članov, celo če zanje ni najugodnejši. Tako se lahko namesto z administracijo ukvarjajo z ustvarjalnim delom. Člane društva bi tudi težko označili za tiste, ki status izkoriščajo, še posebej v času covidnih zaprtij. Leta 2019 namreč polovica samozaposlenih v kulturi ni dosegala minimalne plače, tretjina pa jih je živela pod pragom revščine. Če se vlada prevetritve sistema normiranstva, ko gre za samozaposlene v kulturi, ne bo lotila premišljeno, bodo posledice za domačo kulturo in umetnost lahko tudi katastrofalne, opozarjajo na Asociaciji. »Če želi biti vlada pravičnejša' pri obdavčitvi, naj ustvarjalne poklice ne daje v isti koš s tistimi, ki sistem morebiti izkoriščajo, jih ne peha v še večjo revščino, temveč predvsem premisli, kako jih lahko davčno in tudi sicer ustrezno spodbudi.«
To velja tudi za vse druge oblike podjetništva, kjer je človek prepuščen trgu na milost in nemilost. Predvsem pa bi pomagali spodbude in zakoni, zaradi katerih bi se delodajalcem izplačalo zaposlovati ali pa bi bili k temu obvezani. To bi število normirancev kot bi mignil čudežno skrčilo.
