Kar nekaj časa smo se dogovarjali za tole zgodbo, saj je Irenin urnik natrpan, potem pa je še vsa njena družina zbolela za korono. Irena je poleg dela v parlamentu članica odbora za kulturo in izobraževanje, odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, bila je tudi v posebnem odboru za boj proti raku, kar je svojevrsten poklon njeni mami, ki je umrla pri njenih dvajsetih letih. Ko smo se končno ujeli, je bila ravno sredi pakiranja. Čakalo jo je veliko obveznosti, med drugim delovna misija v Severni Makedoniji, sicer domovini njenih staršev, ki sta se deset let pred njenim rojstvom s trebuhom za kruhom preselila na Jesenice. Tam je Irena odraščala v tipični delavski družini in je še vedno njeno najljubše mesto, kamor se rada vrača k očetu in prijateljem iz otroštva (sicer pa živi v Ljubljani).
Bili smo človek človeku
»Nikoli ne bi zamenjala otroštva. Bili smo sosedje, človek človeku. Ne glede na to, od kod je kdo prišel. Zato nikoli ne bom izgubila vere v to, da je sobivanje kljub razlikam mogoče. Pri nas doma smo negovali obe kulturi, tako slovensko kot makedonsko. To mi je dalo širino,« pove Irena, ki jo je od malega zanimalo vse. Radovednost si je tešila z branjem, knjige je požirala. V osnovni šoli je pri sebi odkrila novinarsko žilico in sodelovala pri ustvarjanju časopisa makedonskega kulturnega društva Detelina. Brez težav in treme je stopila na oder ter uživala v vodenju kulturnih prireditev. Študirala je mednarodne odnose na FDV, tam si je pridobila tudi naziv magistre. »Študij mi je dal teoretično znanje, novinarstvo pa me je prestavilo v realnost. Osem let sem kot novinarka preverjala ustroj našega političnega sistema od blizu,« pravi Irena, ki je pred enajstimi leti pristala v notranjepolitičnem uredništvu STA in za svoje delo dobila nagrado Društva novinarjev Slovenije čuvaj/watchdog za debitantko leta. Kmalu so jo povabili na POP TV, v uredništvo 24 ur. V kratkem času je postala ena od ključnih v ekipi. »Verjamem v poslanstvo poklica, ki sem ga opravljala. Zanimalo me je predvsem, kako dogajanje v družbi vpliva na življenje ljudi. O politiki sem poročala, nikoli pa razmišljala, da bi se ukvarjala z njo. Velikokrat sem se ujela v razmišljanju, kako lahko politiki govorijo, da se ne da nič premakniti, spremeniti. Nato pa je prišlo povabilo Marjana Šarca. Ni se mi zdelo prav, da se toliko tarna in nič ne stori. Razglabljala sem, zakaj se ne da. Odločitev ni bila preprosta, saj sem se zavedala, da če se odločim za vstop v politiko, se ne bi bilo higienično vrniti v novinarstvo. A sem jo sprejela,« pripoveduje Irena in dodaja, da je bil to zelo močan premik iz cone udobja.
Kilometri po evropskih hodnikih
»Čeprav sem vedela, da bo dela veliko, si nisem niti predstavljala, kaj me čaka. Ko si enkrat v tako veliki instituciji, kot je evropski parlament, kdaj pa kdaj razumeš ljudi, ki pravijo, da so spremembe težke. Na začetku sem se izgubljala že fizično – ena zgradba parlamenta je v Strasbourgu, druga v Bruslju, pisarne so v veliko nadstropjih. Da si boste lažje predstavljali: nas poslancev je 705, vsak ima še po dva ali tri asistente in tu so še drugi strokovni sodelavci. Dela se res cele dneve. Velikokrat sem na telefonu, ki ima funkcijo štetja korakov, opazila, da sem mimogrede iz pisarn do pisarn na sestanke naredila več kot 10.000 korakov v nekaj urah. V visokih petah je to izziv,« se smeji Irena, ki pa se novih obveznosti ni ustrašila. S svojimi 30 leti ob izvolitvi niti ni bila najmlajša. Pa tudi ne edina novinarka. V parlamentu sedi kar nekaj njenih mlajših kolegov, nekateri so bili ob izvolitvi stari dobrih 20 let. Še posebej dragoceno pa se ji zdi, da je parlament sestavljen iz starejših in mlajših kolegov: starejši imajo modrost in izkušnje, mlajši pa drugačno gledanje in energijo.
»Ne pozabimo, da se v parlamentu pogovarjamo o prihodnosti, zato se mi ne zdi prav, da o tem odločajo le starejše generacije,« pravi Irena, ki je v treh letih svojega mandata ponosna na kopico manjših zmag in premikov. Denimo vsega, kar so storili v zvezi s korono. Iz nič so ustanovili zgodovinski sklad za okrevanje in odpornost – finančni mehanizem za pomoč članicam pri okrevanju po koroni, v kar so vložili res veliko energije. »Ponosna sem na svoje delovanje v odborih, kjer dosegamo pomembne premike. Vesela sem, da bom pomagala pripraviti in izpeljati evropski akt o medijih, ki je v pripravi. Da se ga dejansko sprejme in ne ostane samo pri priporočilih,« pove poslanka, ki je srčno vesela, da ji pri njenem delu že leta stoji ob strani partner Jure, producent športnega programa na POP TV.
Ljubezen na delovnem mestu
»Okoli najine ljubezni ni kakšne posebne zgodbe. Spoznala sva se na delovnem mestu leta 2015, ko smo bili cele dneve v službi. Na začetku naslednjega leta pa sva si postala še bolj všeč in par. Ne boste verjeli, toda nikoli nisva ugotovila točnega datuma, kdaj sva 'začela hoditi', ne dava veliko na obletnice in druge formalne mejnike. Preprosto sva skupaj in se imava fino. Podpirava se pri tem, kar počneva. Toliko vsega imava, da ne utegneva razmišljati še o poroki. Sva skupaj, kot da je tudi obred že za nama,« pravi Irena, ki ni nikoli, ne glede na to, kaj je počela in v kateri službi je bila, dvomila, da bo nekega dne mama in imela družino. Žal pa ni šlo vse gladko. »To je bila moja tretja nosečnost. Pred tem sem imela dva spontana splava. Enega že precej prej, ko sem bila še na POP TV. Drugič iti skozi splav je bilo še težje in žalostno. Ženske o tem tako težko govorijo, četudi niso 'krive' za to, kar se jim je zgodilo, je vse ovito v toliko negativnosti in je tabu. Tudi zato mi ni težko govoriti o tem. V začetnih mesecih korone, ko sem odžalovala zadnji spontani splav in sem bila spet zdrava, sva sklenila vnovič poskusiti postati starša. Kljub pozitivnemu testu se nisem upala veseliti dojenčka in sem tudi odlašala z obiskom ginekologinje, saj se je mi strah zažrl v telo. Vedela sem, da se moram izogibati stresu, a nekaj je na razumski ravni, drugo pa je tisto, kar se zažre v nas, in razum tu skoraj nima moči. Na prvem pregledu je bilo vse v redu, pa na drugem tudi, tudi v tretje se je videlo, da dojenček lepo raste in napreduje, jaz pa sem se počasi začela veseliti tega, da bom končno mama,« se spominja evroposlanka. Četudi je bila korona naporna za vse, je šla Ireni na roke, saj je parlament večino časa delal na daljavo, tako je tudi ona delala iz Ljubljane. Kljub številnim obveznostim sta se z Juretom veselila dojenčka in pripravila vse potrebno za njegov prihod.
Mila je vsa srca osvojila
16. junija lani je končno k sebi stisnila hčerko, za katero je že od takrat, ko se je začela zavedati, da si želi družine, vedela, da bo Mila. »Lani junija je bila še kopica omejitev, zato sem bila toliko bolj vesela, da je bil Jure lahko navzoč pri Milinem rojstvu v naši domači, jeseniški porodnišnici. Hčerko in mene je lahko še stisnil k sebi, nato pa obiski niso bili dovoljeni. Videl naju je šele čez čas, ko naju je odpeljal iz porodnišnice,« pripoveduje. Prvi dnevi so bili prekrasni, Irena si je vzela tri mesece porodniškega dopusta, saj zelo zaupa svojim sodelavcem, poleti pa je bilo tudi v parlamentu nekaj počitnic. Opravila je najnujnejše stvari, bila ves čas dosegljiva na telefonu, septembra pa se je že vrnila na delo.
»Tako kot druge ženske sem tudi sama ugotovila, kako te materinstvo spremeni. Če se ti prej zdi, da si ves čas zaposlen, da nenehno delaš in nimaš prostega časa, ti otrok vse postavi na glavo. V hipu se naučiš zorganizirati in postati turbo učinkovit. Treba je pač dodobra izkoristiti trenutke, ko spi. Tudi sama nisem izjema. Zdaj res maksimalno izkoristim vsako minuto,« pove Irena, ki je aprila šla z Milo prvič na pot v parlament v Strasbourg. »Takrat sem bila malo v stresu, pa tudi dvomih, kako bo, kaj pričakovati. Vse skrbi so bile zaman. Mila je zelo radoveden in zvedav otrok, ki se ne boji ljudi. Bila je navdušena nad novimi stvarmi in ljudmi. Zelo je družabna, zato sem jo brez težav vzela s seboj na eno od glasovanj. Tudi kolegi in kolegice so bili navdušeni. Obkrožili so naju, čestitali, pozdravljali, želeli so jo videti in spoznati, bilo je super. Mila je dobro prestala glasovanje. V parlamentu je nekaj najbolj normalnega, če pripelješ s seboj otroka. Nihče te ne gleda prav nič čudno, nasprotno, celo spodbujajo te,« se smeji Irena, ki se je že zdavnaj odločila, da je ne kariera ne služba ne bosta ovirali pri tem, da postane mama, saj se to ne izključuje. Ženska ni slaba uslužbenka, če je mama, in nisi slaba mama, če delaš. Zato se zavzema tudi za to, da bi imele ženske čim lažje pogoje tako za družino kot službo.
Velika mala popotnica
Mila je bila zdaj že trikrat z mamo v Strasbourgu. Seveda pa to ne bi bilo mogoče, če Jure ne bi podpiral Irene pri njenem delu, saj gredo na pot vsi trije. Takrat, ko je ona v parlamentu, on poskrbi za dojenčico, nato so skupaj. Žal pa so bila zadnja tri leta tako zahtevna, da v Bruslju in Strasbourgu sploh še ni uspela biti turistka. Niti nima tam stanovanja; kadar gre na sestanke in zasedanje parlamenta, prespi v hotelu ali prek Airbnb. Veliko poslancev ima življenje organizirano tako, da delajo od ponedeljka do četrtka, nato pridejo domov, v ponedeljek pa se vračajo v službo. Tak ritem ima tudi Irena. In ker ne želi biti ločena od svoje hčerke, sta se z Juretom dogovorila, da se bodo na pot, kadar bo treba, odpravili vsi trije.
Tako je naš klepet minil med pakiranjem za pot v Severno Makedonijo, kmalu bo spet pakirala za odhod v litovski Kaunas, ki je letos evropska prestolnica kulture, in znova za na plenarno zasedanje v Strasbourg. Proti koncu julija pa se bo vrvež umiril in bodo imeli čas tudi za počitnice. »Ne glede na to, da so mi Jesenice še vedno zelo ljube in prekrasen konec Slovenije, kjer poznam vse kotičke, lepo mi je tudi v Ljubljani, sem zelo rada tudi v Kobaridu, od koder prihaja moj Jure. Tako ni dvoma, kje bomo preživeli letošnje počitnice – v okolici Kobarida je veliko skritih kotičkov, kjer se bomo dodobra spočili, nasmejali in si napolnili baterije za nove izzive,« v smehu sklene mlada mama.
