V svoji biografiji, ki jo je po vašem pripovedovanju zapisal Tadej Golob, med drugim omenjate svojega prednika Luko Čeferina. Kdo je, kako ste povezani z njim?
To je moj prapradedek, v življenje katerega sem se poglabljal v zadnjem času. Za to je spodbudo dalo darilo mojega očeta, ki mi je pred nekaj leti izročil Lukov portret v oljni tehniki. Slika, delo priznanega slikarja Matevža Langusa, namreč potuje iz roda v rod. Vzel sem leksikon, da bi o njem izvedel več, kar se je tudi zgodilo, in ostal presenečen.
Kaj ste izvedeli o njem? Kaj vas je pritegnilo?
Da se je rodil leta 1805 v vasi Leskovica pod Blegošem. Tja sem se tudi odpravil. Lepi kraji. V leksikonu sem prebral, da je že kot desetletnik vzbudil pozornost lokalnega duhovnika, ki je prepoznal njegov talent za risanje. Presenečen sem bil, da je ta poskrbel, da je mladenič razvijal slikarski potencial, saj ga je poslal v Poljansko dolino k podobarju in slikarju Janezu Groharju. Pri njem se je učil umetniškega ustvarjanja kar šest let. Ko jih je dopolnil 16, je naredil svoj prvi Križev pot, ki predstavlja zadnji del Jezusove drame; od Pilatove hiše do vrha Kalvarije. Kot mlad fant je s to stvaritvijo povzročil veliko zanimanja – nedvomno ga je opazila širša javnost. Kasneje se je šolal na dunajski Akademiji upodabljajočih umetnosti, kjer je bil zelo uspešen. Zatem je zaživel v Idriji in poslikal več cerkva. Skupno je na Kranjskem, Notranjskem, Goriškem, Tržaškem, Kočevskem in v Istri izdelal 40 Križevih potov, 23 oltarjev, 17 oltarskih slik in drugih umetnij. Obstaja torej velika možnost, glede na to, kje vse je ustvarjal, da so vaši bralci njegove stvaritve že videli. No, zgodba se tu ne konča. Pred kakšnim letom me je obiskal domačin z Leskovice, Tomaž Trček, in sporočil, da bodo prenavljali fasado njegove hiše, ki je na mestu, kjer je bila nekoč rojstna hiša Luke Čeferina, in nam sporočil, da bi lahko, če želimo, v njegov spomin, počastitev, postavili spominsko ploščo.
Kakšna gesta! Ste se odločili zanjo?
Z otroki, ki so Lukovi praprapravnuki, smo se usedli in dogovorili, da ja – seveda. Pa ne samo to. Angažirali smo umetnostno zgodovinarko, mag. Simono Kermavnar, ki je preučila delo in življenje Luke Čeferina, in zaradi tega obiskala več cerkva ter vse zbrala v knjigi, ki smo jo izdali. Četrtega junija pa bomo v Leskovici slovesno odkrili spominsko ploščo. Ob tej priložnosti bo dogodek, na katerega je vabljena vsa vas. Tako se je odločil lastnik hiše. Če potegnem črto, lahko rečem, da se mi zdi pomembno, da smo se odločili za obeležje in knjigo, saj s tem neposredno prispevamo k slovenski umetnostni zgodovini, še več – h kulturi, ki pa je eden ključnih gradnikov narodne identitete.
Tako z žarom pripovedujete o svojih koreninah, da je močno čutiti, kako pomembna vam je družina, dom in vse, kar je povezano s tem.
Družina je najpomembnejša celica v družbi. Je edina čvrsta in zanesljiva skupnost. Zelo povezan sem s svojimi otroki, Rokom, Aleksandrom in Petro. Dnevno imamo stik, to se mi zdi zelo pomembno.
Sicer pa boste kmalu praznovali rojstni dan.
Tako je. Naslednji mesec bom dopolnil 84 let in 60 let delovne dobe. Veste, nisem še upokojen, ampak še kar v rednem delovnem razmerju. Rojen sem bil leta 1938, torej v času Kraljevine Jugoslavije, zato sem do danes doživel vse režime in o vsakem imam svoje mnenje, pogled.
In po njem vas bom vprašala, samo malo kasneje. Zdaj nam, prosim, zaupajte, kako potekajo vaši dnevi.
Vsak dan vstanem ob 7.15, nakar mi gospodinja pripravi zajtrk. Sledi čas za časopise. Okoli sedem jih preberem vsakodnevno, vsaj po diagonali, če ne še kaj več. Nato pa grem v pisarno, kjer sem toliko časa, dokler ne postanem lačen. (smeh) No, čez dan sem zelo obremenjen. Odkar sem v enem od svojih nedavnih intervjujev dejal, da še vedno brezplačno nudim pravne nasvete, mi ljudje ogromno pišejo in prosijo zanje. Po tri pisma na dan prejmem prav gotovo. Trudim se, da vsem odgovorim. Če je zadeva bolj zapletena in zahteva odvetnika, spraševalcu svetujem, da si ga omisli, lahko pa mu celo organiziram sestanek s kakšnim od naših advokatov, in sicer s tistim, ki je specializiran za pravno področje, ki spada v problem pisca.
Kdo pa so ljudje, ki se obračajo na vas? Imajo kakšno skupno točko?
Saj so različni, ampak če vztrajate, bi lahko izpostavil, da so to nemalokrat socialno in ekonomsko ranljivejši. Taki, ki si ne morejo privoščiti, da bi za obravnavo problema, ki ga imajo, najeli pravnika, odvetnika. Dokler bom zmogel, bom to počel.
Kaže, da ste se povsem posvetili svojemu poklicu.
Vse življenje sem posvetil odvetništvu, in sicer praktično in teoretično. Odkril sem arhiv odvetniške zbornice od leta 1868 do zdaj, ga preučeval več let in o tem napisal tri knjige, nazadnje Odvetništvo na Slovenskem. To delo vsebuje vso zgodovino slovenskega odvetništva od omenjenega leta naprej, ko je to postalo neodvisno. Leta 1868 je bil namreč sprejet odvetniški red, s katerim so bile ustanovljene odvetniške zbornice, ki so odločale, kdo bo postal odvetnik. Zbornica tako tudi danes ugotavlja, ali oseba, ki bi rada postala odvetnik, izpolnjuje vse pogoje, določene v zakonu. No, po odvetniškem redu je sledilo še deset zakonov do današnjega o odvetništvu. Pred letom 1868 pa je odvetnike postavljala vsakokratna oblast; najprej cesar, potem višje deželno sodišče, nato pa minister za pravosodje. Če je obstoj oziroma imenovanje odvetnika in prenehanje njegove prakse odvisno od volje vsakokratne oblati, odvetnik ni svoboden in neodvisen. Poklicna neodvisnost, ki sem ji posvetil tudi doktorat, pa je pogoj za delovanje odvetništva. Odvetnik mora namreč biti svoboden in neodvisen od vsakega zunanjega vpliva, ko se odloča, kako bo najbolj pravilno in učinkovito zastopal oziroma zagovarjal svojega klienta.
Kaj pa še zapolnjuje vaše dneve?
Veliko se ukvarjam s športom. Trdno sem prepričan, da sta fizična pripravljenost in psihična kondicija tesno povezani. Zdrav duh v zdravem telesu, pravijo, in s tem se globoko strinjam. Trikrat na teden grem v fitnes, kjer vadim z osebnim trenerjem. Sicer pa sem se do nedavno 30 let ukvarjal s karatejem. Rad grem, to poskušam storiti vsaj dvakrat tedensko, tudi na golf. Večere posvečam družini, pa filmom. Sem namreč velik navdušenec nad sedmo umetnostjo! Moja partnerica Rija Čič skrbi za izbore filmov, pri čemer se zelo zanaša na recenzije Marcela Štefančiča. Tisto, kar Marcel dobro oceni, je na najinem sporedu. Si pa večkrat vzamem čas za pisanje knjig, ki jih je do zdaj že deset; tri o odvetništvu, preostalo je pa leposlovje. Ena od njih so Sodni dnevi, napisana skupaj z raziskovalnim novinarjem Vasjo Jagrom. Delo je bilo prevedeno tudi v srbščino.
Omenili ste, da imate o vsaki oblasti izdelano mnenje. Kako dojemate staro vlado in novo, ki prevzema vajeti države?
Za vlado, ki se poslavlja, sem večkrat javno izrekal kritike. Ocenil sem jo za avtoritarno, pa še kaj. Ampak pustimo to. Zdaj prihaja nova. Ta mi daje vero, da se bodo stvari normalizirale. Moram pa reči, da sem kritičen do vsake oblasti, kar izvira iz moje narave. Že kot mladenič sem bil upornik, deloma pa moj pogled na vsakokratno oblast izhaja tudi iz statusa kazenskega zagovornika, saj ko branim človeka, ki je sam proti mogočni državi, sem s svojim klientom avtomatsko proti državi. Mislim, da je kazenski zagovornik že po funkciji svojega delovanja na sodišču nasprotnik države ali vsaj kritičen do vsakokratne oblasti.
Ni pa veliko manjkalo, da bi vas poklicna pot vodila kam drugam.
Bi se lahko zgodilo, ja. Od nekdaj sem imel rad teater. Kot deček sem »prisilil« vrstnike, da so igrali moje igrice, medtem ko sem sam vedno prevzel vlogo režiserja ali glavnega igralca, včasih kar obojega. (smeh) Pa starše smo gnjavili, da so igrice hodili gledat. Svojo kariero pa sem začel kot novinar in v tistem času napisal dve satiri, ki so ju igrali v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Potem sem imel pa dolgo literarno pavzo, vse do 45. obletnice obstoja naše odvetniške pisarne. Zamislil sem si, da bi jo obeležili z veselico ali novo knjigo, in zgodilo se je slednje. Napisal sem Moje odvetniško življenje, v kateri je 45 kratkih zgodbic. Za vsako leto sem opisal neki obravnavan primer, ki je bil tipičen za tisto leto. V petih letih sem napisal okrog 400 zgodb, ki sem jih izdal v petih knjigah. Sicer pa delam na tem, da bi izdal še eno knjigo kratkih zgodb. Te bi bile razvedrilne, saj bi govoril samo o smešnih dogodkih na najresnejši instituciji v državi. Delovni naslov knjige bi bil Smeh na sodišču.
A nam lahko kakšno tako zgodbico poveste že zdaj?
Imam eno imenitno o zvodnici. Poimenoval sem jo Žal takih delovnih mest ni veliko. Gre pa tako: Ko je sodnik pozval obtoženo lastnico javne hiše, naj poda svoj zagovor in zlasti razloži, zakaj je za prostitucijo tako grobo izkoriščala svoja dekleta, je odgovorila takole:
»To ni res. Punce rade opravljajo svoje delo. Je pestro in zanimivo. Ni toliko seksa, kot si kdo misli. Moški, ki prihajajo, pogrešajo nežnost, občudovanje, pohvalo. Žal takih delovnih mest ni veliko,« je dejala.
Kateri primer pa je vašo kariero najbolj zaznamoval?
Zagotovo primer Ivana Perića, ki ga že 20 let brezplačno zagovarjam. O njem sem imel nešteto intervjujev, njegova zgodba je navdahnila tudi eno od knjig, Sodni dnevi. Zadeva še ni končana, zdaj je na vrhovnem sodišču. Za ta primer sem porabil tretjino svoje delovne dobe. Če je vseh mojih delovnih let do zdaj že 60 let, sem jih za Perića dal 20. Toliko časa že poskušam dokazati, da je človek nedolžen, da ni umoril treh ljudi.
Če se ozrete nazaj po svojem življenju, kaj bi izpostavili ob robu najinega pogovora? Ste na kaj še posebno ponosni?
Precej sem potoval in pri tem spoznal veliko o svetu, ljudeh. Močno sta me zaznamovali dve skrajnosti, beda in blišč – skrajna revščina in neizmerna bogatija. Ne bom pozabil Indije, kjer sem opazoval dva berača, ki sta se tepla za boljše mesto za prosjačenje. Na drugi strani pa pomislim na večerjo pri sultanu, ki je bila zahvala za neko uslugo, ki sem mu jo naredil. Na njej sem sedel na pozlačenem stolu, jedel z zlatih krožnikov, ob mojem boku pa so sedeli princese, kralji in drugi visoki gosti. Pri vsem tem pa ugotavljam, da vsak človek, reven ali bogat, potrebuje pravno pomoč. Pravica do obrambe se mi zdi ena najpomembnejših človekovih pravic. In prav v zvezi s tem mi je v prejšnji državi uspelo nekaj pomembnega. Takratno oblast sem prepričal, da takrat veljavni zakon o notranjih zadevah spremenimo tako, da bo imel vsakdo, ki se mu vzame prostost, pravico, da se mu da v roke telefon, da lahko pokliče odvetnika. Policija s to osebo ne sme začeti pogovora, če mu prej ne omogočijo kontakta z zagovornikom, ki si ga izbere sam.
