Bo zdravstveni sistem to zdržal?

Še za svoje nimamo dovolj, pa bi bolniške postelje namenjali Ukrajincem

Polona Krušec
17. 3. 2022, 19.08
Deli članek:

Marsikoga so, kot je razvidno iz živahnih razprav na družbenih omrežjih, vznemirile besede ministra za zdravje Janeza Poklukarja, ki jih je izrekel na virtualnem izrednem zasedanju zdravstvenih ministrov Evropske unije.

Bobo
Zdravstvo sploh še ne deluje na polno, pa mu že grozita nov pritisk covidnih bolnikov in oskrba beguncev.

Poklukar se je v sredo udeležil zasedanja zdravstvenih ministrov EU, na katerem so govorili o odzivu Unije na zdravstvene posledice vojne v Ukrajini. »Slovenija je pripravljena sprejeti ukrajinske bolnike, ki potrebujejo neodložljivo zdravljenje, prav tako podpira poljski predlog o premeščanju bolnikov,« je dejal v izjavi po zasedanju.

Po njegovih besedah bomo zagotavljali pomoč v obliki zdravstvenega osebja, ki bi lahko pomagalo v bolnišnicah v državah članicah, prav tako je »Slovenija pripravljena sprejeti bolnike, še posebej tiste, ki neodložljivo potrebujejo zdravljenje oziroma pomoč, kot so rehabilitacija, hemodializno zdravljenje, zdravljenje tuberkuloze in podobno.« Podrobnosti o razpoložljivih kapacitetah ni navajal, je pa napovedal, da se bo Slovenija odzivala na pobude oziroma potrebe članic EU, ki jih bodo podale v okviru skupnega organizacijskega pristopa.

Mamica jezna na Poklukarja

Javnost je ob tem močno zastrigla z ušesi, saj se ljudem ob povsem kadrovsko podhranjenem zdravstvu zdi nekako nelogično, da bi že tako preobremenjene zdravnike, sestre in druge profile poklicev v zdravstvu, pa tudi negi, posojali na druga delovišča. V burni debati na spletnih omrežjih uporabniki izpostavljajo še, kako je mogoče, da obljubljamo zdravstveno obravnavo oziroma prostor v svojih bolnišnicah, ko pa so te prepolne in zaradi epidemije še vedno delujejo na robu svojih zmogljivosti. Pravzaprav bolnišnice in zdravstvo na splošno sploh še niso začeli polno delovati. 

Ob napovedi, da smo beguncem na voljo za rehabilitacijo in zdravljenje, se je na Facebooku oglasila mamica malčka s posebnimi potrebami (njeno ime hranimo na uredništvu, op. p.) in napisala: »Resno!? Prav, da pomagate, ampak mi na rehabilitacijo otroka čakamo dve leti, zdaj pa govorite, da to ni problem. Samoplačniško mu zagotavljamo terapije, da otrok sploh napreduje. Tri mesece čakam na logopeda, dva sem čakala na datum za fizioterapijo. Kdo je zdaj tu nor?« »Strinjam se, da pomagamo. Edino prav, ampak ob razmerah, ki jim pričamo v zdravstvu, se zdi to malo nemogoče, nespametno, neodgovorno in neobčutljivo do Slovencev, ki tudi čakajo, da jih kdo obravnava,« se z njo strinja neki drugi spletni komentator.

Na robu zmogljivosti

Spomnimo, da je Poklukar na začetku zadnjega, najhujšega vala širjenja covida-19, ki je šele začel nekoliko popuščati, dejal, da je sistem v kolapsu, da še komaj rešujejo življenja. »V zdravstvu smo uvedli 'zdravstveni lockdown', saj praktično nimamo druge izbire. Vsi nenujni posegi so odpovedani ali se odpovedujejo. Bolnišnice te dni prioritetno usmerjajo svoje kadrovske kapacitete v zdravljenje covidnih in necovidnih bolnikov z oznako nujno ali zelo hitro,« so bile njegove besede.

Poklukar se sicer zaveda, da je odpornost zdravstvenih sistemov ne samo pri nas, ampak v celi Uniji šibka in da bo treba s hitrim ukrepanjem naše zdravstvene sisteme pripraviti na novo zdravstveno krizo ter zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo beguncev iz Ukrajine. 

V isti sapi, in ne samo takrat, ampak to izpostavlja večkrat, je potožil, da primanjkuje medicinskih sester, med zdravniki pa je primanjkljaj največji pri anesteziologih, intenzivistih, internistih, pulmologih in nevrologih. Je zdaj na to pozabil? Koga bo poslal na tuja delovišča, da bi pomagal zdraviti begunce?

Da bi zdravstvo v koronačasu zmoglo, je vpoklical celo pomoč zunaj bolnišnice, in sicer zasebnike in koncesionarje, študente medicine in dijake zdravstvenih srednjih šol. V tej luči je najbrž skrb ljudi ob tem, kar obljublja, povsem razumljiva.

Zdaj pa še to

Da morda ni dobro obljubljati, javnost meni tudi, ker se število okužb ponovno viša in bi lahko pritiski na zdravstvo spet narasli. Da je tako, potrjuje tudi Janez Žibert, profesor na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani in član projekta Covid-19 sledilnik, ki je na družbenem omrežju Twitter sporočil, da gremo »na žalost po poti ostalih evropskih držav, kjer se številke hitro dvigajo. Upajmo, da bomo tudi mi zdržali ta val brez novih ukrepov. Po mojih modelih v bolnišnicah ne bo problema.«

Po njegovih projekcijah naj bi se do konca marca začelo povečevati število hospitalizacij Slovencev, obolelih s covidom-19. Pojasnil je, da je porast, ki mu pričamo, »posledica različice BA.2, sprostitve vseh ukrepov in povečanja števila dovzetnih, ki prihajajo nazaj iz prejšnjih valov. Zato se povečuje število okuženih, vendar po mojem mnenju nekega večjega vala ne bi smelo biti. Posledično to tudi pomeni, da se število hospitalizacij ne bo nižalo, kot bi se moralo. Pomemben je tudi tretji odmerek, ki predstavlja obrabni zid pred težjimi poteki bolezni, zlasti pri starejših,« je še napisal na Twitterju.

Pomenljive besede

»Morda v zdravstvu še težje razumemo vojne grozote. Vsak dan uresničujemo svoje osnovno poslanstvo, rešujemo življenja, in se zavedamo, da je življenje slehernika sveto. Nasilje se lahko vedno ustavi, če nas vodita humanost in spoštovanje osnovnih človekovih pravic,« so ene od nedavnih besed ministra za zdravje. Zanj bo nedvomno velik izziv, kako pomagati beguncem in pri tem enako intenzivno imeti pred očmi uresničevanje pravice do zdravstvene oskrbe slehernega prebivalca Slovenije, ki mu je zdravstveni sistem že prej, ne le dve leti nazaj, pred nosom močno zaloputnil z vrati. Nihče si ne želi, da bi se ta zdaj še zaklenila ...