Državni zbor se je včeraj sestal na ustanovni seji. Pred kakšno nalogo je parlament v pokoronskem času, času naraščajoče inflacije, velikega prepada med obema političnima poloma in vojne v Ukrajini?
Mislim, da mora nova vlada mandat začeti z dolžnimi skrbmi, vendar brez strahu. Vsi problemi so obvladljivi, če bo dovolj ozračja zaupanja. To je zlasti glavna politična sila nove vlade tudi obljubljala. Vzpostavitev nekega ozračja zaupanja, ki naj ga prej ne bi bilo, in res mogoče ni bilo takšno, kot smo si želeli. Vse to je rešljivo. Če pa bi se znova znašli v položaju, da tega zaupanja ne bi bilo, so ti problemi, domači in mednarodni, lahko velik problem.
Za to ni potrebe, z včerajšnjim dnem se je odprlo novo poglavje, konstituirana je bila zakonodajna veja oblasti, oblikovana bo izvršna. S tem so dane možnosti, da je to začetek nekega novega poglavja. Upoštevaje vse dobre in slabe izkušnje iz preteklosti. Zorimo.
Povedali ste že, da je bil rezultat volitev za vas presenečenje. Ali je bilo večje presenečenje rezultat ali visoka volilna udeležba? Oboje verjetno daje enotno sporočilo politiki.
Da, zagotovo. Vedno je zelo pomembno, da dobro razumemo sporočilo, ki ga dajejo ljudje. To je zelo pomembno za naše obnašanje. Mislim, da so si želeli spremembo – spremembo vlade, koalicije. In želeli so si neko novo, drugačno obnašanje. Novo vlado so dobili, ali bomo deležni tudi novega obnašanja, pa bo morala ta oblast dokazati.
To pomeni, da se bo morala vzdržati nekaterih praks, ki pri ljudeh niso naletele na razumevanje. Na primer pri kadrovskih vprašanjih, ki so običajno v ospredju na začetku vsake vlade. Ne mislim na imenovanje ministrov, ampak potem na odnos do ljudi, ki v upravah, v državi podrejenih in neodvisnih institucijah skrbijo za demokratičen red in razvoj.
Komunikacija je bila le en del težave. Ljudje verjetno z novimi obrazi izražajo tudi naveličanost nad praznimi obljubami glede zdravstva, skrbi za starejše in tako naprej. Povprečen državljan dobi občutek, da se stvari ne izboljšujejo, temveč prej nazadujejo.
Moji kritiki bodo takoj rekli, da poskušam olepševati poraz odhajajoče vlade, vendar mislim, da sem zaradi svoje vesti dolžan povedati tako, kot mislim. Po krizah vlade redko ohranijo svojo popularnost, so tudi izjeme, ki pa potrjujejo to pravilo, da iz kriz vladajoči redko izidejo kot zmagovalci. Morate vedeti, da je bil čas covida čas odrekanja, odpovedovanja, omejevanja, ne nazadnje naše osebne svobode, in da vse to pušča neke sledi. S tem se ne moremo slepiti. Poleg tega, da je vlada glede gospodarskih in socialnih vprašanj naredila marsikaj dobrega, to ni prišlo toliko do izraza zaradi nekaterih mučnih ravnanj, ki jih tudi jaz ne morem odobravati in sem to javno povedal.
Katera ravnanja imate v mislih?
Glede svobode medijev in vladavine prava, če mislim na takšne velike stvari. Ali pa ne nazadnje tudi glede surovosti v komunikaciji. Ni bilo vse, kar je bilo rečeno, vedno sovražno, ampak je bilo dostikrat nedostojno. Ko rečem bolj vljudna komunikacija, mislim na bolj dostojno komunikacijo, ne mislim bolj vljudno le v smislu politične korektnosti, nekega moraliziranja. Da smo dostojni, spoštljivi. Vsak ima svoje prepričanje, zato moramo čutiti potrebo, da zavarujemo tistega, ki ima drugačno, pred tem, da se čuti prizadetega v svojem dostojanstvu. To je zelo pomembno.
Je občutek nedostojnosti povezan tudi z vašo odpovedjo sodelovanja na aprilski slovesnosti dnevu upora proti okupatorju na Mali gori, ki je zaradi izbire lokacije že lani burila duhove?
Formalno sem bil na obisku na Hrvaškem. Če ne bi bil na obisku v tujini, bi na proslavo prišel ne glede na moje pripombe.
Predlagali ste drugo lokacijo.
Seveda. Nobene potrebe ni, da bi praznovanje dneva upora tradicionalno, zapored, potekalo na Mali gori, ki ne predstavlja nekakšnega svetega grala osvobodilnega gibanja ali uporov, da bi morali vedno tam praznovati. Poleg tega večina javnosti lanske prireditve ni sprejela dobro. Bila je res v takšnih okoliščinah, vremenskih in drugih, covidnih, da tudi ni mogla biti videti dobro. Zaradi nekaterih sporočil s slovesnosti ni bila dobro sprejeta.
Tudi izbira lokacije je po oceni nekaterih, tudi zveze borcev, sporna.
Če bi bil enkrat v dolgi tradiciji izbran kraj na Mali gori, se mi ne bi zdelo narobe. Prav je opozoriti tudi na takšen dogodek našega upora, gre vendarle za prve začetke. Ob tem se opozori na tigrovstvo, to se mi zdi zelo pomembno.
Na koncu je bil grenak priokus, ker smo mi že decembra lani prosili odbor za pripravo proslav in vlado, naj upoštevata mojo pripombo, da naj bo letos proslava drugje. In da sem tudi pripravljen prevzeti večji del odgovornosti zanjo glede na to, da bo to padlo v čas pred ali po volitvah. Moja prošnja je bila spregledana.
Drug prostor sem predlagal, da nekako ohranimo širši pogled na osvobodilno gibanje, tako partizansko kot pred njim in po njem za vojno za Slovenijo.
Ste dali uradni predlog?
Da, dali smo formalne predloge odboru, a smo čutili, da nismo bili upoštevani in da je bilo potem vse na hitro urejeno. Nekako se je izgubilo zaupanje v to, kaj se ima tam zgoditi. Potem sem sprejel vabilo hrvaškega predsednika in se odločil, da grem na Hrvaško na pogovore. Drugače bi kljub vsemu šel na to proslavo. Moram reči, da mi je bilo v uteho, da je bila naslednji dan tu ena čudovita priložnostna slovesnost, da sem nagovoril obiskovalce dneva odprtih vrat. Bilo jih je ogromno, polna dvorana. Prišel je tudi predsednik zveze borcev Marijan Križman. Zdi se mi, da je bila temu dana neka pozornost.
Lani ste dejali, da Slovenija ni v politični krizi, kar je naletelo na kritike.
In stojim za to oceno, ker je ni bilo. Politične krize formalno ni bilo. Moramo biti pazljivi pri kategorijah. Politične krize imajo tudi mednarodne posledice. Politična kriza lahko pomeni, da zraste cena vaših dolgov, zato ni nobene potrebe, da bi govorili o stvareh, ki nam škodijo in niso utemeljene.
Vem, kaj so hoteli ljudje reči. Da niso zadovoljni, da kritizirajo stanje in vlado, da jih vlada ne sliši in da je to neka kritična situacija, ampak to še vedno ni politična kriza. Za njo mora biti izpolnjenih nekaj pogojev. Ali ni institucij ali ni voditeljev institucije. Ne morete reči, da je država v politični krizi, če samo kritično ocenjujete razmere, ni pa izpolnjenih pogojev za takšno definicijo. Kot predsednik republike imam glede tega še posebne dolžnosti, da sem previden, ker imajo moje ocene, zlasti tako dramatične, svoje konsekvence.
Če ni bila kriza, so bili dobri zametki. V vašem zadnjem mandatu so bile velike težave glede potrjevanja vaših kandidatov za ustavno sodišče. Če poenostaviva, ali niso dobili podpore zaradi razdvojenega parlamenta ali pa je šlo za nezaupnico vam. V vsakem primeru, verjetno to predstavlja korak bližje definiciji politične krize?
Bližje, ampak ni še. Ne samo v zadnjih dveh letih, mi smo v zadnjih desetih letih izvolili vse kandidate na njihove položaje, praktično nimamo deficita. Zaradi časovnih okoliščin nas čakata zdaj glasovanji o viceguvernerju in predsedniku računskega sodišča, ampak to je bilo dogovorjeno z vodji poslanskih skupin. Ob tem bi rad povedal, da sem v svojih desetih letih mandata zelo ponosen na to, da sem sodeloval s petimi različnimi vladami, prihajajoča vlada Roberta Goloba bo šesta, in seveda s tremi parlamenti. Nikoli v tem času ni bilo tako imenovanega institucionalnega deficita. Obstaja definicija za politično krizo, obstaja tudi definicija za institucionalni deficit ali institucionalno krizo. To pomeni, da institucije nimajo voditeljev. Na primer ustavno sodišče ali računsko sodišče. Vse smo v sodelovanju s parlamentom na koncu izvolili. Morda kakšen kandidat ni bil izvoljen v prvem krogu, to se dogaja, vendar sem po posvetu s poslanskimi skupinami vedno našel rešitev.
Najverjetnejši mandatar Robert Golob vas je pozval, da v zadnjih dneh mandata aktualne vlade ne opravite imenovanja veleposlanikov, a ste to kljub vsemu storili. Ustavni pravnik Rajko Pirnat sicer pravi, da medvladje, ko lahko odhajajoča vlada opravlja le še tekoče posle, uradno nastopi šele z ustanovno sejo državnega zbora.
Pri postavitvi veleposlanikov po moji oceni ne gre za težavo z opravljanjem tekočih poslov in to tudi sicer sploh ni problem. Prvič. V nasprotju z občutkom javnosti, da se je ta vlada odločila za postavitev v zadnjem trenutku pred odhodom, moram povedati, da je bil postopek redne rotacije veleposlanikov sprožen 5. novembra lani, traja pa približno pol leta. Postopek se zdaj zaključuje. Vse domače in tuje obveznosti so bile narejene v tem času. Ko sem februarja od nekaterih opozicijskih strank in zdaj od predsednika Gibanja Svoboda prejel poziv, naj zaustavim postopek, ki je tako rekoč v zaključni fazi, sem rekel, da vanj ne bom posegal. Postopek imenovanja je potekal zakonito ter v skladu z običaji in predpisi.
V tej rotaciji je postavljenih 15 veleposlanikov in veleposlanic, 14 od njih kariernih in eden političen. Pri čemer političen ne pomeni, da gre za arbitrarno odločitev zunaj zakona, ampak v skladu z zakonom. Zakon o zunanjih zadevah govori o kvoti, ki jo imajo vlade na voljo za postavitev veleposlanikov, ki niso karierni diplomati. Takšen je tokrat eden, preostalih 14 je kariernih diplomatov, ki so bili že pred tem diplomati, veleposlaniki, večinoma.
Opozoril bi, da vladi ne sugeriram, kaj naj stori ali ne, prav je, da bom končal postopke z ukazi o postavitvi, ki so v glavnem že podpisani. Agremani so dani, torej držav sprejemnic. Če se bo vlada odločila, da koga zamenja, naj dobro preuči 17. člen zakona o zunanjih zadevah, ki pravi, da morajo biti za zamenjavo razlogi v skladu s 45. členom. Če v skladu s tema dvema členoma ne bodo našli razlogov, sem prepričan, da bodo postavljeni veleposlaniki in veleposlanice, ki bodo razrešeni, sprožili sodne postopke. Kot nezakonite razrešitve. To je moje mnenje. Morda ne bodo, imajo pa to možnost. Nisem jih vprašal. To pa bilo zelo mučno za naš ugled v tujini.
Če bi odpoklicali veleposlanike po nekaj mesecih?
Seveda. Če bo predsednik vlade, ko bo imenovan, predlagal, da se srečava, nekaj sva se o tem že menila, tako kot sem se z vsakim na njegovo željo, s predsedniki ali predsednico, vedno sestal. In se bom tudi o tem, ampak mu bom predstavil svoje poglede, zakaj sem tako zelo zadržan, da bi interveniral v profesionalne karirane diplomate.
Robert Golob je pozval tudi obrambnega ministra v odhajanju Mateja Tonina naj ne podpisuje večstomilijonske pogodbe za nakup oklepnikov. Vi ste vrhovni poveljnik vojske, pravnik Pirnat pa pravi, da podpis takšne pogodbe ne predstavlja opravljanja tekočih poslov. V času med volitvami in ustanovno sejo DZ pa je vprašanje, ali je politično primerno podpisovati takšno pogodbo.
Kot je dejal Rajko Pirnat, je imela vlada pristojnosti za podpis pogodbe do petkove ustanovne seje, minister Matej Tonin pa je pogodbo podpisal v sredo.
Nekaj vem kot vrhovni poveljnik, ne sicer podrobnosti. Rad bi povedal, da se mi zdi prav, da je posel sklenjen. Slovenski vojski omogoča posodobitev, modernizacijo. V okoliščinah, v katerih smo, je to dobro. Menim, da je prav, da je postopek končan. Če bo nova vlada menila, da je treba to spodbijati ali revidirati, se bo tako odločila. Mislim, da je prav, da je bil proces, ki je bil dolg – to bi moralo biti narejeno že pred 10, 15 leti – končno zaključen. Minister Tonin je skupaj s to vlado naredil veliko za Slovensko vojsko.
Vendar v zadnjih dneh? Vlada bi verjetno lahko v primeru veleposlanikov sprožila postopek prej in vas ne bi spravila v neprijeten položaj zaradi zamenjave veleposlanikov v času okoli volitev?
Ne more, ker so rotacije običajne. Tako bom povedal, sodeloval sem s petimi vladami, vmes se je zamenjalo veliko veleposlanikov, ker jim je prenehal mandat. Dostikrat so zamenjave potekale, ali tik pred volitvami ali takoj za njimi. Nikoli prej pri zamenjavi vlad ni bilo problema z rotacijo veleposlanikov. To moram povedati. Nikoli. Tudi ko je prišla vlada Janeza Janše, ni intervenirala v postavitev veleposlanikov iz prejšnje vlade.
Čemu pripisujete Golobov poziv, nagajanju ali neprimernosti kandidatov za veleposlanike?
Pri profesionalni demokraciji, če hočemo kot nova država ustvariti tradicijo profesionalne diplomacije, ne smemo gledate na veleposlanike kot na funkcionarje, ki so zaposleni na zaupanju predsednikov vlad ali držav. Veleposlanik ni državni sekretar ali minister, temveč je karierni diplomat, ki je lojalen državi. Na tej osnovi je narejen celoten koncept profesionalne diplomacije. Predpostavka je, da imajo morda svoja strankarska prepričanja, ampak služijo zelo zvesto svoji državi.
Naj dam primer, ki bo javnosti to zelo plastično pojasnil. Marta Kos je bila politična veleposlanica v Berlinu in Bernu. Gospa Marta Kos je imela veliko za povedati proti meni v času pred predsedniškimi volitvami leta 2012. Ali sem po tem, ko je bila imenovana na položaj kot veleposlanica v Berlinu in Bernu, interveniral, da nima mojega zaupanja zaradi najinih zelo različnih pogledov na marsikatero domačo politično zadevo? Nikakor ne. Z njo sem odlično sodeloval. Marta Kos je bila sijajna diplomatka, sicer v politični kvoti, ampak sijanja diplomatka, s katero sem užival v najinem delu in veliko opravil.
Razumel sem, da se o marsičem, če bi se spravila diskutirati, ne bi strinjala. O domačih in morda tudi o zunanjepolitičnih vprašanjih, ampak vedno je izkazovala predanost, lojalnost in profesionalnost. To je bilo zame vse, kar je bilo pomembno. Če bi takoj na začetku postavil vprašanje zaupanja zaradi različnih pogledov in njene domnevne pristranskosti, Marta Kos ne bi bila nikoli veleposlanica, kar ne bi bilo prav.
Vedno sem bil prepričan, da smo predsedniki države in vlade dolžni sodelovati z ljudmi, ki že opravljajo neko funkcijo. Če resnično ne moreš sodelovati, pa moraš to utemeljeno pojasniti javnosti in seveda osebi. Tega ne moreš delati kar tako čez roko.
Upam, da imam pri tem nekaj kredita pri ljudeh, da mi zaupajo. Ko sem postal predsednik vlade, se spomnite, da sem bil zelo kritiziran, ker nisem hotel menjati ljudi. Ko sem znova potegnil ministra Rupla, Logar je bil moj tiskovni predstavnik. Prišlo je do velikega pritiska, za oba so bile napisane peticije. Spomnim se, da se je v primeru Rupla več deset tisoč ljudi podpisalo pod peticijo, da ne sme biti moj svetovalec za zunanjo politiko. On ni bil funkcionar, bil je moj svetovalec.
Minister, predsednik vlade in države se mora vzdržati skušnjave, da takoj, ko pride na oblast, zamenja stvari. Ne smemo države pripeljati v položaj, ko se zaradi spremembe oblasti menja celotna podpolitična struktura. Mora pokazati to moč, da ne podleže lastni skušnjavi. To bi bila prava državniška drža. Če bi to pokazal doktor Golob, bi verjetno užival veliko avtoriteto.
Kakšna je zdaj časovnica do izvolitve mandatarja po včerajšnji ustanovni seji državnega zbora?
S predsednikom Gibanja Slovenija Robertom Golobom sva se uskladila, da mu bom šel na roko pri njegovi želji, da čim prej postavi vlado, kar je po mojem mnenju popolnoma legitimna želja. Svetoval sem mu, da je lahko tudi kakšen dan pozneje postavljena vlada, če je zaradi tega to bolj premišljeno, ampak je to njegova odločitev. Šel mu bom na roke, kakor bo tudi on šel meni, da bo prinesel potrebne podpise podpore vsaj 46 poslancev, ko bo prišel k meni kot začasni vodja poslanske skupine. Domnevan, da bo morda 23. maja ali morda celo kakšen dan prej prinesel podpise, nato bom še isti dan podpisal kandidaturo s predlogom, da doktorja Goloba državni zbor izvoli za novega predsednika vlade.
Boste morda vsebinsko nagovorili poslance na seji, na kateri bo državni zbor volil novega mandatarja?
Slovenija nima te tradicije, saj niti formalno niti neformalno predsednik republike ne imenuje vlade. To ni vlada predsednika republike, ampak je vlada, ki jo imenuje in izvoli državni zbor. Imamo parlamentarno demokracijo, zelo strogo. Tudi zato se ni izoblikoval običaj, da bi predsednik republike ob tem nagovoril parlament, saj predsednik republike ne oblikuje vladne politike, z vlado pa sodeluje. Tako kot sem sodeloval z dozdajšnjimi predsedniki vlad, bom tudi z doktorjem Golobom in tega se veselim.
Če se vrneva k demokraciji, katere položaj v času koronaepidemije ni bil znižan le v Sloveniji, temveč praktično povsod po svetu. Po ruskem napadu na Ukrajino je EU prepovedala nekaj ruskih medijev, čeprav naj bi svobodni mediji predstavljali enega izmed temeljev EU.
Bom najprej s svobodo govora. Kot veste, me javnost dobro prepoznava vsa ta leta in desetletja, da v tem zelo kompleksnem razmerju med svobodo govora in sovražnim govorom poudarjam pomen svobode govora. Razumem, da so meje, in ne odobravam sovražnega govora. Tudi menim, da ni nič narobe, da je pravno prepovedan in sankcioniran, vendar morajo biti izkazani zelo jasni, nedvoumni razlogi, da se ukine svoboda govora. To pravim zato, ker je nekatere presenetilo, ko se z nekaterimi drugimi politiki, pa ne z veliko, skupaj z Merklovo, nisem strinjal z odločitvijo Twitterja, da umakne profil Donalda Trumpa.
Vrnitev Elona Muska na čelo Twitterja in njegovo stališče, da Trumpu vrne profil, se mi zdi nekaj, kar je v kontekstu tega, kar jaz razumem kot svobodo govora.
Greva naprej. Ukinitev ruskih medijskih postaj. Nisem naklonjen temu. Mnogi me poskušajo prepričati, da je to naivno stališče, jaz mislim, da je načelno. Mislim, da je zahodni svet absolutno – zaradi svoje demokratične tradicije in čvrstosti – pripravljen prenesti tudi rusko propagando in ostati zvest temu, kar počnemo. To je pomoč Ukrajini, da se obrani te neupravičene agresije.
Tudi sicer se mi zdi prav, da se politiki vzdržujemo komentarjev medijev. Kot veste, glede tega nisva bila enakih pogledov s predsednikom vlade. Ni ostalo skrito javnosti, da sva bila na različnih bregovih. Ne mislim, da morata biti vlada in politika v vojni z mediji, je pa seveda res, da si ljudje v politiki želimo, da mediji, zlasti tisti javni, ne bi bili pristranski. Tukaj ne gre le za svobodo, temveč tudi za pristranskost. Da neki medij uživa verodostojnost, čeprav govori stvari, s katerimi predsednika vlade, države, ministra, tiste, ki imajo oblast, biča. Mora biti verodostojno in ne navijaško. To mislim, da je legitimno pričakovanje politike, absolutno pa ni dovoljeno, da bi se politika vtikala v programsko politiko ali konkretne oddaje.
Nova vlada najavlja nov zakon. Naj spomnim, da sem tudi na predlog RTV sklical posvet pri meni o novi medijski zakonodaji, zlasti o RTV, da bi imeli javno razpravo. Pričakujem, da bo nekaj javne razprave tudi o predlogu, ki ga bo pripravila nova vlada.
Čez pol leta po desetletju odhajate iz predsedniške palače. Kakšna je vaša ocena obeh mandatov predsednika republike?
Nisem vedno, ko sem zaključeval kakšne mandate, čutil zadoščenje. Morda sem imel občutek, da sem storil več, kot mi je bilo priznano, vedno pa sem bil dovolj samokritičen, da sem povedal, da mi kakšne stvari niso uspele, da nisem zadovoljen, da sem morda tudi sebe deloma razočaral.
Ko zaključujem mandat predsednika republike, čutim neko zadoščenje. Sledil sem temu, kar je bila moja vizija predsedovanja državi, ko sem nastopil mandat od začetka volilne kampanje do zadnjega dne. Želel sem biti predsednik vseh, ne mislite, da je to tako lahko, zelo težko je, vendar če v to verjamete in to želite, potem obstaja možnost, da se vam to posreči. Koliko, bodo seveda povedali ljudje.
Večkrat povem, da če mi nekdo reče, da nisem njegov predsednik, to še pomeni, da jaz lahko rečem, da nisem njegov predsednik. Truditi se moram, da nagovarjam tudi njega ali njo, čeprav me nekako jemlje za predsednika, ki mu ne zaupa, ali ne verjame, ali s katerim se ne strinja. Jaz se moram truditi.
To je prva stvar in druga stvar, kot sem dejal na začetku mandata, da se bom posebej potrudil, da naredimo korak naprej pri tem, da polpretekla zgodovina ne bo sestavni del dnevne politike. Po desetih letih vendarle lahko z veseljem ugotavljamo, da spori, ki so bili prej praktično res vsakodnevni, aktualni spori, na zadnjih volitvah in že prej niso bili sestavni del volilne kampanje, prepirov in tako naprej. Sem in tja da, to bo vedno, ampak zelo malo, omejeno. V tem smislu smo zelo zrasli. Tukaj moram reči, da mi voditelji drugih držav rečejo, da je Slovenija velik zgled. Zlasti v državah centralne, vzhodne Evrope in Balkana. Zdi se jim fascinantno to, kar smo Slovenci uspeli narediti v zadnjih 10, 15 letih.
Deloma ste verjetno odgovorili na naslednje vprašanje. Po katerih besedah in dejanjih se vas bodo zapomnili?
Sprava doma in v mednarodni skupnosti. Eden izmed trenutkov, ki mi bo gotovo ostal v spominu kot najbolj močan, politično intimno emotiven, je gotovo držanje za roko z italijanskim predsednikom Sergiem Mattarello pred fojbami in spomenikom Tigrovcev. Toliko časa po tem dobivam pisma ljudi iz zamejstva, pripadnikov obeh narodnosti, zadnjič gospe iz Benečije, da je čutila neko olajšanje in upanje pri njenih poznih letih. To mi veliko pomeni. To, da mi povejo naši ljudje v zamejstvu, da se po teh dogodkih čuti sprememba v mentaliteti prostora, mi veliko pomeni. To pomeni, da smo stvarno, ne le simbolno, spreminjali stvari.
Vsi ljudje mislijo, da so se pri vrnitvi Narodnega doma v Trstu v stvarno last stvari zgodile same po sebi. To ni res, treba je bilo delati zelo pedantno in delikatno.
Ali pa to, da smo dosegli opravičilo avstrijskega predsednika Alexandra Van der Bellena, ki se je na slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem opravičil za krivice in zamude pri uresničitvi njihovih ustavnih pravic. Proslava je potekala na mojo pobudo, to daje človeku neko zadoščenje.
Biti predsednik vseh je verjetno resnično velik izziv. Vedno se najde nekdo, ki se z vami ne strinja?
Meni najbolj pogosto očitajo, da nimam stališč. Nisem kritiziran zaradi tega, ker jih ne bi imel, ampak ker imam takšna, s kakšnimi se ne strinjajo. Pri čemer pa tudi priznam, da sem ter tja nisem želel dajati svojih mnenj, ker je vloga predsednika republike posebna vloga. To ni drugi predsednik vlade, ki bi o istih stvareh na isti način sprejemal stališča kot predsednik.
Ne, predsednik republike ima druga poslanstva, ne le kar zadeva predpisane pristojnosti. Hočem reči, da sem delal tako, kot menim, da mi velevata predpis in duh ustave. V tem smislu sem poskušal biti četrti predsednik Republike Slovenije.
Ko sem vas v pogovoru nazadnje vprašal o vaši prihodnosti …
Nič ne vem več kot takrat.
Nič?
Ne, vam prisežem.
Kakšne pa so vaše ambicije, Bruselj, New York?
Sicer ne morem, da ne bi pomislil na to, vendar sem lanski božič sprejel odločitev. Ljudje so se odločili, da ti zaupajo do zadnjega dne mandata. Ne ukvarjajo se s svojo prihodnostjo, ukvarjajo se s prihodnostjo ljudi, ki jih še vedno vodiš.
Tudi zaradi tega, ker bom do zadnjega dne opravljal svoje dolžnosti, bom izkoristil to, kar omogoča zakon. Eno leto predsedniške pisarne z dvema zaposlenima. V tistem letu bo dovolj priložnosti, da sklenem, uredim arhive in vse, kar ima bivši predsednik dolžnost storiti.
Nato bom premislil, kaj naj sam s sabo. Rad bi počel nekaj, kar rad delam. Politika je moja ljubezen, to sem že povedal, a se v politiko ne mislim vračati. Moram razmisliti o tem, kje lahko razvijem še neko radost pri opravljanju svojega dela. Tudi pri opravljanju različnih političnih vlog nisem vedno čutil enake radosti, kar ni ostalo skrito ljudem. Neke vloge so vam bolj pisane na kožo in vašemu značaju, druge manj. Skratka želel bi delati nekaj, kar rad delam, pa me druge stvari bistveno manj zanimajo kot politika. Rad bi zjutraj vstal in se tako kot zdaj razveselil dne, ki me čaka.
Politike je torej konec?
Ne mislim iti na kakšne volitve, ne doma ne v tujini, tega nimam pred očmi. Če bodo v javnem, tega sicer ne pričakujem, ampak v zasebnem sektorju ocenili, da so moje izkušnje kaj vredne, jih bom rad delil.
Poslovni svet?
Lahko. Ne vem. Puščam vse možnosti odprte. Pustil bom, da me usoda malček preseneti.
