Vlasta Nussdorfer je pravnica, ki se je 35 let posvečala delu na tožilstvu kot organu pregona storilcev kaznivih dejanj, zlasti pa mladoletniški, družinski in spolni kriminaliteti. Šest let je predsedovala Društvu državnih tožilcev Slovenije, v okviru katerega je dala pobudo za ustanovitev Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam nasilja. Nastalo je po vzoru avstrijskega Weisser ringa, katerega podpredsednik je bil tedaj prav celovški tožilec. Po 35 letih na tožilstvu, pri čemer je prehodila pot od pripravnice, namestnice temeljnega javnega tožilca, okrožne, višje in vrhovne državne tožilke, vmes je deset let v prostem času opravljala še brezplačno delo pri Belem obroču Slovenije, je za šest let postala četrta varuhinja človekovih pravic. Z 41-imi leti delovne dobe se je februarja leta 2019 upokojila in postala pro bono svetovalka predsednika republike za človekove pravice, socialno politiko in humanitarnost. 13-krat se je uvrstila med deset najvplivnejših pravnikov v državi, ustanovila je dva dobrodelna sklada in napisala 11 knjig, nazadnje avtobiografijo. Vedno se je borila za zapostavljene in ranljive. To si šteje za poslanstvo, ki ga prineseš v svoje življenje ali pač ne. Tudi zato se ves njen svet že desetletja vrti okoli človekovih pravic.
Peter Svetina, varuh človekovih pravic, v svojih poročilih ugotavlja, da državne ustanove niso uresničile priporočil iz vašega mandata, ki jih je bilo več kot 200. Sam je podal nova priporočila, ki prav tako ostajajo neuresničena. Imamo v Sloveniji sistemsko težavo neodzivnosti pristojnih organov?
Za varuha človekovih pravic je povsem dovolj, da sproti opozarja na kršitve in terja popravo krivic ter v vsakoletnem poročilu navede, kdo in kaj je kršil, ter napiše svoja priporočila, ki jih nato obravnava državni zbor. Ta nato o njih glasuje, in ko jih po zelo obširni parlamentarni razpravi sprejme, naloži vladi in državnim organom, da jih uresničijo. S tem se odgovornost za izpolnitev sprejetega z varuha v celoti prenese na izvršilno oblast. Prav vsa priporočila je državni zbor v mojem mandatu sprejel. Brez izjeme in z veliko poslansko večino, kar nam je dajalo upanje, da so pravilna in da bodo tudi udejanjena.
Kljub temu da preverjanje izpolnjevanja sprejetega sploh ni varuhova naloga, sem se odločila, da vsako leto ugotovimo, kako je z izpolnjevanjem za nazaj. Pa ne zgolj to. Po šestletnem mandatu smo že februarja 2019, čeprav je bil rok šele konec septembra, podali poročilo za leto 2018. Poleg tega sem želela predstaviti še celoten šestletni mandat, zato je nastalo veliko ogledalo države z vsemi napisanimi, uresničenimi in tudi še neizpolnjenimi priporočili. Mnoga so sicer v mojem mandatu izpolnili, nekatera pa so tudi stalne naloge državnih organov. To je bil za našo institucijo ogromen zalogaj in skoraj nihče ni verjel, da nam bo to v tako kratkem času in ob tekočem delu sploh uspelo pripraviti. Še zdaj sem hvaležna kolektivu. Garali smo do zadnjega dne.
Ni pa nobene sistemske težave za udejanjenje priporočil. Pogosto se je država sicer sklicevala na pomanjkanje finančnih sredstev in celo kadra v določenih službah, saj smo kritizirali njihovo slabo upravljanje, počasnost in kdaj tudi nestrokovnost posameznikov v uradih in državnih organih. Naša priporočila so lahko vedno tudi dober predvolilni kažipot strankam in gibanjem. Seveda je veliko lažje obljubiti kot pozneje uresničiti, ob tem, da niti ne veš, kaj vse te lahko čaka po volitvah, včasih migranti, danes novi koronavirus, kaj bo jutri, nihče ne ve, problem je seveda lahko tudi večja finančna kriza ali kar recesija. Res pa je, da za spoštovanje nekaterih pravic ne potrebuješ denarja, le dobro delo, spoštljiv odnos in nesovražnost.
Če institucija varuha nekaj priporoči, to pa ostaja neuresničeno, ker ni pravno zavezujoče ... Kaj nam to pove o pristojnostih te institucije?
Res je, priporočila niso zavezujoča. Njihova neuresničitev ničesar ne pove o varuhu, pač pa vse o tistih, ki bi jih morali uresničiti. Ob različnih interpelacijah ministric in ministrov vsakokratne vlade bi bilo za opozicijo povsem dovolj preveriti, kaj je o njihovem delu v kritičnem času menil varuh. In jim to očitati.
Seveda bi si vprašanje o uspešnosti lahko postavili tudi za ustavno sodišče, ki je najvišji varuh zakonitosti pri nas, saj tudi njihove odločitve žal pogosto ostajajo neuresničene ali vsaj predolgo traja. Tudi na to dejstvo sem vseskozi opozarjala. Kar devetkrat smo v mojem mandatu vložili zahteve za oceno ustavnosti. Uspela zahteva na področju podrejenih obveznic in njihovega odvzema varčevalcem npr. še ni v celoti uresničena, pa čeprav so pred kratkim razlaščenci dobili potrditev celo na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP). Spoštovanje ustavnega sodišča bi moralo biti sveto, tudi ko nam odločitev ni povšeči. Je pač nekomu drugemu. Spoštovanje bi moralo biti celo povsem samoumevno.
Kaj nam to pove o izvršni veji oblasti?
Ne rabiš prisile, da tisti, ki so na oblasti, prisluhnejo ljudem ter spoštujejo v ustavi in mednarodnih aktih zapisane človekove pravice. Tako bi moralo preprosto biti, a je to žal pogosto precejšnja utopija. Sicer se ne bi povsod borili za spoštovanje vsakogar, proti izkoriščanju, za delavske pravice, čisto okolje, pravice manjšin, proti sovražnemu govoru. Skoraj nobena država ni izvzeta, so pa boljše in slabše.
Je v tem smislu dovolj, da varuh piše svoja poročila, ali bi moral svoje poslanstvo razširiti na drugačne načine?
Poslanstvo varuha je v stalnem nadzoru. Tega sem se vedno zavedala.
Na prav vseh položajih, plačanih in pro bono, sem bila zelo dejavna, nikoli nisem poznala osemurnega delovnika, vedno sem bila med ljudmi, ki so mi poročali, kako živijo, zato sem zelo dobro poznala življenje, zlasti vseh »na robu«. Seveda prav zato dobro vem, da so nekatere človekove pravice trd oreh za državo. Skozi leta se vleče prepočasno delo nekaterih javnih služb in organov pa tudi pravosodja, zlasti na področju zaupanja otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo staršem. Stalne pritožbe nezadovoljnih staršev, pomanjkanje izvedencev, nekateri otroci leta celo ne vedo, kam in kako. Prihaja tudi do njihovih »izvršb«, kot bi bili omare ali televizorji. In vse traja in kar traja, oni pa rastejo. Kje je njihova največja korist? Tu so še delavske pravice, problemi v zdravstvu, ki so kar stalnica, pa otroci s posebnimi potrebami,okoljske pravice in še marsikaj. Vsaka kriza stvari le še poslabša.
V mojem mandatu smo zakonsko razširili naloge varuha. Uradno smo dobili zagovorništvo otrok, kar je bil pred tem desetletni varuhov projekt, pa tudi Svet za človekove pravice in Center za človekove pravice.
Vse to je povsem dovolj, če država sprejme in razume varuhove pristojnosti in poslanstvo.
Katere zadeve nespoštovanja človekovih pravic se v državi najbolj vlečejo in bi zanje ocenili, da se bodo vlekle še naprej?
Ob krizi z novim koronavirusom je marsikaj dobesedno »potonilo«. Pozabili smo npr. na manjšine, ki so tudi sicer precej »nevidne«. Obstaja pa boj za zdravje in preživetje, torej delo in plačilo, pa tudi šolanje in duševno zdravje, zlasti mladih. Premočno »živi« splet in grozi nova nekemična zasvojenost mladih. Pasti je namreč izjemno veliko. Ko bo povsem minila zdravstvena kriza, bomo ugotovili, da smo ob njej na marsikaj pozabili, spregledali, izpustili izpod nadzora. Pravice niso povsem samoumevne, kaj hitro se nekatere lahko zmanjšajo, spregledajo, potonejo. Zato je boj zanje stalnica vseh, ki jim je mar za ljudi.
Človekove pravice so celovita deklaracija, ki zajema vse vidike življenja. Ali bi lahko ocenili, da se danes izpostavlja samo določene dele človekovih pravic, medtem ko so nekatere kar izginile iz vsakdana?
Eni v krizi bogatijo, drugi so vse revnejši. Ker je veliko odtujenosti, se marsičesa, tudi nasilja za štirimi stenami, ne opazi. To je velika nevarnost.
Zagovorniki so predvsem sindikati, kar je prav, a sorazmerno. Rušijo se namreč lahko tudi plačna sorazmerja in vsak misli predvsem nase. Nekateri so v zdravstveni krizi res močno garali, mnogi marsikje drugje precej manj. Delo od doma je lahko velik izziv ter prinaša velike prihranke in uspehe, a mora biti nadzorovano in ne sme zaiti na »stranpoti«. Mnogi so namreč veliki umetniki iskanja zasilnih izhodov in se vedno dobro znajdejo. Novi koronavirus je bil nov vir izgovorov, da se nekaj ne da, za nekatere pa izjemna priložnost. Celo za uspeh, kar gre zelo pohvaliti. Mnogi so žal propadli, zboleli, celo umrli. Pa ne le od nesrečnega virusa. Obstajajo še druge usodne bolezni. Javno zdravstvo mora ostati, saj bo sicer smrti v prihodnje še več, brezzobih ljudi pa je že zdaj veliko preveč. Denar ne sme krojiti prav vsega. Ne pozabimo niti na okolje, ki bo lahko v prihodnje že kar smrtonosno. Takrat bo seveda prepozno.
Mnogi so menili, da so ukrepi proti covidu-19 velik, celo neupravičen, poseg v njihove osebne svoboščine. Menite, da smo po tej osebni izkušnji postali bolj občutljivi za trpljenje ljudi, ki so jim človekove pravice dnevno kršene?
Ukrepi glede covida-19 so nas razdvojili, tako kot so nas pred tem razdvajali »partizani in domobranci«. Sprli so družine, prijateljstva, kolektive ... Cepiti se ali ne, maske ali brez ... Še in še je bilo dilem. Na dan je privrelo marsikaj. Politika je pridala olje, ogenj pa tudi vžigalice. Boj med koalicijo in opozicijo je vse le še zaostril. Naenkrat bi nekateri radi vsaj zdravje, drugi pa popolno svobodo. Umetnost je krmariti med obojim. Naj odloči stroka, sem dejala pred vsako zaostritvijo ali sprostitvijo. Politika pa naj ji le sledi.
Vsaka omejitev nekoč tako samoumevnih pravic je mnoge pognala tudi na ceste. Pridružile so se še druge zahteve do vlade. Nekateri so protestirali povsem mirno, kar je vsekakor njihova pravica, drugi so to žal zgolj izkoristili. Do nasilja je tako lahko le korak.
Vseskozi se je ugotavljala sorazmernost ukrepov. Uspešno ali ne. Nikoli ne veš kaj bo, če zaostriš ali sprostiš. Celo zdravstvena stroka ni bila vedno enotna, vsaj ne v vsem. Za zgled so mnogi jemali bolj odprte države, pozabljali pa na njihovo visoko precepljenost in tudi spoštovanje potrebnih ukrepov. Pri nas se vse tako rado hitro izigrava.
Ko so marsikje postali ukrepi rigoroznejši kot pri nas (npr. Avstrija in Italija), so nanje v hipu »pozabili«. Iskali so se celo goljufivi izhodi, ponarejanja potrdil in cepljenj. Na dan je nenadoma marsikje privrelo najslabše.
Noben ukrep ali njegova ukinitev ne ustreza vsem. Nekateri bi ostre, drugi njihovo popolno odpravo. Vse več je bilo in je lažnih novic.
Politika je pred volitvami in razdvaja, da bi le imela volivce. Tudi proticepilci so nadvse dobrodošli. Ta hip so mnogi zelo zadovoljni z odpiranjem države, počitnice so pravi trenutek. Nihče pa ne ve, ali smo se precepili in prekužili in ali ne bo novih sevov. Ta hip marsikaj visi v zraku.
A težav, vsaj evropskih, ne zmanjka. Na obzorju so namreč že velikanska ukrajinska kriza in nova žarišča spopadov. In spet bodo prve novice namenjene vojnim grozotam. Če ni športnih uspehov, skoraj ni dobrih udarnih novic. Poenotimo se zgolj pri zmagovalnih stopničkah in kakšnem posebnem dobrodelnem dogodku. Takrat zagotovo »zmagamo«.
Včeraj je bila 30-letnica izbrisa, ob čemer se je predsednik republike Borut Pahor vendarle opravičil ljudem, ki so po osamosvojitvi ostali brez državljanstva. Kaj se je zgodilo tem ljudem?
V trenutku izbrisa so izgubili vse pravice. Torej bivališče, mnogi so bili izgnani, pa pravico do zdravstvenega zavarovanja, zaposlitve. Šlo je za njihovo negacijo – popolni izbris 25.671 ljudi, od tega vsaj 5000 otrok, pri čemer je šlo zgolj za prebivalce nekdanje skupne države, ne pa za druge tujce.
Mnogi so to izvedeli naključno. Ravno danes sem brala pismo izbrisanega, ki je šel na upravno enoto registrirat avto. Bil je redno zaposlen v naši tovarni, živel je tukaj, njegova žena je živela z njim. Na uprfavni enoti so mu rekli, da ga ni v registru, da ne obstaja. Mnogi tega sploh niso vedeli. Ne spominjam se ali so mediji o tem sploh poročali. Ljudi bi morali večkrat pozivati. Šlo je za neke vrste tajen izbris. Lahko bi jih pred tem aktom tudi pisno opozorili in situacija bi bila povsem drugačna. Ljudje so bili prepričani, da če tukaj živijo, lahko ostanejo v Sloveniji. Potem pa jih v hipu za državo ni bilo več. Kot bi umrli. Si zamišljate šoke, ki so jih doživljali, pa izgone?!
Pri varuhu smo se ukvarjali z ljudmi, ki so v državi leta in leta bivali povsem nelegalno. To so zelo žalostne zgodbe. To je bil velik madež tik po rojstvu države, za katerega mladi danes sploh ne vedo. Samo polovica izbrisanih si je status pozneje uredila, ko so začele prihajati sodbe domačih in Evropskega sodišča za človekove pravice.
Leta 2013 je izšel zakon o odškodnini izbrisanim, uredila si jo je približno polovica. Odškodnina za mesec izbrisa je bila zelo nizka, če pa se s tem nisi strinjal in tega denarja na upravni enoti nisi vzel – tudi za to je bil določen rok –, so šli lahko v tožbo, pri čemer so lahko dobili trikratnik tega zneska. Za mnoge seveda daleč, daleč premalo.
Predsednik se je odločil za gesto opravičila, in to v imenu države, kar je pravilna in zelo lepa poteza. Pred leti sta se že opravičila notranja ministrica Katarina Kresal in predsednik državnega zbora Pavel Gantar. Pozneje se je s te funkcije še enkrat opravičil Milan Brglez. Tokrat pa se je prvič opravičil najvišji predstavnik države – to je včeraj storil gospod Pahor. Menim, da bodo izbrisani to lepo sprejeli, čeravno gre zgolj za moralno zadoščenje, ki pa jim vsega gorja nikoli ne more povrniti. Oglejte si razstavo in prisluhnite zgodbam, poskušajte se vživeti v stavek: ne obstajate!
Izbrisanim se je zgodilo, da so z državljanstvom izgubili tudi ustavni okvir, ki ljudem omogoča človekove pravice. V ta položaj so bili pred leti potisnjeni begunci z Bližnjega vzhoda. Danes državo izgubljajo Ukrajinci. Sploh razumemo, zakaj solidarnost do ljudi, ki so izgubili vse, upam, da samo začasno, celo državo, državljanstvo?
Spominjam se oktobra 2015 ter prihoda reke migrantov in beguncev. Za varuha je bil to povsem nov izziv opozarjanja na pravice in krivice. Vsak dan smo jih spremljali, umirali so na dolgih poteh, postajali vseevropski problem. Zadnji dve leti pa, kot da jih ni več. Prve novice so rezervirane zgolj za okužene in hospitalizirane ter umrle. Vse, kar sledi, je manj pomembno. A od Putinovega usodnega podpisa zna biti povsem drugače. Pa še volitve so pred vrati. In nestrpnosti bo žal veliko preveč. Tega nas mora biti strah.
Kaj lahko pričakujemo od vojne v Ukrajini in kaj je naša dolžnost, da naredimo za te ljudi?
Vojna v Ukrajini je vojna pred našimi vrati. Zelo nas bo streznila. Ne le zaradi nesrečnih in spet nič krivih ljudi, ki bodo bežali z lastnih domov in jim bo treba ponuditi pomoč, pač pa tudi zaradi posledic, ki jih vojna prinaša celemu svetu. Nismo se niti malo pobrali po epidemični krizi, že je na vidiku povsem nova. Tokrat zelo resna in nepredvidljiva nevarnost. Da se le ne bi uresničile črne napovedi. Kje je razum nekaterih, kje moder in uspešen dialog svetovnih voditeljev? Kot bi se nekateri igrali v »peskovniku« … Za pest zemlje, in to tuje.
Je položaj Romov, ki jih slovenski ustavni okvir zajema, kaj boljša od položaja begunca?
Ko pomislim, kako smo se pri varuhu ukvarjali z Romi in z njimi povezano tematiko, se mi zazdi, kot da v Sloveniji danes teh problemov ni več. Vsaj ne v glavnih poročilih. Ne oni in ne migranti danes niso »problem«. Pa je to res? Če nekaj izgine z ekranov, ni nujno, da zato, ker bi težave zares minile. In nekega dne bodo privrele na dan.
In po točno 30 letih se je za množični izbris v imenu države včeraj opravičil predsednik republike. Največja kršitev človekovih pravic tedaj komaj rojene države je dobila njegovo iskreno obžalovanje in javno opravičilo. Naj bo to velik nauk, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti.
Bi se videla v vlogi predsednice republike?
Kljub nagovarjanju mnogih o tem ne razmišljam.
