Glede na to, da imate še dve hčerki, študentko in skoraj maturantko, ste tudi z njima že kdaj šli na tako turo?
Nikoli. Saj če bi mi nekdo pred pol leta omenil, da bom z otrokoma pet dni pešačil, bi mu rekel, naj se neha šaliti. Vse skupaj se je začelo pravzaprav z moškimi pohodi februarja letos – izključno moška družba se je na pobudo prijatelja podala na prvi tak pohod od Ljubljane do Ivančne Gorice, nato pa smo s pohodi nadaljevali enkrat na mesec. Gre za moško družbo, pogovore, razmišljanja ...
In potem so vas moški pohodi napeljali na misel, da bi na daljšo pot zvabili tudi sinova?
Fanta sta skavta, sem bolj jaz tisti, ki je vajen komoditet. (smeh) Tako da je bil tak podvig bolj izziv zame. Se mi pozna, da nisem bil v vojski. Imel sem pa dobro izkušnjo povezanosti s pohodov z moškimi – četudi se z večino ne poznaš, preidejo na takih poteh pogovori precej v globino, posebej če si utrujen, se mi zdi, da poveš stvari, ki jih ob pivu za mizo ne bi povedal tako hitro. Zato mi je prišlo na misel, da bi bilo krasno to izpeljati tudi z otroki.
Gotovo se sinova nista zavedala, kaj ju čaka, povedal sem jima, da bo fizično trpljenje takšno, kot ga najbrž še nista doživela. A tem opozorilom nista najbolj verjela, mislila sta si, pet dni bova pa že nekako zvozila.
Prehodili smo 160 kilometrov, a bolj kot kilometri nas je zdelovala vročina. Čeprav smo poskušali hoditi večinoma po gozdu, vročinskemu valu nismo mogli popolnoma ubežati. Tudi izkušnja prilagajanja je bila zame izziv, saj sem po izobrazbi farmacevt in potrebujem organizacijo, načrt ... Tokrat sem se temu zavestno odpovedal.
Pričakoval sem precej jamranja, zakaj nam je tega treba in naj nas že pride iskat mami, ampak ni bilo tako hudo. Ob kakšnih težkih trenutkih smo se pač pogovorili, tudi meni je bilo kdaj težko – z žulji smo se začeli spopadati že prvi dan, po prvih desetih kilometrih, in sem se prijel za glavo, češ saj ne bomo nikamor prišli.
Kako ste si začrtali pot?
Do Ljubljane smo šli večinoma po Jakobovi poti, ki je dobro označena, ponekod smo si jo čez kakšne posebej zanimive vasi celo podaljšali. Iz Ljubljane smo šli do Škofje Loke in nato preko Kranja do Preddvora. Treba je povedati, da fanta nista vajena hoditi 40 kilometrov na dan, kvečjemu sta jih kdaj pa kdaj prehodila 20. Sprva smo imeli do Škofje Loke začrtano pot preko hribov, ampak sem videl, da ne bo šlo – smo jo ubrali bolj po ravnini.
Čevlji so zdržali?
So, smo pa imeli že takoj po prvem žulju menjavo, saj smo bili relativno blizu doma in je žena pripeljala drugo, bolj uhojeno obutev. Nato pa smo v nadaljevanju žulje sanirali bolj po skavtsko – žepni nož in razkužilo, o čemer smo ženi oziroma mami poročali šele, ko smo prišli domov. Ampak žulji na koncu sploh niso bili takšna težava.
Kje in kaj ste jedli, si dotočili vodo?
Hrano smo za prvo silo imeli s sabo – zajtrke za prve tri dni smo imeli s sabo. Sprva se namreč nismo gibali po najbolj obljudenih krajih. Vsak je prenašal tri litre vode; kadar je bilo vroče, smo do polovice dneva popili že vse, zato smo šli prosit vode h kakšni hiši. Filip je zelo zgovoren in se je za to nalogo sam javil. Pristopil je k ljudem, ki so bili pred hišo, in jim razložil, da smo na pohodu in nam zmanjkuje vode.
In kje ste spali?
Najprej pri družini, ki je niti nismo poznali (znanci naših prijateljev), nato v samostanu v Stični, v Ljubljani smo prenočili pri frančiškanih v Šiški in na koncu pri kapucinih v Škofji Loki. Če bi se sam postavil v vlogo družine, ki nas je sprejela, bi se mi zdel kar izziv sprejeti nekoga tujega v hišo.
Ob šestih zvečer smo povečerjali, pol ure pozneje sta oba fanta že spala! Običajno pa smo zjutraj startali že ob 5. uri, hodili največ tri ure, in ko je nekdo od nas prvi začutil potrebo po hrani, smo zajtrkovali. Takšnega prilaganja v hektičnem vsakdanjiku nismo več vajeni, na poti pa smo si takšno spontanost lahko privoščili.
Na začetku je bilo psihično naporno: če te bolijo žulji in je pred tabo še 150 kilometrov, bi se človek najraje obrnil in šel domov. Ampak smo si zadajali kratkoročne cilje.
Koliko denarja ste potrebovali za pot? Verjetno ste prenočišče imeli zastonj?
Za prenočišče gostitelji niso pričakovali plačila, smo pa po navadi vseeno pustili nekaj denarja – samoovrednotili smo ga na 50 evrov za tri osebe, ponekod smo dobili še hrano, ponekod smo imeli vsak svojo sobo, enkrat smo spali v dvorani ... Tudi za obroke in pijačo smo dali približno 50 evrov na dan, morda malo manj. Vse skupaj torej slabih 400 evrov.
Obhodili smo res lepe kraje, niti tistih na Dolenjskem doslej nismo poznali. Že prvi dan smo bili na krasni točki – Šmaver, to je hrib s cerkvico in lepim razgledom v smeri proti Žužemberku. Prav tako so bili zanimivi manjši kraji s starejšimi hišami ter pot od Stične proti Ljubljani čez Lipoglav in Orle. Hodili smo skozi gozdove in po poljskih poteh, tudi preko Ljubljane do Medvod. Tu in tam nam je kdo ustavil z avtomobilom, rekoč: z veseljem bi vas peljal, ampak najbrž ste na kakšnem pohodu. In odgovoril sem jim, da bi se dva gotovo peljala, vendar jima jaz ne dovolim. Nekateri so se celo ponudili, da nam gredo po kakšno pijačo. Ljudje so se odzivali zelo pozitivno, včasih pa je kdo le pripomnil, kaj vam je tega treba bilo.
Ste vašo dogodivščino dojeli kot pot do najstnikovega srca, kot je lepo zapisal vaš prijatelj Aleš Čerin?
Čeprav sem se po eni strani naposlušal ogromno jamranja, pa smo že sicer redkobesedni fantje ravno zaradi skupnega pešačenja odprli kakšno temo, ki smo se je včasih doma zgolj bežno dotaknili. Zagotovo nas je pot povezala na drugačen način. S sinovoma sem delil tudi kakšno svojo izkušnjo, ki sem jo doživel pri njunih letih – bil sem precej zasedèn, veliko sem bral, nisem bil veliko v naravi, čeprav mi je bila na dosegu roke. Žal mi je za tisti čas, saj bi lahko doživel mnogo več avantur. Sinova sta me spoznala malo drugače kot običajno, saj smo si zaupali tudi strahove; bili smo trije, a je vsak nekaj časa lahko hodil tudi sam zase, bil v svojih mislih ... Če pešačiš, tudi pozorneje opazuješ naravo, slišiš njene zvoke, ki smo jih že pozabili, odvadili smo se tišine. Telefon in slušalke sta pustila doma. Taka pot je tudi trening vztrajnosti in okrepitev samozavesti, saj sta videla, da zmoreta. Tudi jaz kot oče sem ju potrdil za carja, ker sta to zmogla – vsak dan posebej.
