iluzija zelene transformacije?

Proizvodnja baterij umazana in strupena, za delo izkoriščajo otroke

Mojca Zemljarič / Štajerski tednik
28. 4. 2022, 19.11
Posodobljeno: 18. 5. 2023, 21.34
Deli članek:

Da so električni avtomobili tako zelo ekološki in okolju prijazni, kot jih poskušajo prikazati oglasne kampanje, je daleč od resnice. Izdelava baterij terja ogromen okoljski in demografski davek. Tehnologija onesnažuje okolje, za delo v rudnikih izkoriščajo otroško delovno silo. Elektriko, ki napaja vozila, pa je nekje tudi treba pridelati. Nemalokrat so vir električne energije termoelektrarne – tudi v Sloveniji.

Reuters
Po podatkih Petrola se večina e-vozil polni z močjo 11 kW. Za 21 kW, ki zadostujejo za 100 km vožnje, je potrebni čas polnjenja dve uri.

Zelena transformacija je po mnenju številnih strokovnjakov nesprejemljivo draga in premalo učinkovita. Profesor dr. Rafael Mihalič z ljubljanske fakultete za elektrotehniko je prepričan, da v Sloveniji v doglednem času še ne bomo prešli na množičnejšo rabo e-avtomobilov.

»So tržna niša in za nekatere načine uporabe super zadeva. Množičen prehod na električne avtomobile, kot si to predstavljajo ljudje, ki so tehnični analfabeti ali sanjači, pa ni niti možen niti smiseln. Zadeva ni poceni in tisti, ki že tako ali tako kupujemo rabljene avtomobile in jih vozimo, dokler ne razpadejo, nikakor ne razmišljamo o nakupu rabljenega električarja. Ali bi kupili pet let rabljen električni avtomobil, pri čemer ne veste in ne morete vedeti, v kakšnem stanju je baterija, zamenjava čez leto ali dve pa vas bo stala več, kot vas je stal cel avto? E-avtomobilov je v Evropi trenutno okoli dva odstotka in že zdaj se pojavljajo težave s surovinami. Če bi želeli proizvodnjo podeseteriti, glede na obstoječo tehnologijo, nimamo kje vzeti surovin. Torej bi hitro povečanje proizvodnje pomenilo drastično podražitev, že tako dragi avtomobili bi se dodatno podražili,« poudarja dr. Mihalič.

Za omrežje najmanj deset milijard evrov in veriženje davkov

Kar zadeva zagotavljanje množične e-mobilnosti, sogovornik opozarja na infrastrukturno podhranjenost slovenskega elektroenergetskega sistema. »Za spodobno dostopnost polnjenja pri množičnem prehodu na električna vozila bi morali dobesedno prekopati vso državo, srednje- in nizkonapetostni elektroenergetski sistem pa vzpostaviti na novo. Tega ni mogoče narediti za manj kot deset milijard evrov (kvečjemu več) in v manj kot 20 ali 30 letih. Kakršnokoli drugačno razmišljanje ni realistično. Sicer lahko to verjetno naredimo na silo in ljudi davimo z davki na davke, vendar bo na koncu Slovenija polna polnilnic in hkrati brez kreativnih ljudi in proizvodnje. Vsi, ki kaj pametnega naredijo, bodo pobrali šila in kopita ter šli drugam ali pa bankrotirali; razen bagristov in polagalcev kablov, ti bi seveda obogateli, preostali pa bi postali prerevni, da bi si električna vozila sploh lahko privoščili. Če kdo meni, da bi se ob prehodu vsega avtomobilskega parka na elektriko še poceni vozil, po mojem ne vidi dlje od lastnega nosu. Glede na potrebne investicije bi se za e-avtomobile elektrika podražila na mnogokratnik sedanje vrednosti. Iluzorno je pričakovati, da bi se država odrekla davkom, ki jih zdaj dobi od prodaje pogonskih goriv. Zaradi stroškov izgradnje elektrotehnične infrastrukture bi država davke najbrž prej podvojila kot pa jih znižala. Da ne govorimo o sedanjih subvencijah, ki si jih glede na tisti odstotek ali dva e-vozil lahko privošči in v bistvu niso nič drugega kot kraja revnim in dajanje bogatim – antirobinhood princip. Pri množičnem prehodu lahko kar pozabimo na subvencije.«

Profimedia
Po podatkih Unicefa in Amnesty International kobalt v Kongu v suženjskih razmerah koplje okoli 40.000 otrok, za dolar ali dva na dan.

Avtomobilski motorji so danes zelo izpopolnjeni

E-avtomobili po oceni profesorja Mihaliča tudi niso tako zelo čistejši v primerjavi z novimi dizli ali bencinarji. »Klasični motorji so dandanes tako izpopolnjeni, da iz izpušne cevi ne pride skoraj nič več strupenega. Večina onesnaženja, ki ga povzročajo klasična vozila, je od dvigovanja prahu, delcev gum in delcev zavornega sistema. E-avto je zaradi baterije težji, zato dviga več prahu, obraba gum je večja. Kar se pa zaviranja tiče, imajo res rekuperacijo, a zaradi tega zavorni diski korodirajo. Niso redki primeri, ko je treba zaradi zarjavelosti zavornih diskov odpeljati avto na servis, diske odmontirati in ji zbrusiti. Vse skupaj se mi ne zdi eko-bio-zeleno ...«

E-vozila imajo izpuh v dimnikih termoelektrarn

»Rešitev, ki jo vidim za Slovenijo, niso milijoni e-avtomobilov, temveč električni javni prevoz, da se pride na postajo v Ljubljano od koderkoli iz okolice v 15 minutah, da se lahko iz Ljubljane v Maribor ali Mursko Soboto pripeljemo v pol ure ali največ eni uri. Odhod vlakov naj bo na pol ure, pa ne bomo potrebovali nobenih e-vozil, ljudje več ne bodo ždeli na avtocestah in čakali v kolonah, ker avtomobilov ne bodo potrebovali. Morebitnega prisilnega množenja e-avtomobilov z davčnimi politikami, dodatnimi dajatvami za klasične motorje in odpustki za e-vozila, kot to zagovarjajo nekateri, ni mogoče označiti drugače kot za kronano neumnost. Naj ga ima, komur je všeč, naj ga ima, komur res pride prav. Ampak naj si infrastrukturo in avtomobil plača sam in naj država za to ne vleče denarja iz moje denarnice. E-vozila poganja premog, izpuh imajo v dimnikih termoelektrarn. Nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače. Tudi sanjače o zelenem energetskem prehodu v Nemčiji očitno počasi srečuje pamet.«

Norveško energetsko omrežje bistveno močnejše od slovenskega

Profesor Mihalič je omenil Norveško, ki naj bi po stališčih mnenjskih voditeljev veljala za primer dobre prakse e-mobilnosti. Kot je pojasnil, sta norveški elektroenergetski sistem in omrežje zasnovana povsem drugače kot slovenska. »Tam je elektrika tako poceni, da se jim niti greti ne izplača drugače (in to že več kot 50 let) kot na elektriko, kar neposredno, brez toplotnih črpalk. Norveška je zelo bogata, ima relativno malo prebivalcev v primerjavi z drugimi evropskimi državami, kar pomeni, da si to lahko privoščijo in množičnega prehoda na e-vozila ne omejujejo omejene zmožnosti proizvodnje baterij. Norvežanom bogastvo zagotavljata nafta in zemeljski plin v Severnem morju, ki ju prodajajo tistim, ki to trošijo. Ob tem si celo upajo kazati na 'nas ostale', češ da se moramo razogljičiti. Seveda si Norvežani e-mobilnost lahko privoščijo tudi zato, ker denar od več kot 90 odstotkov načrpane nafte in plina, ki ju izvozijo, ostane ljudem, ne pa po balkanski maniri, ko izpuhti neznano kam. Po zelo grobem izračunu se jim je iz tega naslova do zdaj na prebivalca nabralo od pol milijona do milijon evrov.«