Teorija je brez napake – energija iz obnovljivega vira, ki ne škoduje okolju – praksa pa kaže, da Slovenija bržkone nikoli ne bo vetrna velesila. Na papirju ima država – ki zdaj iz vetra pridobiva le 0,04 odstotka svoje celotne proizvodnje električne energije – smele načrte, v resnici pa ni sprejela še niti zakonske podlage, ki bi urejala postavitev in delovanje vetrnih elektrarn. Investitorji – sama zasebna podjetja – imajo zelo ambiciozne načrte za postavitev novih vetrnic, ampak ti neizbežno trčijo ob resničnost. Ki je pretežno nenaklonjena vetrni energiji: primernih območij z dovolj vetra je malo, pa še tista so v veliki meri tam, kjer je narava zaščitena – in so vetrne elektrarne zatorej prepovedane – ali pa tam, kjer so v bližini poseljena območja. Ker ima Slovenija zelo razpršeno poseljenost, to še dodatno zmanjšuje območja, primerna za postavitev vetrnic. Trenutno država načrtuje devet novih vetrnih polj, pet v vzhodni Sloveniji, kjer jih še ni, štiri na Primorskem.
Največja vetrna turbina pri nas je pri Dolenji vasi blizu Senožeč, ki so jo pred več kot desetletjem, ko so jo postavili, krajani naklonjeno sprejeli. Ampak ko so investitorji pozneje predlagali, da bi pri Dolenji vasi in drugih bližnjih vaseh postavili nove vetrne turbine, je bil odziv krajanov – ne vseh, večine pa – podoben kot na eni od predstavitev projekta, kjer je možem z novci nekdo zabrusil: vetrnice si postavite kar na svojem dvorišču!
Kaj sanjajo!
Osemdeset milijonov evrov vrednemu projektu Senožeška brda se po robu zelo uspešno postavlja Civilna iniciativa za zaščito Senožeških brd. »Začelo se je s prvo vetrnico v Dolenji vasi in krajani so bili še kar navdušeni, jaz pravzaprav tudi. Zakaj pa ne, sem rekel. Takrat so bile informacije glede vpliva vetrnic zelo skope. Tudi sedanje projekte predstavljajo tako, vse je oh in sploh, lepo, čisto, brez kakršnihkoli problemov, poceni elektrika in še kaj,« pripoveduje koordinator civilne iniciative Diego Loredan.
»Po enem letu delovanja pa so začeli najbližji prebivalci v vasi govoriti, da ne morejo ponoči spati, da je, kot da jim nad glavo leti avion. Kaj sanjajo, sem si rekel. Trajalo je še kakšni dve leti, tega je bilo vedno več, vedno več ljudi je začelo govoriti podobne stvari. V tem času je bil obelodanjen prvi načrt za Senožeška brda. Na predstavitvi v naši krajevni skupnosti so spet govorili, kako je vse lepo in prav, nato pa vstane naš vaščan – ne bom ga imenoval, dela pa na Inštitutu Jožef Stefan – in začne razlagati, kakšni so problemi z vetrnicami po svetu. Nam prej ni nihče nič povedal o tem. Vsi smo začeli pisano gledati, češ kakšne neumnosti pa govori? Potem smo se pa usedli z njim in se je razvnela debata.«
Iz Avstralije so pridobili študije, ene prvih o vplivih infrazvoka, ki ga proizvajajo vetrnice, in se nad prebranim globoko zamislili. Ustanovili so civilno iniciativo in se začeli poglabljati v tematiko. »V teh štirinajstih letih sem pridobil povezave z vsem svetom, dnevno dobivam informacije, kaj se dogaja na področju vetrne energije. Vedno več ljudi temu nasprotuje – samo v Nemčiji je trenutno 1.200 civilnih iniciativ, ki se borijo proti umeščanju vetrnic v prostor. V Nemčiji, ki je mati vetrnih elektrarn – 33.000 imajo postavljenih! – namreč razmišljajo, da bi jih postavili še več. Na Danskem pa so te projekte ustavili.«
V Dolenji vasi so kmalu ugotovili, da je rožnata podoba, ki jo slikajo investitorji, vse prej kot resnična. Zelena energija? Daleč od tega! »V naravi nastane škoda zaradi gradnje dovoznih poti, ki morajo biti prilagojene za osni pritisk 30 in več ton. Nam razlagajo, da bodo koristili poti, ki so že v gozdu. Ampak te poti so za traktorje, ne za 70-tonske vlačilce, ki vozijo sedemdesetmetrske elise vetrnice. Tega ne moreš obrniti kot bicikel. Torej bi morali izsekati gozd, tudi če uporabijo traso obstoječe ceste. Razširiti jo moraš na šest metrov, ovinki morajo imeti krog sedem metrov. Da niti ne omenjamo območij, kjer cest sploh ni. To je treba narediti za vsako vetrnico posebej. In potem ne moreš spet vzpostaviti prvotnega stanja, saj mora cesta ostati zaradi vzdrževanja.
Potem je tu beton, ki ostane v zemljišču. Temelj za eno vetrnico je tak, kot če bi zidali 30-nadstropno stolpnico, toliko betona in železa gre v temelj, ki ostane za vedno tam. Tega ne odstranjujejo. Niti v Nemčiji tega ne delajo, čeprav bi investitorji po zakonu morali vzpostaviti prvotno stanje. Vendar so prebrisani kot lisjaki – meter ali meter in pol v globino beton razbijejo in to zasujejo z zemljo, preostanek pa ostane tam spodaj. Problem rešen.«
Kako recikliraš vetrno turbino?
Ne moreš je, je preprost odgovor. »Potem je tu še problem razgradnje. O tem nihče ne govori. Življenjska doba vetrnice je 15–20 let, čeprav delajo izračune na 25–30 let, vendar po 15 letih že delajo t. i. 'repowering', torej staro vetrnico odstranijo in pripeljejo novo. To pa ne pomeni, da novo postavijo na istem temelju. Vetrnic, kakršne so izdelovali doslej, ne delajo več. Zdaj delajo vetrnice z močjo od tri megavate navzgor – tudi desetmegavatno so že naredili, ampak za na morje. Ta v Dolenji vasi, ki ima moč 2,3 MW, je visoka 114 metrov. Te, ki jih zdaj načrtujejo, pa imajo višino 230 m. Take vetrnice ne moreš postaviti na isti temelj, ker so drugačne obremenitve, torej je treba skopati novo luknjo. In zato to ni 'repowering', dela se samo še dodatna škoda. Rekli so, ker so vetrnice močnejše, jih bomo potrebovali manj. To teoretično drži, zamolčijo pa, da delajo dodatno škodo.« Investitor število vetrnic sicer ves čas zmanjšuje, trenutno jih je predvidenih 44.
Problem so tudi nekaj deset metrov dolge elise vetrnic, ki so iz kompozitnih materialov. Poskusili so jih zažigati, pa so šli v zrak strupi. Poskusili so jih zmleti in primešati drugim materialom, na primer betonu, pa se je pokazalo, da je tak beton manj obstojen. In tako pač goljufajo, pravi Loredan, elise razrežejo v velike plošče, ki jih zakopljejo. Razpadle sicer ne bodo, jih pa vsaj nihče ne vidi. Rabljene vetrne elektrarne veljajo za nevarne odpadke. Še nihče se ni domislil, kaj in kam z njimi. Trideset tisoč vetrnih turbin, toliko jih zdaj deluje v Nemčiji, bo treba razstaviti v naslednjih dvajsetih letih. To pomeni več kot milijon ton nevarnih odpadkov. In to je samo v Nemčiji.
Nova delovna mesta?
Ena od prednosti, ki jih obljubljajo investitorji, naj bi bila tudi nova delovna mesta za krajane. Resnica je drugačna. »Vzdrževanje se vrši na daljavo. Serviserji so v Avstriji in dobijo podatke. Če vidijo, da je vetrnica blokirana, jo skušajo popraviti na daljavo, če pa ne uspe, morajo priteči sem, jo zagnati in se vrniti. Pravijo, koliko delovnih mest bo to prineslo. Ne povedo pa številke, češ da je odvisno od števila vetrnic,« pravi Loredan, prva soseda obstoječe vetrnice Barbara Marinšek pa dodaja: »Ko so jo postavljali, so pripeljali bivalni kontejner, tam so bivali varnostniki, ki so vetrnico ponoči varovali, a so bili vsi Avstrijci – varnostniki, delavci, karkoli so pripeljali, je bilo vse avstrijsko. Niti enega Slovenca ni bilo zraven. Niti enega.«
O orlih in srnah, da netopirjev sploh ne omenjamo
Da, kima Loredan, seveda so opazili tudi vpliv na živali. »Lovci so opazili, da odkar je vetrnica, srne ne kotijo več. Ni več mladičev, pa jih je bilo prej polno, zdaj jih pa ni več. To pomeni, da se je divjad umaknila.«
Beloglavi orli, zaradi katerih so ornitologi nasprotovali gradnji vetrnice na Volovji rebri, letajo tudi tu. Pa netopirji tudi. »V Škocjanskih jamah je ena največjih kolonij netopirjev, 23 vrst netopirjev je tam, ki letijo na tem območju. Vetrnica je za netopirje problem, ker se pri vrtenju vetrnice med stebrom in vetrnico ustvarja podtlak, ta dela tudi nizkofrekvenčni hrup. Ko netopir leti v bližini, mu zaradi podtlaka raznese pljuča.«
Veliko je argumentov proti vetrnicam, pa se njihovega vpliva na ljudi še niti dotaknili nismo. »V Evropi še ni enotne politike, vsaka država ima svoje predpise glede oddaljenosti vetrnic od hiš. Neštetokrat smo predlagali – tako ministrstvu za okolje in prostor kot ministrstvu za infrastrukturo – da če že imamo postavljeno vetrnico, zakaj vsega ne preučijo, premerijo, analizirajo, dve, tri, pet let, pa se bomo potem pogovarjali. Pa še dandanes niso nič naredili. Nimaš se s kom pogovarjati. Dobesedno. Nimaš s kom. Zakaj? Zato, ker so tu veliki denarni posli.«
Zagovorniki vetrnic so večinoma člani agrarne skupnosti, oni so lastniki zemlje, ki jo za postavitev vetrnic najemajo investitorji, in v zameno dobivajo skromno plačilo. Najemnina je 5.000–8.000 evrov na leto, razdeli pa se med 65 lastnikov parcel, pravi Loredan. »Ta vas je bila zelo složna skupnost. Ko so prišle vetrnice, pa se je začela deliti na zagovornike in nasprotnike. Po naših ocenah je zdaj pol – pol.«
Proti novim vetrnicam so se izrekli krajani na posvetovalnem referendumu, nasprotujejo jim občina Divača, lovci, DOPPS (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije) ..., investitorji pa še kar vztrajajo. Spreminjajo načrte, a vztrajajo. Civilna iniciativa in Diego Loredan pa tudi, čeprav so šli nadenj že z grožnjami, tožbami, luknjanjem gum, pisanjem žaljivk po avtu ... »Že štirinajsto leto smo tu, pa še zmeraj nismo nič naredili,« pravi. »Le da smo iz enega načrta prišli do štirih. Upam, da se ne bo nobeden uresničil.«
