Veliko zastavljenega je uresničil, žal pa mu je, da mu ni uspela velika revizija, kateri odbori, agencije in institucije so v državi potrebni. Prepričan je, da je treba javni sektor oklestiti, saj imamo v njem armado 187.000 ljudi. Želi, da pride v Sloveniji do sprememb, da se presekajo vzorci, v katerih se vrtimo desetletje in več. Zato se tudi on veseli volitev. Tistega aprilskega večera bo pri njem doma žur – ker ima takrat rojstni dan njegova hči.
Dejali ste, da si morajo Slovenijo vzeti za projekt mladi.
Rad bi videl, da pridejo mladi na volitve in povedo, kaj hočejo imeti, v kaj in koga verjamejo. To se mi zdi ključno.
So mladi aktivni v krajevnih skupnostih in občinskih svetih?
Ne bi rekel. Kolikor revidiramo lokalno samoupravo, ne čutim vpliva mladih najprej v lokalnem okolju, kaj šele na državni ravni. Zakaj je tako? Ker so politiko kot poklic popolnoma priskutili. Kadar se pogovarjam z mladimi, tudi s svojimi otroki, je poklic politika ali tistega, ki je javno izpostavljen, nekaj, česar si nihče ne želi. Nekaj, kar je popolnoma heretično, češ, saj nisi neumen, da boš to počel. In to je narobe, saj ceno tega plačujejo dobri ljudje.
Pri nas se praktično pričakuje aplavz, če rečeš, da te politika ne zanima – ne vem, ali je to naš unikum, so pa politiki najbrž veseli, da nas politika ne zanima.
To je obrnjena logika, če ne bo pretočnosti s strani mladih in drugih razumnih ljudi, se nam bo zgodila oziroma se že dogaja izrazita negativna selekcija v politiki. To se vidi v kakovosti razprav v državnem zboru, osebnih preferencah, kvalifikacijah županov, kandidatov za svetnike … Opažam grozljivo erozijo kompetenc teh ljudi. Bom kar neposredno povedal, da si nekaj sedanjih ministrov pred desetimi ali dvajsetimi leti ne bi zamišljal niti kot mlajših uslužbencev na ministrstvih.
Najbrž se ljudje nimajo časa ukvarjati s politiko, ko pa se morajo spopadati s preživetjem. Zdaj visoke položnice udarjajo ne samo po tistih z mizernimi plačami, ampak ne dajo več dihati tudi tistim, ki so si doslej lahko privoščili tudi dopust ali dva na leto. Menim, da srednji sloj izginja.
Računsko sodišče se ukvarja s socialnim položajem mladih in starejše populacije ter tudi z revščino. Grozljivi so podatki o tem, da vsaka druga ženska, ki živi sama in je stara nad 65 let, živi v revščini ali na njenem pragu. Na pragu revščine so tudi enostarševske družine. Torej je revščine več, kot si mislimo. To pomeni, da socialna država pri nas ni dobro organizirana.
Na krut način prihajamo do tega, da bomo oblikovali zgornji elitistični razred, to so lastniki podjetij, pri čemer moram jasno povedati, da angažirane lastnike kapitala moramo imeti. Zelo zagovarjam, da so to domači lastniki. Če bi dali na slovenske poslovne stavbe zastave držav, iz katerih prihajajo lastniki ali skladi, bi bil to kar boleč sprehod skozi slovenske kraje. Imamo še zelo malo slovenskih lastnikov kapitala. In ti poskrbijo, da imajo ljudje spodobne plače, plačujejo prispevke, davke, so družbeno odgovorni – za to jim je treba dati neko priznanje.
Po drugi strani pa je treba razumeti, da srednji sloj ne more biti lastnik kapitala, ampak mora dostojno in dobro živeti, skrbeti za svoje potomce, za materialni položaj. In ta razred je sedaj v posebnem krču, ker ne more dohajati stroškov vsakodnevnega življenja. Počasi bo izginil in oblikoval se bo razred bogatih in razred bolj ali manj revnih oziroma tistih, ki se bojijo prihodnosti.
Na to bomo morali paziti, predvsem pa pozornost usmeriti na položaj mladih. Če se danes najdeta dva mlada iz šibkejšega socialnega okolja, ju čaka agonija, saj ne moreta dobiti posojila za stanovanje, obsojena sta na prekarno delo … Treba se je vprašati, zakaj je v Sloveniji zelo dostopno izobraževanje in zelo nedostopna prva zaposlitev. Že tako mi je grozno slišati stavek, kdo mi bo nekaj »zrihtal«, ko pa mi mlad človek reče, upam, da mi bo kdo zrihtal službo, je to strašno. Tega v 2022 ne bi smeli nikjer slišati, a je še kako realno!
Sem pa na to čedalje bolj pozoren. Tisti, ki so dobro študirali ali se izobraževali v javno financiranih programih, se znajdejo v položaju, ko vedo, da bodo dobili službo le, če jim jo bo nekdo zrihtal. Neodvisno od njihove sposobnosti, kapacitete, pripravljenosti in volje za delo … Veste, kakšen neprijeten položaj je to! Mislim, da bi morali oblikovati poseben instrument prve službe. Če že financiramo z javnim denarjem nekoga, da študira, verjemimo tudi v zaposljivost diplomanta. Zato bi se morala država angažirati, da poskuša organizirati ali subvencionirati prvo zaposlitev. Ta začetek je pomemben, sicer bodo otroci do pozne starosti v breme staršem.
Perverzno se mi zdi, da se bo o položaju mladih in revščini pogovarjalo v predvolilnem času, leta in leta prej pa smo se vrteli okoli drugih tem.
To pač sodi k nam, kot ste diagnosticirali Slovenijo: vemo, kaj je narobe, a stanja ne rešujemo.
To je slovenska diagnoza, zakaj bolehamo kot država, zakaj smo manj uspešni. Tudi države so v konkurenčnem okolju, ne samo podjetja in posamezniki, primerjamo se s svojo okolico. Če smo kot država manj učinkoviti, bomo manj zanimivi za investitorje, za naše državljane, ki bodo iskali pot ven, itd. Za Slovenijo je značilno, da znamo zelo dobro definirati probleme v družbi, deset let že prepoznavamo enake probleme, ampak o učinkovitih ukrepih se ne moremo zediniti. O nevzdržnosti pokojninske blagajne govorimo že nekaj časa, prav tako je deset let tema nedostopnost zdravstvenih storitev, a nekih resnih premikov ne vidim. Socialni transferji rastejo, obenem pa raste potreba po dobrodelnosti v društvih – to dvoje ne gre skupaj. Položaj mladih je problematičen leta in leta – pa dobro, ali bomo mi že kdaj ukrepali?! To je posebna frustracija našega dela: zelo veliko razkrivamo, malokrat pa lahko rečemo, da se je veliko spremenilo. Zaradi tega sem strašno slabe volje.
Zanimivo, da ste kot človek, ki obveznosti raje opravi prej kot pozneje, diplomirali šele pri 30 letih. Vas je vmes ujelo življenje, ste začeli prehitro delati?
Ja, začel sem malo prehitro delati: veliko sem delal v gradbeništvu kot študent, zanimalo me je ogromno stvari, potem pa sem si rekel, da je čas za dokončanje študija. Imam različne življenjske izkušnje, vem, da v življenju ni zgolj ena zveličavna stvar. Moj problem je, da me zanima preveč stvari.
Je delo z rokami za vas nuja?
Da! Če ne ustvarjam – potrebujem tudi fizično naporno delo – mi nekaj manjka. Moj oče je bil zidar, zelo priden človek, te pridnosti me je naučil, zrasel sem s tem. Moram graditi, prenavljati, ustvarjati – všeč mi je, da se lahko izražam na ta način. Če bi izbiral talente, bi bil slikar ali kipar, ker me umetnost blazno zanima. Ker pa mi to ni dano, znam kaj ustvariti z gradbenim materialom.
Tisti zanimivi zid na vašem vrtu ste si sami postavili?
Zidovi v vrtu so moje delo.
Ujela sem, da ne živite več na podeželju ...
Res je, sedaj živim v mestu, kar pa ne pomeni, da je vrt brez nege. Zanj še vedno skrbim in je moje veliko veselje. Z njim imam tudi še velike načrte – pa ne v smislu razširitve, ampak ko enkrat zgradiš ogrodje takega vrta, se je treba ukvarjati z detajli. In greš z velikih rastlin na majhne, majcene in na vse drobne barvne kombinacije. Vrt je vedno nedokončana simfonija. Vrt me je naučil spremljati letne čase in uživati v njih. Leto merim po času, ki bo moral preteči, da bom znova videl cveteti določen zvonček na točno določenem mestu. Ko začne cveteti nepozebnik in zvonček, vem, da je konec februarja.
Vaš vrt se razprostira na enem hektarju. Ne samo da je ogromen, odprete ga tudi za javnost, kar se mi ne zdi tako značilno za Slovence.
Ni, ampak vrtoljubci, kot pravim amaterskim vrtnarjem z zelenimi prsti, vrt radi delijo z drugimi. Kakor imamo Slovenci na eni strani radi ograje in zaprtost ter čim manj vpogled v intimo, pa vrtoljubci ne sadijo rož samo zase. To so neke vrste umetnine, in zakaj jih ne bi videl še kdo. Gre za način izražanja.
V našem vrtu pogosto naletimo na sprehajalce, ki vanj pridejo nenapovedani, in s tem nimamo težav. Še več, rad bi uresničil idejo, da bi navdušil kraj, v katerem je ta vrt, k zasaditvi eksotičnih, zanimivih, pomembnih rastlin po javnih površinah. Tako bi dobili arboretum, ki bi živel med ljudmi ne kot kulisa, ampak kot del bivalnega prostora. V Sloveniji imamo izjemno biotsko pestrost, naši vrtovi so izjemno zanimivi. Kadar nas obiščejo kakšni angleški kolegi ali tuji turisti, se tej pestrosti ne morejo načuditi.
Pa ne da za tako velik vrt skrbite sami?
Nimam vrtnarjev zanj, a sem imel veliko prijateljev, ki so mi pri njegovi izgradnji pomagali, saj je pri tem ogromno fizičnega dela. Ko prideš do točke vzdrževanja, je to skrajni obseg, ki ga lahko en človek obdela na korekten način.
Tudi s čelno svetilko v poznem večeru?
Tudi! Moram pa reči, da so prizadevni tudi moji domači in da so po dolgih letih ugotovili, da jim čisto paše postriči kakšno travo v jeseni, pograbiti kos travnika, in se skrb za vrt nezavedno predaja njim.
Od kod ljubezen do vrtnarjenja?
Moja mama in babica sta imeli gotovo zelene prste, ampak to obstaja v nas, ne da bi vedeli. V tem vidim neko estetiko, morda sem le malo nenavaden, ker o tem javno govorim. Rastline me poleg umetnosti gotovo zelo zanimajo. Zanima me vse, kar je lepo.
V tujini se gotovo izgubite v kakšni vrtnariji ali vrtu.
Če je le bilo možno, službeno in zasebno sem veliko hodil naokoli, sem si ogledal kakšen botanični vrt, zasebno zbirko ali vrt. V Miamiju sem videl izjemno zanimiv vrt, ki je star verjetno kakšnih sto let, v njem so rastline, ki ti jemljejo dih. V Indiji sem videl vrt, ki ga ne morem pozabiti, a se ga pri nas ne da ustvariti. Fascinantna je tudi Nova Zelandija, pa Južna Amerika – svet je tako pester! Če bi bil najbogatejši na svetu, bi imel največji vrt na svetu! Odprt za javnost in poln kipov, v njem pa bi se tudi dobro jedlo.
V vaši kuharski knjigi Recepti za veselo življenje ste zapisali, da je izumiti veselje izziv za vse ter da je čas izobilja tudi čas odsotnosti iskrenega veselja. Česa se veselite v prihodnosti?
Vedno pravim, da potrebujemo tudi vitamin V – veselje. Brez tega je vse, kar imamo, ničvredno. Najbolje je, če se veselimo majhnih stvari. Navadil sem se, da se poskušam prav prisiliti, da določim, česa se kakšen dan ali teden lahko veselim. Se mi zdi, da ta tehnika še kar deluje. Sicer čedalje težje najdem stvari, ki se jih lahko veselim, še posebej ker delam na delovnem mestu, ki je res tečno. To moram priznati in to stoično prenašam. Ampak vseeno obstajajo drobna mala veselja: veselim se prihoda pomladi, ki je tik pred vrati, in prihoda kakšne druge pomladi – politične. Res sem sit tega, določenih ljudi imam preprosto čez glavo. Sicer se veselim druženj, a se ne družim več s tistimi, ki mi jemljejo energijo. To je očitno privilegij, ki ga prinese zrela doba in je po mojem kar definicija bogastva.
