Novice Svet24

STA

Na to je glede na dokumentacijo, ki je o ZVO-2 dostopna v državnem zboru, opozoril ljubljanski odvetnik Andrej Brezavšček, ki je zaradi ugotovitve, da ZVO-2 ni ustrezno notificiran, pisal tako okoljskemu ministrstvu kot parlamentu. Iz parlamentarne zakonodajno-pravne službe so odvetniku odgovorili, da je za tovrstna opozorila in vprašanja pristojna vlada, z okoljskega ministrstva pa so mu sporočili, da notifikacija po njihovem mnenju ni potrebna, ker ne gre za tehnični predpis.

Opustitev notifikacije ima lahko zelo hude posledice

O nujnosti notifikacije, ko gre za tehnične predpise, govori direktiva evropskega parlamenta EU 2015/1535 iz leta 2015. Glede določitve postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe direktiva določa, da morajo »države članice Evropski komisiji notificirati vsak osnutek tehničnega predpisa, sprejetje tehničnega predpisa pa mora odložiti za tri mesece od dne, ko komisija prejme sporočilo države članice«. To ZVO-2 – sploh glede na proizvajalčevo razširjeno odgovornost, ki jo uvaja zakon – brez dvoma je, opozarja odvetnik.

Na to, da ima ZVO-2 lastnost tehničnega predpisa, saj ureja področje ravnanja z odpadki in ureja sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti, so javno opozorili že posamezni uslužbenci ministrstva za okolje in prostor oziroma ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Odvetnik Brezavšček v zadnjem dopisu, ki ga je poslal v državni zbor, celo navaja, da ima »opustitev priglasitve tehničnega predpisa lahko zelo hude in dolgoročne posledice na samo izvajanje zakona, v zvezi z razlago postopka po evropski direktivi pa že obstaja več zelo pomembnih sodb Sodišča Evropske unije«.

Sodna praksa: brez notifikacije je zakon pomanjkljiv in neuporaben

V sodbi št. C-194/94 iz leta 1996 (»CIA-Security«) je sodišče sprejelo razlago, v skladu s katero lahko nacionalna sodišča določbo, ki ni bila priglašena oziroma notificirana, čeprav bi to predhodno morala biti, razglasijo kot neuporabno in zato sodišča te določbe sploh ne uporabijo.

V skladu s sodbo C-443/98 iz leta 2000 (»Unilever«) lahko nacionalna sodišča za neuporabnega razglasijo tudi tehnični predpis, ki je bil sprejet ob kršitvi obveznosti odložitve sprejetja priglašenega nacionalnega predpisa, to je ob upoštevanju trimesečnega obdobja mirovanja. V sodbi C-303/04 (»Lidl«) pa je sodišče razložilo, da obveznost obveščanja pomeni pomembno sredstvo za uresničitev skupnostnega nadzora in da nespoštovanje obveznosti obveščanja pomeni bistveno pomanjkljivost takega postopka, zaradi česar so tehnični predpisi neuporabljivi v razmerju do posameznikov.

Brezavšček: Procesne napake si pri tako pomembnem zakonu ne smemo privoščiti

Predlog novega zakona za varovanje okolje je po Brezavščkovih besedah »preveč pomemben zakon, da bi lahko bil zaradi kršitve obveznosti priglasitve Evropski komisiji podvržen tveganju, da v pomembnih delih, ki pomenijo tehnični predpis, sploh ne bi imel pravne veljave. V takem primeru lahko zaradi opustitve dolžnosti ministrstva, da zakon pravočasno priglasi Evropski komisiji, v pravnem redu zazeva huda pravna praznina, česar si na tako pomembnem področju, kot je varstvo okolja, ne smemo privoščiti.«
Brezavšček ob tem opozarja na kritiko sodiščem, tožilstvu in policiji, češ da zaradi procesnih napak pri zbiranju dokazov v kazenskih postopkih »spretni odvetniki« dosežejo izločitev dokazov, postopek pa se zaradi tega konča z oprostilno sodbo. »Opuščanje dolžnosti notificiranja zakona Evropski komisiji analogno spominja na enako situacijo, v kateri bo mogoče izpodbiti pravno veljavnost pomembnih zakonskih določb na področju varstva okolja, ker je ministrstvo v postopku priprave osnutka zakona storilo procesno napako, čeprav je bilo nanjo (pravočasno) opozorjeno,« opozarja odvetnik, ki predlaga: »Menim, da državni zbor lahko tudi sam notificira ZVO-2. Direktiva EU 2015/1535 namreč ne določa organa, ki mora predpis notificirati. Pomembno je le, država članica predpis pred njegovim sprejetjem notificira.«

Na to, da je ministrstvo za okolje in prostor onemogočilo kakovostno sodelovanje pri pripravi novega zakona o varstvu okolja (ZVO-2), je lani opozoril tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina.