Potreba po novih poklicih Nekaterih poklicev pred leti niti ne bi imenovali poklici, a jih danes opravljajo številni ljudje. Dr. Sabina Žnidaršič pojasnjuje, da poklici nastajajo, ker v družbi nastajajo nove potrebe. »To človeku narekuje razvoj tehnologije. Silovit razvoj produkcije različnih dobrin, ki jih včeraj še nismo poznali, prav tako narekuje vzgojo novega potrošnika.«
Številni poklici, po katerih bo trg dela povpraševal v prihodnosti, pa so danes šele slutnja. Razvoj tehnologije – avtomatizacije, robotizacije in digitalizacije – spreminja delovna mesta in vpliva na naše dojemanje dela. Veliko ljudi svoj položaj v družbi povezuje s svojo službo.
To, da je za vsako delovno mesto obstajal opis del, nalog, dolžnosti in pričakovanj, je stvar preteklosti, pravi dr. Sabina Žnidaršič, svetovalka pri izbiri študija v Visokošolski prijavno-informacijski službi Univerze v Ljubljani. Za mnoge nove poklice, ki prihajajo, je po njenih besedah značilna spremenljivost pri vsebini in naravi dela. Kot ključno lastnost, ki jo bomo ljudje potrebovali, da jih bomo lahko opravljali, poudarja sposobnost prilagajanja. In dodaja: »Dokazila o izobrazbi govorijo o znanju, ki ga je človek pridobil nekoč. A nič ne povedo o tem, kaj človek zna danes. O tem govori njegova kompetentnost. Pri tej izrazito osebnostni lastnosti je zanimivo predvsem to, da jo človek ves čas gradi.«
Ko so najstniki nekoč razmišljali o tem, kaj bi radi počeli, so najbrž omenjali poklice, kot so policist, gasilec, zdravnik in podobno … Danes bi najbrž marsikdo omenil poklice, kot so spletni vplivnež, upravitelj vsebin na družbenih omrežjih, programer. Torej poklice, povezane s tehnologijo.
Mladim je spletno okolje zelo domače. Kot uporabniki tega okolja iščejo svoje priložnosti. Tudi odrasli smo že precej dejavni v virtualnem svetu, za mlade pa je še bolj verjetno, da bodo njihovi poklici povezani z njim. Za spletne vplivneže je značilno, da soustvarjajo svoje področje dela. Rojevajo se tudi poklici, nove panoge, ki jih ustvarjajo delodajalci – torej tisti, ki potrebujejo strokovnjake za zadovoljevanje nekaterih potreb v svojem podjetju. Zanimiv primer je poklic menedžerja za srečo zaposlenih. Vprašanje, kakšna je njegova vloga, ima več možnih odgovorov. Morda ga delodajalec najame, da bo med zaposlenimi pomagal dvigniti raven pripadnosti podjetju, da bo prispeval k večjemu sodelovanju in uspehu v podjetju. Lahko ga najame, ker želi v bližnji prihodnosti odpustiti več zaposlenih in jih poskuša na to pripraviti, med njimi blažiti stiske in preprečiti visoko stopnjo samomorilnosti. Na Japonskem, Kitajskem in ponekod v Združenih državah Amerike menedžerji za srečo v delovnih okoljih skrbijo za dobro sodelovanje med zaposlenimi in roboti.
Po čem se poklici, ki prihajajo, najbolj razlikujejo od teh, ki jih že poznamo?
Za poklice, ki prihajajo, je značilna spremenljivost pri vsebini in naravi dela. Prav to nam povzroča največ težav. Sistematizacija, ki za vsako delovno mesto določa opis del, nalog, dolžnosti in pričakovanj, spada v 20. stoletje. Ko ravnatelj zaposli učitelja, se iz sistematizacije natančno ve, kje, kaj in kako naj bi delal.
Za poklice, ki se še uveljavljajo ali se šele bodo, sistemizacije ni. Področje in vsebina dela se spreminjata in se bosta spreminjala. Še en poklic, ki se je uveljavil v zadnjih letih, je idejni menedžer oziroma idejnik. V Sloveniji je glede na objave na omrežju LinkedIn nekaj deset takšnih strokovnjakov. Kdo je idejni menedžer, po eni strani določa tisti delodajalec, ki išče takšnega strokovnjaka. Po drugi strani to določajo zmožnosti posameznika, ki se ukvarja z omenjenim področjem.
Če ni sistematizacije, se najbrž pojavi tudi vprašanje potrebne izobrazbe?
Drži. Pojavlja se vprašanje, v katero šolo naj se vpiše nekdo, ki bi rad bil menedžer za srečo, idejni menedžer, osebni trener, analitik poslovnih baz ali podatkovni rudar – strokovnjak s področja računalniških znanosti, ki je sposoben urejati ogromne količine digitaliziranih podatkov. Za omenjene poklice velja, da zanje ni posebnega izobraževalnega programa, kot to velja za regulirane poklice in sistematizirana delovna mesta.
Kako bodo ti mladi vstopali na trg dela?
Trg dela bo zelo drugačen od tega, ki se je oblikoval v 20. stoletju. Spremenilo se bo dojemanje dokazil o doseženi stopnji izobrazbe, ki v dokaj preglednem okolju trga dela trenutno odpirajo vrata. Tam, kjer so za delovna mesta zahtevani stopnja izobrazbe in znanja, delodajalec po mesecu ali dveh že zdaj ugotovi, ali je kandidat tisto, za kar se je predstavljal. Hitro spozna, ali zaposleni res nekaj zna.
Tisti, ki bodo svoja znanja in spodobnosti znali dobro predstaviti, bodo lažje nastopali na trgih, kjer profesionalnost poklicev še ni natančno berljiva. Prodrli bodo lahko predvsem na podlagi svojih dosežkov, izkušenj, znanj, torej kompetenc.
Dokazila o izobrazbi govorijo o znanju, ki ga je človek pridobil nekoč. A nič ne povedo o tem, kaj človek zna danes. O tem govori njegova kompetentnost. Pri tej izrazito osebnostni lastnosti je zanimivo predvsem to, da jo človek ves čas gradi.
Kako spremembe v družbi glede delovnih mest vplivajo na naše razumevanje dela?
V industriji so danes številni procesi že avtomatizirani in robotizirani. S pomočjo razvoja tehnologije smo končno prišli do uresničitve svoje večne želje, da bi čim manj delali in da bi si ob tem lahko zagotavljali čim bolj zanesljive vire preživljanja. Naša trenutna težava je, da smo v dvesto letih industrializacije in profesionalizacije kot družba in kot posamezniki postali blazno vzgojeni. Svojo samopodobo in svoj družbeni status zelo povezujemo s svojim delom, ki je plačano. Verjetno bomo morali iskati odgovore na vprašanje, kaj delo sploh je.
Ena od razlag pravi, da je delo vsako smiselno početje človeka, ki poskuša doseči nek cilj. Ljudje delo večinoma povezujemo s tem, kakšen poklic kdo opravlja oziroma s čim si služi kruh. Naš odnos do dela se bo v prihodnosti spremenil in tukaj ima naša družba precejšnjo težavo. Trenutno mislimo, da moramo vsak dan delati osem, deset ali dvanajst ur. A več ko delamo, bolj je svet obremenjen. Zadnja desetletja živimo v nenehni množični produkciji. Glavna ovira pri tem, da bi na delo gledali drugače, je naše razumevanje sebe in sveta. Trenutno še dajemo v ospredje produktivno in plačano delo.
Na katerih področjih bo človek vedno nepogrešljiv?
Ljudje so se v vseh prelomnih zgodovinskih obdobjih ukvarjali z vprašanjem, kakšen je smisel njihovega bivanja na planetu. Mislim, da bo pomembno delovno področje v prihodnosti ostalo področje razvoja, vzdrževanja in umeščanja tehnologije v družbo. Tehnologijo razvijamo, da bi olajšali vsakdanje življenje ljudi. A pri nas tehnologija v vsakdanje življenje še ni vstopila in tudi s tem se bomo ukvarjali. Morali se bomo usposobiti kot učitelji, mentorji, pomočniki in kot dnevni uporabniki tehnologije. Tudi na delovnih mestih bo več pozornosti namenjene vzpostavljanju povezovalnih odnosov med tehnologijo in ljudmi.
V 19. stoletju je družba profesionalizirala gospodinjska opravila v skupnosti, torej skrb za hrano, oblačila, higieno, vzgojo, duševno varstvo, varstvo starejših in bolnih. Iz tega je nastala cela paleta poklicev, ki jih poznamo še danes. Zdaj nas čaka profesionalizacija medčloveških odnosov. Dolgo časa smo menili, da so odnosi nekaj najbolj človeškega, prepuščenega zasebnosti, a ni tako preprosto. S profesionalizacijo medčloveških odnosov se bodo vse bolj ukvarjali ljudje s področja psihologije, pedagogike, andragogike, socialnega dela, filozofije, ki bodo imeli dovolj znanja uporabe sodobnih tehnologij.
Kako nam bo prišla prav profesionalizacija medčloveških odnosov?
Tovrstni strokovnjaki bodo na primer delovali na področjih človeške duševnosti in duhovnosti, ki še nista bili nagovorjeni. Ali na področju skrbi za starostnike. Slovence močno bremeni, da za starejše ne moremo dobro poskrbeti, saj je v družbi premalo ljudi, ki bi opravljali to delo.
Na Japonskem so se zavezali k družbi 5.0, sodobni in digitalizirani družbi, kjer je sodobna tehnologija namenjena uporabnikom, da jim olajša življenje, in ne, da zvišuje produktivnost. Na Japonskem v domovih za starejše potrebo po druženju na primer zadovoljujejo z roboti. Do tega imamo Slovenci močne predsodke, s katerimi bomo morali opraviti. Vse industrijske revolucije so težile k temu, da bi olajšale življenje ljudi, ga naredile varnejšega in predvidljivejšega. Zdaj smo na pragu raja, ki smo ga iskali ves čas, a smo povsem panični, kaj bomo delali, če ne bo dela. Živimo v prelomnem obdobju, a imamo na voljo zelo malo časa, da se prilagodimo.
Številni poklici, ki jih bodo opravljali naši potomci, še niso znani. A nekatere slutnje vendarle obstajajo, kajne?
Tako je, predvidevamo, da bomo v družbi na primer potrebovali mehanike avtonomnih vozil. Iskani bodo strokovnjaki, ki bodo znali v prvotno ravnovesje vrniti zemljo, ki je bila na primer namenjena neki industrijski dejavnosti. Tako bodo omogočili, da bo zemlja spet primerna za kmetijstvo. Iskani bodo tudi inženirji za selitev živali. Delodajalci bodo iskali še specialiste za zasebnost, organizatorje zasebnega življenja, osebne upravljavce spominov. Glede na razvoj 3D-tiska že obstajajo oblikovalci telesnih organov. Med novejšimi poklici, ki že obstajajo, so na primer urbani agronomi, upravitelji pametnih mest, naložbeni bančniki in upravljavci virtualnih naložb. Če bodo megamilijonarji nadaljevali svoje osvajanje vesolja, bo družba najbrž potrebovala ljudi, ki se bodo ukvarjali z organizacijo potovanj med galaksijami. Sodobna tehnologija vstopa tudi v tradicionalne poklice, spremenila je na primer način dela zdravnikov, pravnikov, učiteljev.
Kako se lahko temu prilagodi posameznik? Kako naj se mladi danes odločajo za izbiro srednje šole in študija, če ne vedo, kaj bo družba potrebovala čez desetletje?
Mislim, da je najbolje, da se mladi odločijo za tisto šolo, o kateri sami menijo, da je prava zanje, oziroma za poklic, ki jih veseli. Velika pričakovanja, kaj bodo delali, se jim lahko do takrat, ko bodo izobraževanje končali, porušijo. Za področja, ki jih ima pod svojim okriljem država – gre za zdravniške, učiteljske, pravosodne poklice –, bo še vedno zahtevana ustaljena izobraževalna pot. Drugi mladi, ki jih bo zanimalo kaj drugega kot tisto, kar bodo doštudirali, bodo imeli pri vstopu v te državno regulirane poklice težave. Na drugih področjih bo posameznik najverjetneje stavil na svoje kompetence, ki izvirajo iz priložnostnih učenj, lastnega socialnega življenja, konjičkov, spretnosti poglabljanja v sodobno tehnologijo … Niso pa nujno določene s pridobljeno uradno izobrazbo.
Izobraževalnih programov za številne nove poklice ni in jih ne bo. Izobraževanje se namreč razvija zelo drugače kot gospodarstvo. Gospodarstvo se pospešeno razvija, medtem ko je izobraževanje dolgoročna naložba. In katero lastnost bomo potrebovali vsi? Vsi bomo morali postati sposobni prilagajanja. Znanje je danes najbolj spremenljiva vrednota v družbi. Ne moremo ga več pridobiti za naprej.
