Z Berto Jereb, mednarodno priznano strokovnjakinjo s področja onkologije, smo se pogovarjali o spominih na bogate delovne izkušnje pri nas in v tujini, pa tudi o aktualnih dogodkih. Upokojena zdravnica in otroška onkologinja je 25. maja letos dopolnila 97 let. Vedno je bila radovedna, pravi o sebi, in tudi danes je v pogovoru čutiti živahnost, jasna stališča in popoln spomin za podrobnosti, kljub letom, ki marsikoga za to prikrajšajo.
Njeno življenje je natančno dokumentirano in opisano v več knjigah in člankih, ki jih je napisala po upokojitvi. Knjiga Mali vitezi povzema delo z mladimi ozdravljenimi onkološkimi pacienti in je izjemno zanimiva ter obenem dragocena zaradi njihovih opisanih življenjskih zgodb po zdravljenju, ki ni bilo brez posledic. Prav s to problematiko, telesno in duševno, se je Berta Jereb strokovno ukvarjala več desetletij.
Na pobudo mnogih, ki so prebrali Male viteze, so nastali še spomini na otroštvo z naslovom Moje bajže. Avtorica se sprehodi od najzgodnejših spominov iz Koroške, kjer je odraščala v Črnečah v dokaj premožni družini, do študija medicine in odhoda v svet. Srečevanja z zanimivimi osebnostmi iz strokovnega sveta so na izredno zanimiv način povzeta v knjigi Moji časi, kraji in ljudje.
Svet, ki ga več ne bo
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je do 26. septembra letos na ogled pregledna razstava Moj svet, osebna razstava Berte Jereb.Dokumentirana predstavitev, ki jo je pripravila dr. Tanja Roženbergar, predstavlja različne vsebinske sklope iz življenja in dela ugledne zdravnice ter potrjuje, kako pomembni strokovnjaki živijo med nami, a so pogosto spregledani, namesto da bi nam bili v spodbudo in navdih.
Za svet, ki je predstavljen na razstavi in opisan v spominskih knjigah, Berta Jereb preprosto pravi:»Takega ni več in ga tudi ne bo. Okolje, opisano v knjigi Moje bajže, je bilo še matriarhalno, saj je mati skrbela za veliko družino. Marsikaj v njem je bilo lepega, a tudi žalostnega: ljudje so živeli v pomanjkanju, hlapci so bili skoraj sužnji. To so bili neizobraženi, vendar inteligentni ljudje, predani svojemu delu, pošteni. Sužnji so bili tudi zato, ker niso imeli nobene možnosti za drugačno življenje. Če so imeli srečo, so prišli h gospodarju ali gospodarici, ki je dobro skrbela zanje. Če niso imeli te sreče, se jim je slabo godilo.«
Od spominov v sedanjost
Kakšen je običajni dan upokojene zdravnice? »Moj urnik je postal precej dolgočasen. Zjutraj si vzamem nekaj več časa zase, včasih grem po zajtrku na balkon in kaj preberem, a zdaj postaja za to že prevroče. Okrog enajstih se odpravim na sprehod in srečujem ljudi, s katerimi se pogovarjam. Srečujem stare znance, tudi brezdomce, vsak ima svojo zgodbo. O vsem se pogovarjamo.« To je nekoliko drugače kot pred leti, ko se je v vsakem vremenu na fakulteto ali kliniko peljala s kolesom, kot se ugledne profesorice spominjajo številni mlajši kolegi.
Ker je bila aktivna v slovenski politiki kot članica Slovenske kmečke zveze, smo jo vprašali še o aktualnem dogajanju in nedavnih volitvah: »Všeč mi je, da so ljudje šli na volitve, izrazili svoje mnenje in se po volitvah veselijo. To mi je res všeč. Demokracija deluje, kakršna koli že je. Žalostna pa sem zato, ker me te naše volitve spominjajo na znano zgodbo o dveh revežih. Bila sta soseda, eden je imel kozo, drugi pa ne. Tisti brez koze je potarnal Bogu, da je to krivica. Bog je odgovoril, da bo kozo priskrbel še njemu. Revež pa je odgovoril: 'Saj koze nočem, ampak njemu naj crkne!' Naše volitve so me spomnile na to zgodbico, kar me nekoliko žalosti.« Še o izidu: »Pomembno je, da so ljudje šli na volitve, kar koli že so izbrali. Če so prav izbrali, hvala Bogu, če niso, si bodo naslednjič premislili!«
Kot nekoč, bolniške postelje po hodnikih
Obdobje pandemije je Berta Jereb preživela s težko preizkušnjo, ko se je več tednov borila s hudo vročino neznanega izvora, a test ni pokazal, da bi bila pozitivna. Zbolela je nekaj dni po razglasitvi epidemije in padla v pravi kaos glede oskrbe bolnikov na urgenci. Dolgoletne zdravniške izkušnje niso pomagale, dolge ure je oslabela morala preživeti na urgenci, ne da bi se kdo zmenil zanjo, ko je ležala na vozičku in prosila za pomoč. Ob tem se je spomnila na izkušnje iz svoje prakse, ko so podobno kot ona po hodnikih ležali onkološki bolniki, a zanje niso imeli prostora v sobah. Poslali so jo domov, a stanje se ni izboljšalo, zato so jo sprejeli v bolnišnico, kjer je ostala deset dni. »In to me je rešilo! Po terapiji se je stanje izboljšalo in lahko sem se vrnila domov ter se okrepila ob prijazni pomoči dveh pomočnic.« Izkušnja je bila težka in neprijetna, a gospa umirjeno pripomni, da se nima kaj pritoževati. Med epidemijo so ji pomagali rešiti del življenja, ki ji je, kot pravi, še usojen.
Epidemija je bila za vse huda preizkušnja, zase pa pove le to, da je bila v življenju vedno zelo prilagodljiva in se je zato prilagodila tudi vsem ukrepom. Žal mi je bilo za tiste, ki so bili prikrajšani za druženje in gibanje, doda.
V sebi imamo dobro in slabo
O tem, kaj je krivo, da svet pada v spiralo težav in da so ljudje tako pogosto destruktivni in nastrojeni drug proti drugemu, izkušena zdravnica nima pravega odgovora. »Ljudje imajo pač v sebi dobro in slabo. Začudeni smo lahko, kako divji postanejo, ko zavohajo kri. Dokler ni tega, se razumejo in sporazumevajo, kot smo videli na primer v Bosni. Večkrat pomislim, kakšno srečo imamo, da se je vojna za Slovenijo tako hitro končala. Vse bi lahko bilo drugače glede na to, koliko sovraštva je med nami in če bi trajalo dlje. Drugače pa o Slovencih rečem le to, da si o nas lahko mislimo marsikaj. Veliko dobrega in slabega je tudi v narodu. Morda pa moramo biti takšni, da smo lahko preživeli. Poglejte, koliko velikih narodov je izumrlo, mi pa smo majhni, a še vedno vztrajamo. Morda pa je prav tako, da smo si včasih tudi nasprotniki. Že mora tako biti. Živela sem tudi v drugih okoljih in povsod je podobno. Švedi prav tako govorijo o švedski nevoščljivosti. Podobno je z Američani. Obstajajo pač kulturne razlike.«
Je iz vsega kljub vsemu mogoče potegniti kakšen nasvet za prihodnost?
»Ne verjamem v sovraštvo! Verjamem v ljubezen. Radi se imejte, potrpite drug z drugim. Saj se ves čas hvalimo, da smo sposobni. Torej drug drugega raje pohvalimo, kot da bi se zmerjali. Sovraštvo ni še nikoli nikamor pripeljalo in tako je še danes, le razžira ljudi. O sebi lahko povem, da me sovraštvo nikoli ni vodilo in včasih mislim, da je z mano kaj narobe, saj je tudi to čustvo normalno in človeško. Na koga sem lahko zelo jezna, a sovraštvo ne ostane v meni, hvala bogu! Bolj mi je všeč, ko me v dobro voljo spravijo dobri ljudje!«
Zdravljenje kot čudež
Od takrat, ko je Berta Jereb začela študirati medicino na Dunaju, do danes so se stvari neverjetno spremenile. »Včasih smo se bolniku posvetili in v večini primerov ob tem postavili diagnozo. Danes se zdravniki v glavnem odločajo o tem, katere preiskave bodo prišle na vrsto. In te že opravijo naprave in stroji. To je seveda vrhunsko in pacienti jih zahtevajo, saj imajo to možnost. A vprašanje je, kaj je bolje. Zdravniki so v drugačni vlogi, postopki so izjemno dragi. Izgublja se stik z bolnikom. Odnos do bolnika je okrnjen. Lahko povem, da se ob tem ne počutim dobro in bi lahko rekla tako kot moja mati, ko se je postarala in vzdihovala: ta svet ni več lep.«
Spomini Berte Jereb na njeno delo v Ljubljani so povezani z inštitutom za onkologijo, ki je bil v Ljubljani ustanovljen leta 1947. »Sprva je bila stiska velika: prostori so bili neustrezni, zdravil malo, izkušenj je zdravnikom primanjkovalo in sproti smo se učili. V inštitut se niso vlagala sredstva, saj se je v tistem obdobju gradil klinični center. Ko so se metode zdravljenja izboljšale in je postala kemoterapija učinkovitejša, je bilo to videti kot čudež. To je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdravnik je na primer pogledal histološko sliko kosti z rakom, po kemoterapiji pa raka ni bilo več. To je bilo zame res kot čudež. Pred tem so otroci s podobnimi boleznimi umirali, potem pa smo naenkrat imeli rešitev. V Ljubljani smo bili glede zdravljenja med zelo naprednimi. Že leta 1950 sem objavila članek o učinkovitosti kemoterapije pri zdravljenju otrok.«
Če se poslušamo, si pomagamo
Izjemno poglavje v poklicni karieri je bila ustanovitev fundacije Mali vitezi. Začelo se je leta 1986, ko so dr. Jerebovo kolegi prosili, naj na kongresu v Budimpešti predava o vplivu zunanjega videza na kakovost življenja pri otrocih, ki so preboleli raka. Za raziskavo je na pogovor povabila petdeset nekdanjih bolnikov. Takrat je ugotovila, katere težave imajo in koliko dela je treba še opraviti tudi po ozdravitvi.
Kot pravi Berta Jereb, se je od otrok, ki so zboleli za rakom, ogromno naučila. Predvsem pa potrpljenja in veliko o našem odnosu do njih, o tem, da potrebujejo pomoč tudi potem, ko ozdravijo, ter da si lahko med sabo pomagajo, če se poslušajo. In tega so se mali bolniki naučili v skupinah, ko se redno srečujejo.
Mnogi, ki so kot otroci preboleli raka, želijo na bolezen v celoti pozabiti. Še posebej njihovi starši. Ti celo menijo, da je spominjanje na težko obdobje obremenjevanje in mučenje. Veliko potrpežljivosti in dela je potrebnega za prepričevanje, da je druženje v skupinah zelo koristno. Nekateri to ugotovijo kasneje, kot na primer mati deklice, ki se je že kot odrasla vključila v skupino in tako bolj sproščeno zaživela. To ne velja le za otroke s težko izkušnjo. Vsi bi morali povedati, kaj nas bremeni, in se poslušati. O težavah je treba govoriti, a tega mi ne počnemo.
Veliko zadoščenje
Poleg profesionalnosti jo je vodila globoka človečnost. Bolniki so jo zanimali tudi po človeški, ne le medicinski strani. Vztrajno jim je pisala, jih vabila na pogovore in v skupine ter se srečevala z njimi, da so ji zaupali, kako živijo. Celo njeni zdravniški kolegi so se čudili njeni vztrajnosti in ji svetovali, naj ozdravljene bolnike že enkrat pusti pri miru. A vedela je, da to ni pravi način in da imajo bolniki lahko tudi po ozdravitvi številne težave, od drugih oblik raka do hormonskih težav in težav z vključevanjem v socialno okolje.
Vse prizadevanje za nekdanje bolnike je privedlo tudi do velikega zadoščenja. Svoji zdravnici pokažejo, kako so ji hvaležni. »Če nam ne bi ti začela pomagati, se najbrž nihče ne bi zavzel za nas!« so ji zapisali v posebni zahvali. »Radi te imamo,« so dodali. »No, vidite, to je moje zadoščenje,« zadovoljno pravi njihova nekdanja zdravnica.
