Tako pravi Ana Sineva, ki ji je iz ukrajinske Odese šele pred dobrim tednom uspelo zbežati s svojimi štirimi otroki, petletnim sinčkom Danialom ter hčerkicami Sonio, Kamilo in Marijo, starimi deset, sedem in le eno leto. Zaradi majhnih otrok je državo uspelo zapustiti tudi njenemu soprogu Kirilu, sicer bi moral ostati in se boriti.
»Živeli smo lepo in urejeno življenje. Jaz sem programer, Ana je frizerka in je študirala v Londonu, doma je imela uspešen salon. A blizu naše hiše je vojaška baza, zato nam je bilo kmalu jasno, da nismo varni. In tako tvoji otroci obiskujejo šolo in vrtec, starejša hči je trenirala košarko kot jaz, pa se čez noč vse ustavi. Od prijatelja sem si izposodil avtomobil, spakiral in se podal na negotovo pot proti varnosti,« pripoveduje Kirilo, medtem ko na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) Novo mesto ob pomoči prevajalke izpolnjuje na desetine obrazcev.
Iz Logatca do Škocjana
Otroci se ta čas igrajo po svoje: najmlajša mirno spi na kavču, preostali rišejo in se smejijo, zaposleni na društvu pa popisujejo stvari, ki jih družina potrebuje: obutev za deklice številk 24, 32 in 33, za fantka številka 30, ženska obutev številke 38, oblačila za deklice številk 122–128 in 140 ter za 18 mesecev, za fantka številka 135 …
Pet dni je trajal njihov beg iz Odese prek Moldavije, Romunije in Madžarske do Slovenije. Na vseh komunikacijskih platformah so objavili, da iščejo varno zatočišče, in kot pravita mlada starša, zaradi kulturne bližine izbrali Slovenijo.
»Najprej smo se zglasili na policiji v Ljubljani in od tam so nas napotili v begunski center v Logatec. Na voljo nam je bil bivalni zabojnik s štirimi ležišči, a brez vode in sanitarij, brez ogrevanja, saj električni radiator ni deloval, in smo raje spali v avtomobilu,« pove Ana in sproti miri otroke, da ne zbudijo najmlajše. Hvaležna je, da so ji pri iskanju varne nastanitve pomagali poslovni partnerji in znanci z vsega sveta. Tako so po dveh dneh iz Logatca prispeli na Dolenjsko, natančneje v okolico Škocjana.
Prijazna ponudba
Družina Jožice Mehak, sicer nosilke dopolnilne dejavnosti na kmetiji iz Gorenjih Dol pri Škocjanu, se je strinjala, da jim ponudijo prazno zidanico v Telčicah, kjer imajo velik vinograd. Pot do njih je Jožica našla prek prijateljice Ukrajinke Anje Vrhnjak, ki že petnajst let živi v Sloveniji. Spoznali sta se pri poslu, saj obe prodajata na stojnicah na Malem placu za prihodnost v Ljubljani. Anja ponuja slastne domače ukrajinske štruklje.
»Ko sem od blizu spremljala njena prizadevanja, da je v Slovenijo iz vojne Ukrajine prišla njena mama, ki jo je vzela k sebi, se me je njena zgodba zelo dotaknila. Pomislila sem, da bi lahko tudi mi komu pomagali. Anja, ki je tudi prostovoljka v begunskem centru v Logatcu, je tako k nam usmerila to družino, ki ji je v naši zidanici mnogo udobneje kot v centru z množico drugih. Vsi so neverjetno topli in prijetni ljudje, skromni in hvaležni. Dvakrat so nas že povabili na večerjo. Kako lepi so občutki, ko te ti otroci stisnejo in se ti za vse zahvalijo,« pripoveduje Jožica Mehak.
Telefon neprestano zvoni
Beguncev z ukrajinskega vojnega območja je na Dolenjskem že več kot 20, število se dnevno spreminja, pravi predsednica DRPD Branka Bukovec. Njen telefon od začetka vojne ne neha zvoniti, podobno kot preostalim humanitarnim organizacijam, ki se vsaka trudi po svojih močeh: kličejo tisti, ki bi radi pomagali, svojci tistih, ki potrebujejo pomoč, posamezniki, ki so na različne načine k sebi že sprejeli koga …
»Sprejeti so bili tudi ustrezni predpisi, nekaj podzakonskih aktov pa se še pripravlja, da bosta zaščita in podpora države tudi dejansko čim prej zaživeli,« na hitro odgovori na vprašanje, kaj jim nudi država. »Pomembno je, da čim prej uredijo status begunca, iz katerega bodo izhajale preostale pravice, vključno s pravico do dela, kar je zelo dobro,« še doda.
Te dni skorajda vsak dan izve za novo mamo z otroki na Dolenjskem, vse dosedanje izkušnje z njimi pa oriše: »So izjemno hvaležni in tudi motivirani, da bi čim prej delali v svojih poklicih. Zato jih naše društvo že vključuje v individualno učenje slovenščine.«
Na DRPD imajo bogate izkušnje z vključevanjem priseljencev pa tudi beguncev v lokalno okolje. Njihov pristop je individualna obravnava in nikoli ne zajema zgolj ur slovenskega jezika, ampak tudi spremstvo do pristojnih uradov, urejanje dokumentov, otrokom omogočijo dodatno učno pomoč … »Starejši hčerki te družine bosta obiskovali osnovno šolo v Škocjanu, zato so dobrodošle kakšne šolske potrebščine, zvezki, torbe in knjige. Iščemo tudi rusko ali ukrajinsko govoreče prostovoljce,« pravi Bukovčeva.
Včasih so bili turisti
V njihov dnevni center za otroke in učno pomoč so že vključili tudi 14-letnega Nazarja Mekeša, ki je z mamo Viktorijo Žarovo v Novo mesto pobegnil iz ukrajinskega Harkova, sodeč po medijskih posnetkih vse bolj zravnanega z zemljo. Oče Jura je moral ostati tam. »Naša tričlanska družina je obiskala Slovenijo že večkrat, kot turisti smo bili navdušeni nad Ljubljano, Novo Gorico, Kranjsko Goro, Piranom in Dolenjskimi Toplicami,« pripoved začne Viktorija.
Da tudi ona nikakor ni verjela oziroma mogla verjeti, da bo res vojna, dokazuje tudi dejstvo, da so imeli konec letošnjega marca že rezerviran oddih prav v Dolenjskih Toplicah, kjer so ob minulih obiskih še pred epidemijo covida stkali prijateljske vezi. »Potem pa so nam odpovedali že rezervirani letalski prevoz in kmalu se je vse začelo. Nenadoma vidiš letala, bombe in eksplozije. Kot v filmih. Na hitro smo vzeli le dokumente in malo prtljage ter nameravali zbežati k bratovi družini v Kijev. A ker smo vedeli, da tudi tam ne bo več dolgo mir, smo se z vlakom odpravili proti Moldaviji in Romuniji, iz Srbije pa z letalom v Slovenijo, kjer sem imela rezerviran dopust. Namesto kot turistka sem prišla kot begunka. Ne morem dojeti.«
Zahvaljujoč tukajšnjim prijateljem in ljudem dobrega srca sta s sinom nastanjena v stanovanju v Novem mestu, Nazar že obiskuje OŠ Center in je po njenih besedah zadovoljen, saj ima že nekaj novih prijateljev. Pogovarjajo se v angleškem jeziku, a sta oba odločena, da kmalu usvojita tudi slovenskega. »Razumem veliko, težko pa kaj sama povem,« pravi Viktorija in se po nepotrebnem opraviči, saj se novega jezika na DRPD uči komaj drugi teden.
»Mir,« je tudi njen iskren odgovor na vprašanje, kaj si želijo.
