Začniva z aktualnim dogajanjem. Kariero ste začeli na nacionalki. Podpirate stavko kolegov na RTV?
Seveda podpiram stavko, razumem, za kaj gre. Dobro sem prebrala obrazložitev in menim, da je legitimna. Upam, da jim bo uspelo v pričakovanjih in zahtevah.
Vidimo, kako izkrivljen pogled ima večina javnosti na RTV. Vsi menijo, da stavkajo samo zaradi višjih plač.
To je neumnost. In tudi če bi zahtevali samo višje plače, ne bi bilo s tem nič narobe. A na to se obešati in delati slabo reklamo neki stavki, češ da je samo zaradi denarja, je popolnoma nepošteno in je preizkušena praksa tistih, ki poskušajo diskreditirati stavkovne zahteve. Če hočeš koga oblatiti, boš rekel, da hoče več denarja. In to po navadi delajo ljudje, ki ga imajo sami verjetno ogromno. To ni samo v tem primeru, vedno se denar in plače izrabljajo, ker se predvideva, da se bo večinsko javno mnenje odzvalo na to negativno. Zato je to treba ostro zavračati. Tudi zato je pri poročanju vedno pomemben kontekst – in k temu stremimo v oddaji Preverjeno.
Ste tudi sami kdaj doživeli diskreditacije, napade, grožnje?
Glede na to, koliko let že delam to oddajo, je bilo tega razmeroma malo. Verjetno se veliko tega ustavi že na višji ravni, pri moji urednici, ki se s tem sooča. Nikoli se nisem počutila res ogroženo.
V zadnjem času poslušamo, da je pravih medijev in novinarjev malo, da so sama »trobila«, prepisovanja, prevajanja tujih člankov. Kaj menite?
Vsi mediji smo omejeni z denarjem in nikoli ni dovolj ljudi. Novinarstvo se bori na vse možne načine in na več frontah. Kdaj so že napovedovali, da je konec s televizijo, da bodo propadli vsi časopisi … Jaz v soboto še vedno listam časopise. In mediji ter novinarji se še kar držimo. Televiziji gre, če gledamo globalno, izjemno dobro. Tudi nekaterim časopisom, na primer New Yorkerju, ki ima zahtevne, poglobljene članke, ki jih pišejo ugledni avtorji – njim je šla naklada navzgor. Nisem pesimistična, a to je le en boj (z novimi oblikami, hitrimi instantnimi informacijami, novo tehnologijo), drugo pa je boj za samo bistvo. Tu bo še veliko debate. Je bistvo novinarstva danes res samo še poročanje? Je to komentiranje? Interpretacija? Soočanje mnenj?
Velikokrat slišimo, da kritičnega novinarstva ni več.
Ne strinjam se. To je pavšalna sodba, ki ne bi zdržala, če bi analizirali poročanje. Seveda smo mediji različni in različno poročamo, a res ne bi nikoli rekla, da ni nobene kritičnosti.
Oddajo Preverjeno vodite in urejate, že vse življenje ste novinarka – se ne naveličate?
To mi je všeč. Ne vidim se v kakšni drugi vlogi. Če bi mi na primer uspelo napisati hit, knjigo, ki bi prinesla veliko denarja, bi morda razmišljala o čem drugem. (smeh) Zanimajo me zgodbe, pripovedovanje, in to lahko počnem med svojo oddajo. Res sem vesela, da me to delo še vedno vznemirja in veseli. Naključje in sreča, da to lahko počnem toliko časa.
Želite napisati knjigo?
Malo se spogledujem s tem, a težava je, da toliko berem, da res prepoznam dobro pisanje in sem precej kritična – tudi do sebe. Zato dvomim, da bom šla kdaj po tej poti.
Pa ste že poskušali kaj napisati?
Moram priznati, da malo sem pa res, zlasti med korono. A če bo kaj iz tega, še ne vem.
Kaj pa pišete? Roman?
Ne … Ne bom še povedala, ker še ni nič narejenega. Vidim pa, da kolegi veliko pišejo, kar me veseli. Očitno je velik trg za izvirno domačo literaturo. V zadnjih letih je prav zacvetela, kažejo prodajni podatki.
Ste zelo strastna bralka. Je vaša hči Maruša podedovala ljubezen do knjig?
Niti ne, ne bere kaj dosti, ima pa druge interese. Ne, da nič ne bere, prav gotovo pa nima takšne strasti, kot jo imam jaz. Kar je tudi čisto v redu – vsak po svoje. Vsak najde nekaj, kar ga veseli.
Tudi ni šla po vaših novinarskih stopinjah?
Ne, študira pravo.
Kakšne zgodbe vas najbolj ganejo?
V bistvu si ne smeš dovoliti, da bi te kaj zelo ganilo. Imeti moraš neko distanco, biti malo pazljiv. Moram pa priznati, da sem bila ganjena, ko smo ta teden delali zgodbo dr. Aleksandra Dopliharja (nedavno umrli ustanovitelj ljubljanske ambulante Pro bono, op. p.). Lahko rečem, da me ganejo izjemni ljudje, kot je bil on. Ni jih veliko, a bil je res človek z veliko začetnico. Pa vse, kar zadeva živali. Če gre za hude stvari, prav težko gledam. Včasih me gane kakšen prizor, za katerega sploh ne pričakujem – na primer star zgaran obraz ali kak junak. No, očitno je kar veliko stvari, ki me ganejo, a kot pravim, moraš paziti, da ne padeš preveč v to.
Je kakšna zgodba, ki vas je dlje časa zasledovala?
Res nas je leta in leta zasledovala zgodba iz prve oddaje pred dvajsetimi leti, ker je bila tako zoprno odmevna, ljudje so si jo zelo zapomnili. Šlo je za napol mistično zgodbo o neki deklici, ki je trdila, da bo rodila novega Jezusa. Ljudje so še leta in leta govorili o njej, kar mi je šlo grozno na živce. Nisem si želela, da bi bila ta zgodba tako vplivna. Še leta so me ljudje spraševali, kaj se je zgodilo z njo.
Kako so se v vseh teh letih oddaje spremenile navade, želje, pričakovanja gledalcev? Jih zanimajo drugačne zgodbe kot nekoč?
To je vprašanje za milijon evrov. Bi rekla, da se na splošno gledalci nismo kaj dosti spremenili – na žalost, ker nekatere teme, ki bi nam morale biti blazno zanimive, na primer okolje, še vedno nikogar ne zanimajo. Karkoli naredimo na to izjemno pomembno temo, ni odmevno. Kljub temu se trudim in včasih tvegam, če se mi zdi tema zelo pomembna – in tu je izziv, kako privabiti gledalce. Gledalci pa kot vedno presenetijo, včasih gledajo nekaj, za kar si sploh nisi mislil, in obratno. To je večna uganka. Lahko pa rečem, da z leti delamo vedno več aktualnih tem. To je največja sprememba.
Še vedno velja, da je slaba novica dobra novica?
Hecno, kako vsi govorijo, da imajo dovolj slabih novic in naj jim damo kaj pozitivnega, a v resnici je po gledanost sodeč slaba novica še vedno dobra. Kljub temu se trudimo tudi s pozitivnimi prispevki. Spomnim se zgodbe o dečku, ki je med epidemijo pekel piškote in jih podarjal sosedom, osebno se mi je zdela precej nepomembna zgodba, a odziv je bil neverjeten. Bila sem vesela.
Razmišljate morda že o pokoju?
Za zdaj še ne. Prav nič se ne počutim zrela za to. Nisem ena tistih, ki odšteva.
Preizkusili ste mnoge športe. S katerim se ukvarjate danes?
Res sem preizkusila vse sorte športov, a med obdobji športa so bila veliko daljša obdobja »nešporta« oziroma ničesar. Trenutno nič kaj ne delam. Upam, da bom spet začela igrati namizni tenis, tega imam rada. Borilnih veščin verjetno ne bom več trenirala, so mi pa zelo všeč. Smučam, ampak tudi zelo malo. Letos sem po dveh letih celo imela nekaj smučarskih dni.
Kako si zbistrite glavo, si odpočijete od stresa?
Na več načinov: z branjem, gledanjem filmov ali serij in z druženjem s prijatelji – to me sprosti in napolni, zato se pogosto srečujemo. Vesela sem, da imam take fine, zabavne in pametne prijatelje.
Ste zanimiva, malce skrivnostna oseba: dojemamo vas kot mirno in resno, a imate radi borilne veščine, streljanje, rock koncerte …
Ja, no. (smeh) Sem videti, kot da bolj hodim v opero? (smeh) Rada poskusim vse, tudi balet imam rada, plesala sem ga v osnovni šoli. Vem, da delujem resno, a tako pač je, ne morem pomagati. V resnici pa sem po duši prej rokerica kot ljubiteljica opere.
Je to prednost, da vas ljudje napačno dojemamo?
O tem nisem nikoli razmišljala, saj največkrat pozabim, da sem znana oseba. Dolga leta mi je bilo izjemno neprijetno, zdaj pa sem se navadila in je to pač del poklica. Me je pa včasih zelo motilo, da so me ljudje videli kot strašno resno. Zdaj me ne več, tudi gledalci so se me navadili. To ni ne prednost ne slabost, tako pač je.
So kljub temu kakšne prednosti, ker ste javna oseba?
Mogoče, ampak ne da bi vedela ali celo to izrabljala. Največ, kar se zgodi, je, da mi kdo pove kakšno zgodbo. Kar je čisto okej, lahko pa je tudi malo nadležno. Moja prednost je, da nisem na družbenih omrežjih niti jim ne sledim. To sem se že zdavnaj odločila in je zelo v redu za moje dnevno razpoloženje. Ena mojih boljših odločitev. To, da si znan, ima prednosti in slabosti, ker si lahko tarča raznoraznih stvari in ljudi.
Pri vas na primer vsi ugibajo o vašem ljubezenskem življenju ali so začudeni, ko vas srečajo na rock koncertu.
Oh, lepo. (smeh) Se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje na kakšnem koncertu. Čas bo, da spet grem. A ker ne maram množice, imam kar malo fobije. Moralo bi biti kaj posebnega in res finega, morda Arctic Monkeys, Imagine Dragons … Glede mojega ljubezenskega življenja pa naj ljudje kar ugibajo. (smeh)
Vas to jezi?
Precej neprijetno je, če se ti nekaj dogaja in vsi pišejo o tem, zlasti če imaš otroka, to lahko zelo vpliva nanj. Zato se človek potem še bolj umakne. Ampak res ne vidim, da bi bilo v mojem življenju kaj tako blazno zanimivega, da bi moral kdorkoli vedeti. (smeh)
Znate odklopiti, na primer na dopustu?
Lahko, a ne čisto. Ko si sproščen in imaš čas, ti po navadi pade kaka fina ideja. To se mi redno dogaja in mi ni v breme. Odklopim pa od stresa.
Potem imate na plaži s sabo beležko in svinčnik?
Ah, ne, saj to je lahko ena ideja na dopust. Na plaži pa … Večina govori, da na plaži bere, jaz pa tega sploh ne razumem. Če berem, so to ure in ure, in na plaži je to nemogoče: neudobno je, vse te žuli, sonce se ti blešči … Na dopustu sploh ne berem toliko, več preberem čez leto zvečer v postelji. Na plaži pa ležim in gledam morje. Buljim v to modrino in uživam.
