Novice Svet24

sta

Prav tako ne vemo, ali bodo Ukrajinci lahko opravili osnovna dela v kmetijstvu, lahko pa sklepamo, da polja koruze, pšenice in sončnic ne morejo biti obdelana, če ni ljudi (se bojujejo) in primanjkuje goriva. Vse kaže na to, da je letina za Ukrajino izgubljena in bo velika, bogata kmetijska država lačna oziroma popolnoma odvisna od pomoči v hrani. To bi nas moralo skrbeti, pravi dr. Emil Erjavec – kako bomo prehranili Ukrajince, ne kako se nam bo cena kruha zvišala za nekaj centov.

Rusi so se pripravili

»Že od leta 2014 velja prepoved izvoza hrane iz EU in drugih delov razvitega sveta v Rusijo (kot posledica sankcij mednarodne skupnosti zaradi ruske priključitve Krima oziroma spodkopavanja ozemeljske celovitosti Ukrajine, op. a.). V Rusijo tako Evropska unija večine prehrambnih izdelkov ne izvaža. Zaradi zaprtja mej so Rusi uspeli zelo okrepiti lastno proizvodnjo hrane. Pred tem so bili zelo odvisni od uvoza hrane z zahoda. Ko smo pred leti delali študije, tudi sam sem bil v Moskvi in Kijevu, smo ugotovili, da so prav po učbeniško dvignili proizvodnjo hrane, potem ko so se zaprli pred evropskimi in ameriškimi proizvajalci. V nekaj letih so Rusi postali praktično samooskrbni – poleg žit od prej tudi pri piščančjem in svinjskem mesu, povečali so pridelavo paradižnika, jabolk ... Ogromno so investirali v kmetijstvo in so blizu popolne samooskrbe zgolj zato, ker so se zaščitili pred svetovno konkurenco.«

V Evropi lakote ne bo! 

Če imajo Rusi normalno letino, s svojim pridelkom zelo pomembno vplivajo na svetovni trg. Imajo velika kmetijska podjetja z moderno zahodno tehnologijo, a so Ukrajinci pri tem še boljši. »V Ukrajini so kmetijska podjetja, ki imajo po 100.000 ali 200.000 hektarov obdelovalne površine. Eno ukrajinsko podjetje ima toliko njiv kot vsa Slovenija! Z najsodobnejšimi tehnologijami pridelajo poceni in ogromno hrane. Njihovo izvozno okno pa je Črno morje, kjer so velika skladišča, in Rusija je že z osvojitvijo Azovskega morja zelo onemogočila ukrajinski izvoz, še huje pa bo, če bo zavzela ozemlja na drugi strani Krima.«
Tako Ukrajina kot Rusija sta usmerjeni na svetovni trg hrane, manj na Evropo, ki zadovoljuje vse svoje potrebe po hrani in je tudi največji izvoznik hrane (prehitela je celo ZDA, op. a.), razloži dr. Erjavec, profesor agrarne politike in ekonomike na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. »Če se, bog ne daj, vojaški konflikti ne razširijo na druge države, motenj v oskrbi s hrano v Evropi in torej tudi v Sloveniji ne bo. Lahko sicer pričakujemo nekaj manjših težav z logistiko, nikakor pa ne bi govoril o lakoti. In to je treba jasno povedati.«

Vse je odvisno od letine

Posledice vojne v Ukrajini pa se bodo odražale na svetovnem trgu, saj je Rusija ena največjih svetovnih izvoznic žita. »Prav tako pomembna je Ukrajina, ki poleg žit izvaža sončnično olje, piščančje meso in nekatera druga živila. Gre za veliko kmetijsko državo, ki je bila žitnica Rusije, vendar imajo Rusi na drugi strani ukrajinske meje zelo veliko kmetijsko območje z izrazito dobrimi pogoji za pridelovanje hrane. Kadar imajo dobro letino, so poleg ZDA, Argentine in Avstralije pomemben igralec na svetovnem trgu žit. Če ima ena od teh držav slabo letino, trg še normalno deluje, če se v slabih razmerah znajdeta dve, cene poskočijo. To spremljamo zadnjih 30 let. Kadar ni suš in poplav, lahko Rusija proizvede zavidljive količine žita, zadnjih deset let se iz sušnih obdobij ne more izvleči Avstralija, prav tako se sušna obdobja ponavljajo v ZDA.«

Rusija je tudi velik izvoznik gnojil in trenutno njihovo pomanjkanje čuti vsa Evropa. Dražja in nedostopna gnojila lahko vplivajo na manjši pridelek, a prehranska varnost Evrope zaradi tega ne bo ogrožena.

Pripravite denarnice! 

Ker bo po vsej verjetnosti imela Ukrajina uničeno letino in ne bodo delovale tudi živilske tovarne, bo to vplivalo na izvoz na tuje trge. To bo na svetovnem trgu povzročilo pomanjkanje ponudbe, kar vodi do višjih cen surovin in deloma hrane. Pomanjkanje žit kot osnovne surovine se bo odražalo tudi v drugih prehrambnih izdelkih. Ker se spreminjajo še energetski tokovi, bo to vplivalo na ceno energije in s tem hrane. Torej lahko tudi slovenski potrošniki pričakujemo višje cene hrane.
Države z visoko kupno močjo bodo razmeroma site, tisti, ki že zdaj trpijo lakoto, pa bodo še bolj lačni. »Arabska revolucija se je začela prav zaradi cen hrane. Tudi sedaj bodo najbolj pod pritiskom revne države v Afriki in Aziji. Ena izmed njih bo Egipt, ki uvaža zelo veliko pšenice. Če je na trgu ne bo, bodo cene zrasle. Ker bo tja pšenico prodajala tudi Evropa, bo cena zrasla tudi doma,« razlaga Erjavec.  

Šimen Zupančič

Nevarno igranje

Tudi dr. Aleš Kuhar, prav tako agrarni ekonomist, napoveduje premike na že zdaj nervoznem svetovnem trgu. »Že zelo majhne spremembe na trgu hrane močno načnejo vzpostavljena ravnotežja, zato se lahko tudi pri nas zgodijo hude posledice, četudi kot EU nismo odvisni od Ukrajine in Rusije. Če pogledamo podrobneje, na primer ugotovimo, da sta Španija in Nizozemska kot veliki živinorejski državi veliki uvoznici ukrajinske koruze. Če ostaneta brez ukrajinske koruze, bosta pritisnili na druge razpoložljive vire, kjer pa se za surovine poteguje tudi manj premožna in manj pomembna Slovenija.«
Tile časi so po Kuharjevem mnenju marsikomu vzeli razsodnost. »Zato lahko v najhujšem primeru celo pričakujemo, da Rusija uzurpira oziroma ukrade surovine Ukrajini ter jih prodaja samo tistim, ki so bili v varnostnem svetu ZN do nje vzdržani. Tako se lahko količina žit na trgu zaustavi oziroma preusmeri. Rusija se gre dve vojni: tisto z orožjem in ekonomsko vojno. To je igranje s celotnim svetom, ki je na področju kmetijstva in živilstva zelo povezan.«

Siti, a na mrzlem? 

Glede na zagotovila agrarnih ekonomistov, ki s sejanjem panike ne profitirajo tako kot nekateri, lačni torej ne bomo. Glede na grozljive račune na položnicah nas bo prej kot lakota pestil mraz. Iz Italije se je v neki spletni debati oglasil Slovenec, ki se zaradi stroškov ogrevanja že tri mesece drži za glavo. Za plin in elektriko porabi že skoraj pol plače. Ne more si zamisliti, kako bo preživel, če bodo cene še rasle. In takih nas je tudi v Sloveniji že veliko.

Tole je verjetno povsem utopično vprašanje: ali se je na tem svetu, v mednarodni skupnosti, tako težko dogovoriti o neki maksimalni ceni osnovnih surovin? Kuhar odgovarja, da centralno planska ekonomija ni več predmet resnih razmislekov. »Koordinacije zalog pa bi neka skupnost držav, kot je EU, morala biti zmožna, a je utopično računati na to, saj smo videli, kaj se je dogajalo z maskami, ventilatorji in cepivi.«

Zato začnimo s hrano varčevati zdaj. V zadnjih letih smo bili gotovo preveč razvajeni, hladilniki so prepolni vsega, nato pa prevečkrat tudi naši koši za smeti. Lačna torej vsaj večina nas ne bo, s smotrno rabo in načrtovanjem pa si bomo tu in tam lahko privoščili še kaj drugega – recimo skodelico kave v lokalu. Nekaj luksuza si pa moramo privoščiti – če ne, se nam bo vsem skupaj zmešalo. Za ene je luksuz kavica, za druge pa nov lestenec na jahti, to zdaj tudi že vemo.