Ko se je začela vojna, si je družina Pohodenko kupila vozovnice za vlak, s katerim bi 27. februarja odšli iz države, vendar je bila takrat uvedena policijska ura, zato niso smeli iz stanovanja. Naslednji dan je bila policijska ura že odpravljena, vendar vozovnice niso bile več veljavne. Vita in Katja sta se kljub temu še isti dan, vsaka z le enim nahrbtnikom, v katerega sta dali najnujnejše, peš odpravili skozi celoten Kijev do železniške postaje, kjer sta se ob 18. uri vkrcali na prvi vlak, ki je iz Kijeva peljal do mesta Užgorod v bližini meje z Madžarsko. Od tam sta z avtobusom potovali do še enega obmejnega mesta, Čop, kjer sta prestopili na vlak za madžarsko obmejno mesto Zahony. Čeprav mesti loči le devet kilometrov, sta tja prispeli šele 1. marca v poznih popoldanskih urah.
Na železniški postaji v Zahonyju so ju že čakali sestra z možem in prijatelj Borut Svatina, ki je Oletičevima priskočil na pomoč. »Ko smo prispeli do postaje, je bilo tam ogromno ljudi, ki so jih evakuirali iz Ukrajine. Gotovo sem jih vprašala vsaj dvajset, ali bodo šli z nami v Slovenijo, vendar so se vsi, ki sem jih ogovorila, z vlakom odpravili v Budimpešto, v center za begunce. Tako sem domov pripeljala le sestro in nečakinjo,« je pripovedovala Svetlana Oletič.
Mož in sin ostala v vojni
Vita in Katja, ki zdaj živita pri Oletičevih, bosta v Sloveniji ostali, dokler se razmere v Ukrajini ne umirijo. Gotovo pa se bosta vrnili v domovino, saj sta tam pustili družino. »Sin, ki je študent kitajščine, je julija lani dopolnil 18 let, mož pa še ni dopolnil 60 let, zato sta morala ostati v Kijevu. V mestu pomagata polniti vreče s peskom, ki jih nato uporabljajo za postavljanje barikad. Pomagata tudi pri izdelovanju molotovk, kot prostovoljca pa včasih v kateri od trgovin polnita police z blagom. Moram priznati, da sva se midve tudi odločali, ali bi odšli iz Ukrajine. Težko je namreč zapustiti družino,« je s cmokom v grlu ob našem srečanju povedala Vita Pohodenko.
Vita je po poklicu modna oblikovalka. V ukrajinski prestolnici je bila zaposlena v podjetju, kjer so oblikovali čevlje in torbice. Po podobni poti je šla hči Katja, končuje doktorski študij akademske slikarke. Nedavno je začela tudi svoj posel kot oblikovalka.
Ker obe, tako Vita kot Katja, dobro šivata, si bosta poskušali v Sloveniji poiskati začasno službo. Za začetek bosta poskušali nekaj denarja zaslužiti s prodajo trajnostnih oblačil, ki jih bo šivala Katja.
Skrivali so se v sobi brez oken
Svetlanina sestra je z družino vsako leto vsaj dvakrat prišla na obisk v Slovenijo, zato se tu počutijo domače in jim je država všeč, a je njihov dom Ukrajina. »Pred začetkom vojne nihče ni zares verjel, da se bo zgodila. Ko se je res začela, pa država ni bila dobro pripravljena nanjo. Ni namreč dovolj zatočišč ali niso ustrezno vzdrževana. Veliko ljudi zato spi na postajah podzemne železnice, kamor so s seboj vzeli vse, kar so lahko. Mi z družino živimo v velikem blokovskem naselju, v katerem je več tisoč ljudi, vendar imamo do prvih postaj podzemne železnice kar nekaj hoje. Ker bi bilo nevarno gibati se po ulicah, smo se skrivali v kleti bloka. Ker pa je bilo zelo hladno, smo šli nazaj v stanovanje in se skrivali v sobi na sredini stanovanja, ki nima oken,« nam je dogajanje v prvih dneh vojne opisala Katja.
Kasneje so se začeli prebivalci Kijeva združevati, saj so želeli pomagati svoji vojski. Moški so polnili vreče s peskom, s katerimi so postavljali barikade, ženske in tudi otroci pa so kar na ulicah izdelovali zažigalne steklenice – molotovke, je še povedala Katja Pohodenko, ki si želi le, da bi se vojna čim prej končala in bi lahko Ukrajinci znova normalno zaživeli.
