O strahu Klara Širovnik ne govori, prizna pa, da je precej utrujena. »Čeprav nimam pravice tarnati,« doda. »Novinarji in drugi medijski delavci se sami odločimo za odhod na taka območja. Lahko bi rekli, da imamo vedno izbiro – če ocenimo, da naš poklic od nas (tudi v moralnem smislu) zahteva, da o dogajanju poročamo, to storimo; če precenimo, da je tveganje preveliko in ne ustreza izkupičku, pa je informacije morda bolje pridobiti po drugih poteh. Če sam sebe spraviš v neobvladljivo nevarnost, iz katere te morajo potem vleči drugi, s svojim poročanjem dejansko ne boš mogel ničesar prispevati, ker boš reševal lastno rit. Želim povedati, da novinarji, četudi odhod na tako območje morda zahteva nekaj trde kože, potrpljenja in živcev, niso heroji – vedno se namreč lahko vrnejo domov, v varen pristan. Za begunce pa je situacija drugačna. Tega se po mojem moramo zavedati tudi pri poročanju – če želiš na določeno mesto oditi samo zato, da bi pokazal, da si upaš, je to skrajno egoistično oziroma je takšno središčenje zgodbe verjetno napačno. A jaz sem začetnica, kdo ve, morda se motim. Verjetno se ne,« razmišlja.
Neprimerljiva situacija
To ni Klarino prvo poročanje s kriznega žarišča. Poudari sicer, da območja, na katerem je trenutno (meja med Poljsko in Ukrajino), ne bi poimenovala tako, prej je to krizno obrobje. Decembra je poročala z belorusko-poljske meje, kamor je Belorusija poslala številne begunce in migrante – tam je bila situacija (zaradi politike Belorusije) zanjo kot novinarko morda celo nekoliko bolj napeta, pravi. Že prej pa je pisala še o nekaterih drugih območjih, kjer tlijo konflikti (npr. Palestina). »A vse, kar sem pokrivala poprej, je s trenutno situacijo neprimerljivo,« zatrdi.
Številne ženske niso mogle izustiti niti besede
Ljudje na mejo s Poljsko prihajajo prestrašeni, izmučeni, pa tudi naveličani in res zelo, zelo prizadeti. »Vidi se jim na obrazih, pozna se v načinu govora. Številne ženske, s katerimi sem govorila ali pa poskušala govoriti, niso mogle izustiti niti besede. Niso otopele, nikakor; je pa vsako vprašanje, ki ga novinar lahko postavi nekomu, ki beži, v bistvu bedasto in banalno.« To jo boli, ker ob takih trenutkih večkrat dvomi tudi o smislu svoje službe. »Glavno vodilo je spoštovanje – če človek ne želi govoriti, ga k temu ne spodbujam, sploh pa ne v taki situaciji. Četudi je prispevek zaradi tega morda bolj pust, četudi je v njem manj izjav ali sogovornikov, to ob koncu dneva ni pomembno. Prispevek je postranskega pomena, zanj ne hodimo preko trupel. Pomembni so ljudje in pa to, da si pri svojem poklicu načelen – da ne zavajaš, da daš ljudem besedo in po mojem tudi to, da ne relativiziraš jasnih resnic.« Tokrat sogovornica recimo ne bi relativizirala dejstva, da je Rusija napadla Ukrajino. »Ne gre za 'konflikt' ali 'trenje' dveh enakovrednih nasprotnikov, ampak za napad agresorja na samostojno državo.«
Kljub vsemu ji ostaja nekaj optimizma
Vidi ga v solidarnosti. »Beseda solidarnost je v današnjem času pogosto zlorabljena in tudi spolitizirana. Na mejnem območju pa se ta pojem prevrednoti in na novo vzpostavi – prostovoljci, civilno prebivalstvo, ljudje iz vse Evrope prihajajo in poskušajo pomagati; z donacijami, lepo besedo, prevozom, nastanitvijo. To me malo povleče iz občutka, da hudobija človeka ne pozna meja. Ja, morda hudobija res ne pozna meja; na drugi strani pa meje nima niti dobrota posameznikov,« sklene.
Piše se zgodovina, in to ne samo za Ukrajino
Pogovarjali smo se tudi s Karmen Švegl, ki ji zadrževanje na vojnih območjih ni tuje. Tudi ona nam je priznala, da se počuti utrujeno, a hkrati zelo vznemirjeno: »To je velika zgodba. Delo je seveda nevarno in naporno, ampak sem srečna, da sem lahko priča tukajšnjemu dogajanju. Prepričana sem, da se prav te dni v Ukrajini piše zgodovina, ne samo za Ukrajino, ampak tudi za Evropo.« Javljanja s kriznih žarišč je vajena, ampak ali ji je tokrat vendarle težje, ko ve, da jo doma čaka sin? »Grozno je, ne morem niti pogledati njegove fotografije, da mi ne bi pritekle solze. Vem, da me pogreša, in jaz ga noro pogrešam. Komaj čakam, da ga znova vidim. Res je težko. Če bi bilo to pred desetimi leti, bi ostala v Ukrajini ves mesec, zdaj je drugače, vsaka ura, vsak dan šteje, da ga izkoristim čim bolje, da naredim čim več. In se kmalu vrnem domov,« odgovarja.
Sprašuje se, koliko sreče ji je še ostalo
»Čuden občutek je, ko se vkrcaš na vlak proti Kijevu skoraj sam, vsi drugi pa se prerivajo in skorajda že pretepajo, da bi si zagotovili sedež v nasprotno smer. Ampak ni prvič, da sem v taki situaciji. Prav je, da ljudje doma dobijo informacije iz prve roke, da smo tukaj in tako tudi pokažemo solidarnost z žrtvami, ljudmi, ki bežijo pred bombami, da lahko doma povemo in pokažemo, zakaj potrebujejo našo pomoč. Za strah ni časa, strah pride pozneje ... ko se mesece pozneje v glavi sestavlja film o tem, kaj se je zgodilo, kaj bi se lahko. O tem, koliko sreče imam in koliko mi je je še preostalo.« Vedno pogosteje si zastavlja vprašanje, ali je tistih sedem ali devet mačjih življenj že izkoristila. Že pred časom si je obljubila, da je njena zadnja pot na vojno žarišče že za njo. »Morda pa je ta res zadnja,« razmišlja naglas.
Prostora za napake je res malo
»Predvsem je veliko skrbi, niti minute časa za refleksijo,« nam skuša orisati občutke, kako je, ko si sredi kriznega žarišča. »Osredotočaš se na to, kako se premakniti iz kraja v kraj, kdaj je najvarneje potovati, kako dobiti sobo v hotelu, kje najti hrano. Bo internet deloval, imam v torbi vse kable? Nešteto vprašanj. Človek mora biti res 24 ur na dan stoodstotno skoncentriran. Prostora za napake je res malo, ker te dobesedno lahko stanejo življenje.« Zgolj v tistih najšibkejših trenutkih se vpraša, ali ji je tega res treba. »Ampak ko pogledam vse druge ljudi okrog sebe, sem lahko samo hvaležna. Jaz vem, kam prihajam in kam odhajam, in vem, da me na koncu poti čaka topel dom. Ti ljudje ne vedo, kam gredo in kaj jih čaka, kako dolga, kako težka bo begunska pot. Kaj bo ostalo od njihovega doma, kaj se bo zgodilo bližnjim, ki so jih morali pustiti za seboj. To so tako težke zgodbe, toliko čustev in bolečin. Vedno težje se spopadam s tem.«
Pričakovali so rože, dobili pljunke
Tudi Karmen pravi, da kljub vsemu, čemur je trenutno priča, ostaja optimistična. »Zagotovo. Ljudje so neverjetno pozitivni, prepričani, da tisti, ki se bori za svobodo, preprosto mora zmagati. O tem, kaj bi bilo, če vojno izgubijo, sploh ne razmišljajo, ne govorijo. Pravijo, da bi bilo prekletstvo to sploh omenjati kot možnost. Na to, da je ruska vojska bistveno močnejša in številnejša, odgovarjajo, da se oni borijo zase, za svojo državo, za svobodo svojih otrok, Rusi ne vedo, za kaj se borijo. Vsaj ti fantje v predmestjih Kijeva ne. Neverjetno, kako šokirani so bili, ko so ljudje pljuvali nanje. Pričakovali so, da jih bodo zasuli z rožami, a ljudje so nanje dobesedno pljuvali. In tukaj je paralela z vojno v Sloveniji leta 1991 res na mestu; ko so bili vojaki JLA šokirani, da jih Slovenci nismo sprejeli odprtih rok.«
Čedalje nižje temperature
Ob koncu pogovora smo še preverili, kako pride do hrane, kaj nosi s seboj. Izvedeli smo, da ne veliko. »S seboj imam vedno kako čokolado, sicer pa težko nosiš s seboj veliko hrane. Moje najpomembnejše pravilo je, da potujem čim lažje. Tokrat imam s sabo samo šestkilogramski nahrbtnik in spalko. Nič drugega, če ne, mi ne bi uspelo prehoditi že več kot 20 kilometrov v vse nižjih temperaturah.« Domačini so ji sicer v veliko pomoč: »Tukaj v Ukrajini se človek res lahko zanese na domačine, vedno so pripravljeni pomagati in povabil na kosila, večerje je ogromno.« Dobrota ljudi se zares pokaže šele v krizi. In globoko v nas ob vsem slišanem tli upanje, da bo zares prevladala nad zlom.
