Roman Žveglič že poldrugo leto kot predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije zastopa interese kmetijske panoge in članov zbornice ter tako skrbi za zagotavljanje razvoja kmetijstva, gozdarstva in podeželja ter zdravega okolja in zdrave varne hrane za celotno prebivalstvo.
Kmetijstvo že dalj časa pestijo težave, ki jih ni naplavila zdajšnja kriza. Katere?
V slovenskem kmetijstvu je v določenih sektorjih in panogah vedno prisotna težava neorganiziranosti in nepovezanosti. Določeni sektorji, kot je denimo mlečni, so sicer dobro povezani, zato imamo tudi dobro proizvodnjo mleka in viške mleka, ki nastanejo, ker naše kmetijske površine bazirajo na travinju. Slabo organizirana pa sta sektorja govejega in prašičjega mesa. To je res nepojmljivo. Za tako majhen delež potreb po slovenskem prašičjem mesu bi morali kupci pri kmetu stati v vrsti, dejansko pa je ravno obratno. Poleg tega veliko živih prašičev izvozimo v Avstrijo. Neorganizirani smo tudi pri sektorju pridelave zelenjave, kjer šepa veriga od kmetije do trgovine. Posamezne kmetijske zadruge, kot sta na Primorskem Agraria ali na Gorenjskem Sloga, to sicer poskušajo reševati. Glavna težava je, da si kmetje na tem področju sami zbijamo ceno.
Temu so se pridružile še kriza energentov, pandemija, suša ...
Ruska agresija na Ukrajino je razgalila vso bedo svetovnega globalističnega trga s hrano. Ta je deloval kot denimo avtomobilska industrija, ko v eni državi naredijo vrata, v drugi motor, v tretji steklo, v četrti pa se vse to zloži skupaj. Tako se je delalo s hrano in do zdaj si ni nihče zamislil, da bi bilo kaj drugače. Tako kot se je zdaj pokazalo pomanjkanje čipov, delov v avtomobilski industriji, se je v kmetijstvu pokazalo pomanjkanje žita. Ukrajina sicer ni tako velika izvoznica žit v Evropsko unijo, saj jih več izvaža na druge svetovne trge. A ker je celoten svetovni trg globaliziran, občutimo nihanja tudi mi. V Evropi bo sicer hrane dovolj, so pa zato zrasle njene cene, čeprav tako večanje glede na podražitev vhodnih surovin ne bi bilo potrebno. Težava je v tem, da svetovni trg obvladujejo monopoli. In zato prihaja do vsega tega. Zato je za vsako državo najbolj strateškega pomena, da pridela čim več hrane na domačem ozemlju in da se v primeru kakršnekoli krize izogne težavam na trgu. To določene države znajo, določene pa smo se vse preveč zanašale na to, da domače kmetijstvo ni pomembno, da hrana lahko pride od vsepovsod. To zavedanje se danes spreminja. Sicer počasneje, a vseeno se.
Kaj pa podnebne spremembe? Se jim bo moralo kmetijstvo prilagoditi?
Vsekakor velja opomniti, da je kmetijski sektor prva žrtev podnebnih sprememb. Ni pa glavni krivec zanje, kot nekateri radi poudarjajo. Podnebne spremembe so žal tu, njihovih posledic v kmetijstvu pa ni tako preprosto odpraviti. Tu niso dovolj le protitočne mreže ali namakanje – tudi s slednjim utegne biti težava, kot je zdaj denimo v slovenski Istri. Zato bo k reševanju teh težav morala pristopiti znanost, ki bo s pravilnim ozaveščanjem javnosti in prenosom znanja do kmetov pojasnila, kako ublažiti posledice podnebnih sprememb. Treba bo vzgajati in selekcionirati sorte, ki bodo najverjetneje imele nekoliko drugačne čase zorenja, ki bodo odpornejše na vremenske neprilike ... Tu znanost lahko naredi marsikaj. Res je, da bi bilo v tem danem trenutku to mogoče reševati z gensko spremenjenimi sortami. A vemo, da je javnost temu zelo nenaklonjena, morda včasih neupravičeno. Toda kmetijski sektor sam ne more biti tisti, ki bi spreminjal razmišljanje javnosti. K temu bodo morali pristopiti znanstveniki, ljudje z avtoritetami.
Kako je z gensko spremenjenimi organizmi (GSO)danes pri nas?
Ni jih, ker jih tudi ne sme biti. Imamo celo določene verige, ki odkupujejo samo od tistih kmetov, ki tudi v krmilih ne uporabljajo soje, saj je to najbolj znana rastlina, ki je v svetu največkrat gensko spremenjena. Takšna je denimo mlekarna Arja vas. Če se uporablja soja v krmilih, morajo biti »GSO free«, kar je tudi neke vrste blagovna znamka. Res pa je, da to kmetom poveča stroške, saj so takšna krmila dražja, pri končni ceni pa se preskok, da bi kmet dobil boljše plačilo zaradi tega, še ne pozna. Skratka Slovenija in Evropa sta glede GSO zelo restriktivni, bolj so prisotni v ZDA in južni Ameriki. Je pa treba povedati, da vseh gensko spremenjenih organizmov ne moremo dati v isti koš. Lahko so samo spremenjeni, da so odporni na sušo ali nekaj drugega, te stvari bosta morala doreči in predstaviti znanost in stroka. Bi bil pa ta prehod lažji, če bi hrana postala dobrina, ki bi je primanjkovalo. Če bi bil narod lačen, se seveda na marsikaj pozabi. A za zdaj živimo v obilju ponudbe.
Omenjate, da kmetijstvo, sploh slovensko, ni krivec za podnebne spremembe, čeprav veliko slišimo o izpustih, ki jih povzroča kmetijska dejavnost.
Kmetijstvo v Sloveniji je – upam si trditi – najbolj trajnostno kmetijstvo znotraj EU. Imamo zelo nizko obtežbo živali po površini, tako imenovane glave velike živine. Če združimo vse krave, konje, ovce, prašiče, kokoši, imamo v Sloveniji manj kot eno glavo velike živali na hektar kmetijske površine. To je zelo malo. Lahko bi imeli več, sploh v današnji luči cen mineralnih gnojil, saj bi z ustreznim kompostiranjem zmanjšali današnji primanjkljaj. Kot drugo, pa smo v zadnjih treh desetletjih za polovico zmanjšali porabo fitofarmacevtskih sredstev. To pa prinaša zelo pozitivne učinke, saj skoraj iz vsake slovenske pipe priteče pitna voda. Za primer lahko damo Ptujsko polje, kjer ima celotno prebivalstvo vodo iz podtalnice. Ta se je v zadnjih 30 letih zelo izboljšala, čeprav se na tamkajšnjih poljih pridela več. To pa vse zaradi ozaveščanja kmetov, njihovega znanja, usposabljanja ... Slovenije ne moremo primerjati z Nizozemsko, Dansko ali severnim delom Nemčije. Samo za primerjavo: določene nizozemske kmetije imajo denimo na hektar osem glav živine.
Te dni lahko spremljamo proteste nizozemskih kmetov.
Razumemo nizozemske kmete, če se jim želi zdaj marsikaj omejiti, od antibiotikov do fitofarmacevtskih sredstev, saj pri njih vlada takšen način kmetovanja že več desetletij. Zdaj pa ga želi vlada čez noč spremeniti. Slovensko kmetijstvo je tu v prednosti, saj je zelo trajnostno usmerjeno, veliko bolj ekstenzivno kot intenzivno. Zato se slovenskemu kmetijstvu s tem, ko se ga enači z nizozemskim ali danskim, dela škoda.
Slišati je tudi kakšen poziv slovenskemu kmetijstvu k protestiranju. Se vam zdi to upravičeno?
Smo na skupnem trgu in ob teh omejitvah smo seveda vsi v istem vozu, v podobnih težavah. Na Nizozemskem so kmetije pravzaprav družinska podjetja, to je popolnoma drugače kot pri nas, takih kmetij je pri nas zelo malo. Spremembe so sicer stalnica v kmetijstvu. V preteklosti se je stremelo za konkurenčnostjo, kar pomeni, da je moral kmet delati več za manj denarja, zdaj pa se morajo kmetje prilagajati podnebnim spremembam in drugim okoljskim vplivom. Spremembe okoljskih regulacij, ki jih želi uvesti nizozemska vlada, so za nizozemske kmete zelo drastične in zato nemogoče ter nesmiselne. Takih sprememb se ne da uvesti v letu ali dveh, gre namreč za dolgotrajen proces. Kmetijstvo je kot tanker, v Piranskem zalivu ga ne moreš obrniti.
V prihodnosti bo torej vse bolj pomembno, da so države samooskrbne. Slovenija na nekaterih področjih je, na nekaterih je še daleč od tega.
Glede na to, da imamo v Sloveniji samo 800 kvadratnih metrov ornih površin na prebivalca – manj ima le Malta –, da imamo relativno gozdnatost in po drugi strani zelo trajnostno usmerjeno kmetijstvo, smo pri samooskrbi precej uspešni. Res pa je, da v določenih panogah nikoli ne bomo samooskrbni. Od osamosvojitve dalje smo res ponekod slabši, a so se v tem času spremenile tudi navade potrošnikov. Samooskrbni z viški smo pri mleku, ki ga proizvedemo 130 odstotkov, tudi pri govedini smo samooskrbni. Boljši bi lahko bili pri prašičjem mesu, kjer smo ob vstopu v EU zaradi novih standardov, predpisov, nedelovanja verig in možnosti nabave poceni zamrznjenega prašičjega mesa za predelavo samooskrbo izgubili. Tudi pri zelenjavi bi lahko bili boljši, a imamo težave z nizkimi odkupnimi cenami. Zelenjadarjem so se letos vhodni stroški, torej mineralna gnojila, folija, naftni derivati, dvignili za 60 odstotkov. Cene pa so ostale na lanski ravni. Poleg tega se zelenjadarji srečujejo tudi s težavami in dolgimi procedurami pri pridobivanju dovoljenj za rastlinjake, steklenjake. Tu je še tradicija. Kmetijstvo je tradicionalna zadeva. Starejšega kmeta, ki še nikoli ni gojil zelenjave, je težko spreobrniti. Pri sadju so največji dejavnik podnebne spremembe. Kmetije se težko odločajo za nasade, danes predvsem zaradi toče. Novi nasadi imajo že protitočno zaščito, tudi nekateri starejši. Ostajajo pa še težave s pozebami. Danes sadno drevje bistveno prej požene. Z oroševanjem težave seveda lahko rešujemo, a se pri tem porabi ogromne količine vode. Za preprečitev zmrzali je namreč treba porabiti 40 tisoč litrov vode v eni uri. Podaljšuje se tudi čas možnosti zmrzovanja in s tem oroševanja.
Omenili ste, da k temu doda svoje tudi sprememba navad potrošnikov ...
Potrošnik danes želi imeti 365 dni na leto južno sadje, paradižnike ... Pred osamosvojitvijo se je jedlo sezonsko sadje in zelenjavo. Včasih se je zavrglo tudi veliko manj hrane kot danes. Vse to so dejavniki, ki vplivajo na samooskrbnost.
Kako konkurenčno je lahko sploh slovensko kmetijstvo?
Saj veste, da tudi glede kmetijstva obstaja Evropa dveh hitrosti. Države, ki imajo boljše pogoje za kmetovanje, namreč narekujejo kmetijsko politiko vsej Evropi. Te države imajo boljše pridelovalne pogoje, posestno strukturo. Države jim z mehkimi ukrepi pomagajo z različnimi spodbudami. Tudi njihova dobro organizirana živilsko-predelovalna industrija lahko svoje viške posreduje na trge za dumpinško ceno in tako znižujejo odkupno ceno slovenskemu kmetu. Za primerjavo: povprečna odkupna cena mleka v Evropi je približno šest odstotkov višja od slovenske. Tako smo na količine, ki smo jih Slovenci pridelali in prodali v zadnjih desetih letih, izgubili približno 18 milijonov evrov na letni ravni. V desetletju torej 180 milijonov evrov. Ta denar bi lahko pet tisoč slovenskih mlečnih kmetij vložilo v posodabljanje kmetijstva, okolju prijaznejšo tehnologijo ali boljše stroje.
Medvprašanje: ali nimamo Slovenci že tako največ traktorjev na prebivalca v Evropi?
Imamo tudi največ kmetij. Ne moreš imeti kmetije, pa z motiko obdelovati polja. No, saj če gledate reklame kakšnih trgovcev, prikazujejo, kot da kmetje še vedno s konji orjejo njive. Treba pa je vedeti, da so naši traktorji v povprečju stari 24 let.
Govorite o Evropi dveh hitrosti tudi v kmetijstvu. Ampak ali niso pravila za celotno EU enaka?
Na žalost znotraj trga ne veljajo enaka pravila za vse. Več imamo tudi administrativnih ukrepov, kot jih imajo v tujini. Prej sem govoril o dolgih procedurah pri pridobivanju dovoljenj za rastlinjake, steklenjake. Kmetje morejo po desetletje čakati na gradbena dovoljenja za hleve in podobne objekte, ker ni soglasja okoliških prebivalcev. V Sloveniji moramo plačati komunalne prispevke za hleve, hladilnice. Tega v tujini ni. Pri nas pa je spet vse odvisno od občine do občine, saj ima vsaka plačilo prispevkov urejeno po svoje. Zato je ena od naših nalog tudi ta, da poskušamo gradbeno zakonodajo spremeniti tako, da bi bili kmetijski objekti, ki služijo hrani, oproščeni komunalnega prispevka. Ali pa da bi se ga vsaj postavilo na minimalno raven in poenotilo za vse občine.
Škodo kmetom delajo denimo tudi tisti, ki sadje in zelenjavo z domnevno domačim poreklom prodajajo na stojnicah, v resnici pa ne gre za domače pridelke.
Želeli smo urediti zakonodajo, a bi tako naredili več škode domačim kmetom. Inšpekcijske službe so nemočne, pojavljajo se novi in novi ponudniki, s podjetji iz poštnih nabiralnikov. Ne izterja se nikakršnih kazni. Zakonodaja na tem področju je res čudna. V zakon o kmetijstvu smo želeli dati določilo, da lahko prodajajo ob cestah samo lokalni kmetje, pa smo potem ugotovili, da to stvar regulira še zakon o trgovini, po katerem se tam lahko prodajajo uvoženi pridelki. Naj povem primer: velikemu domačemu distributerju mesa in mesnih izdelkov so leta 2016 inšpektorji ugotovili neustrezno označevanje izdelkov, ki so bili iz tujine, pa so potrebovali štiri leta, da smo mu vročili odločbo.
Konec lanskega leta je bil v Bruselj poslan strateški načrt kmetijske politike med letoma 2023 in 2027. V njem se sredstva za kmetovanje bistveno povečujejo. Ste z načrtom zadovoljni?
Zdaj smo dobili pripombe, nanje odgovarjamo, načrt naj bi začel veljati januarja. Vlada je že pred ukrajinsko krizo in prvič po vstopu v EU prepoznala kmetijstvo kot pomembno strateško panogo ter mu namenila 310 milijonov evrov več, kot je zahtevala Evropska unija oziroma kot je znašal minimum. Ta denar naj bi se v novem programskem obdobju namenilo predvsem za naložbe za dobrobit živali, v pametno kmetovanje, v okoljsko sprejemljivo kmetovanje, za kmetovanje v težjih pridelovalnih razmerah oziroma na tako imenovanih območij z naravnimi omejitvami ... S tem smo seveda zadovoljni.
Vendar je imela EU na strateški načrt številne pripombe.
Od EU smo sicer na načrt dobili 280 pripomb, ki pa so v glavnem tehničnega pomena. V grobem se nanašajo na vztrajanje EU pri zelenem prehodu, ki ga morda nismo najbolje pojasnili. To bomo storili zdaj. Kot sem omenil že prej, se pri nas porabi najmanj antibiotikov za zdravljenje živali in zelo malo fitofarmacevtskih sredstev. Če bomo stopnjo zdravljenja z antibiotiki še zmanjševali, bomo imeli težave pri zdravstvenem varstvu živali. Če bomo še zniževali porabo fitofarmacevtskih sredstev, se bo to poznalo pri kakovosti pridelkov. Pripombe se med drugim nanašajo tudi na standarde za dobrobit živali, ki pa niso določeni in jih vsaka država določi po svoje. Gre na primer za povečanje talne površine za rejo piščancev ali za napajanje živali s pitno vodo, kot je to zdaj uredila Nemčija. Nekaj težav z načrtom imamo tudi denimo pri navzkrižni skladnosti, predvsem na območjih trajno varovanega travinja, kar je problem predvsem na Primorskem. Veliko površin je namreč v Naturi 2000, poleg tega so površine, ki so bile nekoč vinogradi ali njive in se več let niso orale, postale travinje in jih ni več mogoče spreminjati v njive. Če je nekdo prej imel vinograd in ga opustil, mlad prevzemnik denimo na tem mestu ne more več imeti vinograda. Zato se zdaj pogajamo tudi z ministrstvom za okolje in zavodom za varstvo narave, da bi zadeve reševali od primera do primera. Teh primerov, da bi si kmetje želeli na travinju spet njivo ali nasad, ni veliko, obstajajo pa.
Kako ob naraščajočih cenah prepričati domačega potrošnika, da kupuje domače pridelke?
To je dolgotrajen proces. Med države, ki so najbolj znane po tej vrsti lokalpatriotizma, nedvomno spada Avstrija. Pri promociji, ki jo zdaj izvajamo v Sloveniji, bo treba narediti velik preboj. Zdaj je promocija te naše hrana samo fina osnova za trgovske verige, ki jo nadgradijo. Tudi pri njih bi bilo treba krepko preveriti, kaj oglašujejo. Sporno se mi na primer zdi, da ena od trgovskih verig oglašuje, da se krompir pobira na roke in potem prodaja na policah trgovine. Krompir, ki se ga pobira ročno, se poje doma, morda kupi na tržnici. Tu gre za zavajanje, vzbujanje občutkov nostalgije, ker bi vsi radi videli slovenskega kmeta, kako še orje s konjem in ročno kosi ter grabi. V kmetijstvu ni romantike, to sta trdo delo in boj. Drugače pa menim, da bo glede promocije treba prodreti tudi v javne zavode. A k temu je treba pristopiti celovito. Treba se je zavedati, da posamezni manjši zavod, na primer šola, težko sam izpelje javna naročila. Najlažje je stopiti do ponudnika, ki priskrbi vso hrano in jo pripelje v kuhinjo, saj na nekaterih šolah ni kadra, ki bi to počel. Imamo seveda primere dobre prakse, kjer so se v občini združile vse šole, občina je zagotovila človeka za pripravo razpisov, naša kmetijsko-svetovalna služba jim je posredovala nabor kmetij. A vse to je treba organizirati, mnogi javni zavodi pa imajo premalo zaposlenih za te namene. Vse to se ne da narediti čez noč, gre pa v pravo smer.
Napovedujete še večjo podražitev hrane?
Hrana bo dražja. To je neizbežno zaradi podnebnih sprememb, razmer v svetu, povečanja cen vhodnih surovin, stroškov v živilsko-predelovalni industriji. Kar zadeva kmete, pri njih so se odkupne cene nekoliko dvignile, a niso pokrile povečanja cen surovin – elektrike, nafte, delovne sile, mineralnih gnojil, za katera sploh še ne vemo, če jih bomo lahko jeseni kupili. Stroški so se resda zvišali tudi za živilsko-predelovalno industrijo, a so se razmerja dobičkov porušila. Živilci in trgovci so kmetom denimo pri odkupni ceni mleka povedali, da se za izplačilo dodatnega centa na liter kmetom mleko v trgovini podraži za pet do sedem centov. Kar seveda ne gre. Zato smo in še vedno zagovarjamo, da bi vsak izdelek opremili z označbo, koliko od tega pridelka dobi posamezen člen v verigi. Koliko dejansko dobi kmet, koliko živilsko-predelovalna industrija, koliko trgovec in koliko država prek davka. Znan je podatek pred podražitvami, da je na primer država za kilogram kruha dobila več, kot je znašala vrednost pšenice v tem istem kilogramu kruha. Ob osamosvojitvi Slovenije je bila odkupna cena pšenice 22 centov za kilogram, povprečna cena kruha pa pol evra. Danes povprečna cena kruha v trgovini znaša 3,5 evra, kmetje pa se za najboljšo pšenico pogajamo, da bi jo prodali za 35 centov za kilogram. Ta razmerja niso v redu.
Torej z ukrepi vlade niste povsem zadovoljni?
Če bo gledala le na nizko ceno, to ne bo v redu. V tem primeru lahko trgovec pritisne na dobavitelja ali dobavitelj na kmeta ali pa izdelek z nizko ceno pride iz neke tretje države. Če ne bomo določili točne strukture, koliko si pri izdelku vsak vzame, kot sem prej omenil, bo napredek težko doseči. Resda je to težak proces, saj marž trgovci ne razkrijejo. Kolikšne so marže, lahko sklepamo samo pri tistih izdelkih, ki jih kmetje prodajo v trgovino – in tu znašajo kar okrog sto odstotkov. Če je na primer v trgovini solata 1,5 evra, to pomeni, da je kmet zanjo dobil povprečno 75 centov.
