Pretresljiva so pričevanja 160 Slovenk, ki na omenjeni platformi pišejo, kako trpijo zaradi partnerja. »Prijavila ga nisem, ker sem se dejansko prepričala, da sem kriva sama. Menila sem, da me na policiji ne bodo resno jemali. Bala sem se izpostaviti,« je dejala ena od žrtev.
»Na začetku je vse delovalo v redu. Imela sva skupne hobije in z obljubami, da se bova skupaj preselila in zaživela, me je vlekel za nos več let. A sem mu verjela in čakala. Kmalu sem izvedela, da nisem edina ženska v njegovem življenju. Začelo se je besedno in psihično nasilje. Za vse sem bila vedno kriva jaz, še posebno za njegovo nesrečo. Glede na njegovo osebnostno strukturo je imel vedno prav. Z njim nisem mogla imeti konstruktivnih, kaj šele spoštljivih pogovorov. Večkrat sem ga zapustila, a me je prišel iskat in prosit, naj se vrnem. Obljubljal je, da se bo spremenil. Žal sem mu vedno nasedla, njegove besede o spremembah pa se niso uresničile. Sledilo je tudi fizično nasilje. Porinil me je v mizo, da sem skoraj z glavo udarila vanjo, nazadnje pa me je v fizičnem obračunu v svojem stanovanju z glavo porinil v zid, vlekel po tleh ter vrgel iz stanovanja. Z modricami sem odšla domov,« je zgodba ženske, ki je nasilje partnerja doživljala več let.
»Nisem prijavila, ker nisem imela energije, ker ima zveze na policiji, ker se bojim, da bi se mi na kakšen način maščeval, ker se žal na trenutke še vedno sprašujem, ali sem morda res jaz kriva za vsa njegova dejanja,« nam še zaupa. »In žal je bolj obdelan tisti, ki prijavi, kot tisti, ki stori grdo …« doda druga žrtev nasilja.
Zgled iz Srbije
Srbska aktivistka Nina Stojaković je lani za božič tvitnila obtožbe o nasilju nekdanjega fanta svoje sestre, znanega srbskega raperja. Na tisoče deklet se je pod oznako #NisamPrijavila (Nisem prijavila) odzvalo z lastnimi zgodbami o tem, zakaj je težko ali nemogoče prijaviti intimnopartnersko nasilje.
»Po modelu #jaztudi smo vzpostavili platformo, na kateri od sredine januarja zbiramo anonimna pričevanja o intimnopartnerskem nasilju pri nas. Žrtvam s tem damo prostor, da o tem anonimno spregovorijo in so njihove zgodbe slišane, hkrati pa želimo javnost senzibilizirati v odnosu do žrtev nasilja,« pojasni Petra Meterc, ki je s pomočjo celotnega Inštituta 8. marec zasnovala akcijo #NisemPrijavila.
Odkrivajo, zakaj žrtve nasilja ne prijavijo, kaj bi se dalo izboljšati, da bi žrtve imele več zaupanja v inštitucije, da bi se ob prijavi čutile varnejše in bi bile primerno obravnavane.
Še vedno namreč odmeva umor mamice šestih otrok v začetku meseca pri Sevnici, ko ji je sodil partner. Pred tem je bil do nje že nasilen, kar pomeni, da bi ob ustrezni obravnavi povzročitelja nasilja in zavarovanju žrtev umor lahko preprečili.
»Tudi v Sloveniji se soočamo s pandemijo nasilja nad ženskami, ki je vse prevečkrat, dokler se ne zgodijo tragedije, s strani okolice ignorirano ali opravičevano. Femicidi v Sloveniji v zadnjih letih ne pojenjajo, in glede na primere lahko sklepamo, da pri preprečevanju takšnih tragedij kot družba nismo uspešni,« še razmišlja Petra Meterc in dodaja, da je med umorjenimi približno osemdeset odstotkov žrtev žensk.
»Za zdaj smo prejeli okoli 160 pričevanj, ki jih sproti objavljamo na svoji spletni strani. Žrtvam zagotavljamo popolno anonimnost. Prihajajo iz raznolikih okolij, ekonomskih razredov, starostnih skupin,« doda.
Sistemske pomanjkljivosti
Prva ugotovitev, ki je zgolj potrdila njihova pričakovanja, je, da je nasilja – fizičnega, psihičnega in spolnega – ogromno. »Velika večina nasilja ni prijavila, ker se prijav bojijo, ali pa menijo, da z njimi ne bodo ničesar dosegle. Pogosto pišejo o tem, da po prijavi ne pride do ustrezne zaščite žrtev, saj se po nekajtedenski prepovedi približevanja povzročitelj nasilja vrne v skupno okolje, ali pa mu zgolj izrečejo kazen o kršenju javnega reda in miru.«
Pretresla so jih pričevanja, ko so uradne inštitucije žrtvam vnaprej povedale, da njihove prijave nimajo smisla, ko so jih celo spodbujale, naj nasilja ne prijavijo, ali pa so nasilje, ki se jim je zgodilo, obravnavali manj resno, kot bi bilo potrebno. »To kaže na velike sistemske pomanjkljivosti,« trdi Petra Meterc.
Po statističnih podatkih Generalne policijske uprave (GPU) so policisti lani obravnavali 1287 kaznivih dejanj nasilja v družini, leto prej pa 1478. »Žrtev nasilja v družini je največkrat ženska. Najpogostejši storilec je zakonec, intimni partner ali nekdanji zakonec,« pojasni Drago Menegalija z GPU. Lani so zabeležili 1002 primera, ko je bil storilec zakonec, intimni partner ali nekdanji zakonec, leto prej pa 1146.
Nasilje se ne konča samo od sebe
»Razumljivo je, da je ob prijavi prisoten strah. Vendar se je treba zavedati, da se nasilje nikoli ne konča samo od sebe. Žrtev prijavo lahko poda na različne načine: s klicem na številko 113 ali na anonimni telefon 080 1200, prek e-pošte ali na najbližji policijski postaji,« našteje.
Po besedah GPU so v zadnjih letih naredili velike korake na poti k pomoči žrtvam nasilja v družini. Njihovo delo je najprej usmerjeno v izvajanje ukrepov za zaščito žrtve. »Imamo točno določene smernice za obravnavo nasilja v družini. Na kraju ločimo žrtev in storilca ter opravimo ločene pogovore z vsemi udeleženimi, storilcu damo jasno in odločno sporočilo, da nasilje ni dopustno,« oriše postopke in doda, da je policija le en člen v verigi preprečevanja nasilja.
Njihovi ukrepi so kratkotrajni (izrek ukrepa prepovedi približevanja ali pridržanje osumljene osebe). Običajno prvi vstopijo v družinsko okolje, kjer se izvaja nasilje, ga prekinejo in poskrbijo za prve ukrepe. Vedno se povezujejo s centri za socialno delo, nevladnimi organizacijami, tudi s šolami in zdravstvenimi domovi.
Za ničelno toleranco
Žrtve pogosto zmanjšujejo pomen nasilja in nasilnih dogodkov. V takem odnosu vztrajajo zaradi različnih razlogov: strahu, nemoči, slabe socialne mreže, finančne odvisnosti ...
Interventna služba Centra za socialno delo (CSD) Severna Primorska je lani izven delovnega časa intervenirala 39-krat, od tega 19-krat ob izreku ukrepa prepovedi približevanja in 20-krat ob drugih intervencijah. »Šlo je pretežno za nerazrešene partnerske odnose, pretirano ljubosumje, alkoholizem, uživanje nedovoljenih drog, duševne in osebnostne motnje, popolno podrejenost enega partnerja v odnosu do drugega ... Vsi povzročitelji so bili moški,« našteje Tanja Pipan, koordinatorka za obravnavo nasilja v družini. »Sistem ni idealen, izboljšave so še možne, a prijava je še vedno prva pomoč, ki je na voljo,« prizna. »Odzovemo se na vsako prijavo, vsak primer je zelo specifičen. Delamo individualno in vsakogar obravnavamo zelo natančno. Pripravimo načrt (namestitev v varno hišo, krizni center) in sodelujemo tudi s povzročiteljem,« oriše in doda, da je veliko tudi čustvenih zlorab, ki so težko dokazljive, in zalezovanj.
Z odkritji #NisemPrijavila bo inštitut s pristojnimi inštitucijami in nevladnimi organizacijami poskušal ugotoviti, kaj se da spremeniti na zakonski ravni ter pri senzibilizaciji tistih, do katerih pristopajo žrtve. »Seveda je to le delček večje sestavljanke. Treba je delati na tem, da imamo kot družba ničelno toleranco do vsakršnega nasilja,« zaključi Petra Meterc.
