Minuli teden je na družbenem omrežju Instagram zaokrožila objava uporabnice, v kateri ta priča o obravnavi pri izbranem ginekologu leta 2020, ko se je kot 22-letnica pri njem oglasila, saj je želela zaradi neželene nosečnosti opraviti splav.
Kot piše uporabnica, jo je ginekolog nadrl in ji zabičal, da si bo morala, če še enkrat zanosi, poiskati drugega ginekologa. Do nje je bil ginekolog obsojajoč, ker ni uporabljala hormonske kontracepcije. Sama je zapisala, da hormonske kontracepcije ne uporablja zaradi družinske zgodovine z depresijo in globoko vensko trombozo.
Uporabnica je v objavi napisala še, da se je že pred tem obiskom pri ginekologu oglasila zaradi izredno bolečih menstruacij. Na njene skrbi ji je odgovarjal z besedami, da menstruacija pri ženskah njene starosti »ni naravno stanje,« saj da bi morale biti v teh letih vse »noseče kot ovčke.« Ime ginekologa hranimo v uredništvu, a ga na tem mestu ne izpostavljamo zaradi odločitve, da ne izpostavimo le posameznega primera, ampak sporne prakse onkraj dotičnega ginekologa.
Kot piše uporabnica, se je zaradi ginekologovega odziva po obisku in samem posegu znašla v hudi duševni stiski. To tudi pojasni, zakaj se je šele dve leti po posegu počutila dovolj močno, da je o izkušnji spregovorila.
Sama nam je v odgovoru na vprašanja odgovorila, da je po omenjenem obisku kmalu poiskala novo ginekologinjo. Zaradi slabe izkušnje se je želela prepričati, da se ji v bodoče podobne opazke ne bodo pripetile, in je tako na priporočilo prijateljic za nadaljnjo obravnavo izbrala ginekologinjo, ki deluje v zasebni ambulanti.
V Ljubljani, kjer se je omenjeni primer pripetil, in tudi širše v Sloveniji, ginekologov na primarni ravni primanjkuje in so posledično preobremenjeni. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo je normativ 4000 opredeljenih žensk na en ginekološki tim, medtem pa večina ginekoloških timov te normative presega, saj povprečje znaša 4600 žensk na program.
Znano je, da nekateri ginekologi v Sloveniji uveljavljajo ugovor vesti, saj ne želijo opravljati splava ali nameščati maternih vložkov, ki preprečijo ugnezdenje zarodka, ne pa same oploditve ali ovulacije. A ugovor vesti je zgolj eden od načinov, na katerega lahko ginekolog negativno vpliva na odločitev posameznice za splav ali na njeno kasnejšo samopodobo. Kot govori primer zgoraj, so besede ginekologa mlado žensko močno zaznamovale.
Vsiljevanje lastnega mnenja je sistemski problem ginekološke obravnave
Z vprašanji, če je šlo v opisanem primeru za neprimerno ali morda celo kaznivo dejanje ginekologa, smo se obrnili na Združenje ginekologov in porodničarjev Slovenije, ki mu predseduje dr. Adolf Lukanović in na ginekologinjo dr. Gabrijelo Simetinger.
Lukanović se je na opisan primer odzval strogo in podal mnenje, da je šlo pri dejanju ginekologa za zavržno dejanje, in »neprimerno vsiljevanje lastnega mnenja.« »Takega zdravnika se mirno kliče na odgovornost, k stanovski organizaciji Zdravniške zbornice. Vse take napake, odklone posameznih zdravstvenih delavcev se lahko prijavi na takem organu. Te stvari so zelo občutljive in jih mora kot take reševati razsodna glava« je dejal in dodal, da so postopki prijave po sodni poti dolgi in trnavi ter da se ženske za njih le redko odločajo, tudi zaradi »samopodobe in dostojanstva.«
Poleg prijave na Zdravniško zbornico obstaja možnost prijave v zdravstvenem domu ali ustanovi, kjer se je kršitev pripetila. V ZD Ljubljana, na primer, lahko zahtevo za obravnavo kršitve pacientovih pravic pacient vloži ustno ali pisno, a ima zato v nekaterih primerih le 15, v drugih 30 dni, v tretjih pa tri mesece časa. Sploh ko gre za potencialno travmatično izkušnjo, kot jo je doživela takrat 22-letna ženska iz primera zgoraj, si je težko predstavljati, da se že v 15 ali 30 dneh odloči za tako postopanje. Prav tako je po vsej verjetnosti le malo pacientov sploh seznanjenih s to možnostjo.
A kljub temu, da morda prijave niso najbolj pogoste, lahko vodijo do resnih sankcij. Lukanović navede primer zdravstvenega tehnika, ki je pacientki pred odhodom na operacijo dejal, da bi jo raje kot v operacijsko dvorano peljal na kavo, pri tem pa uporabil še kakšno »nerodno besedo.« Zaradi kršitev, ki jim je prisostvovala tudi medicinska sestra in kasneje o njih pričala, je tehnik dobil odpoved delovnega razmerja.
V tem primeru je morda ključno, da je o zlorabah zaposlenega lahko pričala medicinska sestra, ki jim je prisostvovala. V ginekološki ambulanti so pacientke z ginekologi najpogosteje same.
Ginekologinja dr. Simetinger nam je na vprašanja odgovorila, da ne želi presojati o dejanjih ginekologa, ker da ne pozna primera, da pa, v kolikor se je res zgodilo to, o čemer piše 22-letnica, take pripombe niso primerno ravnanje ginekologa. Ob tem je dodala, da je vsiljevanje lastnega mnenja pri ginekologih sistemska težava in ne zgolj problem omenjenega ginekologa. Simetinger se je v svoji doktorski dizertaciji ukvarjala prav s problematiko tega, kako ginekologi pacientkam vsiljujejo lastno mnenje o metodah kontracepcije.
Simetinger tako pravi, da je treba upoštevati družbeni kontekst takih praks. »Tudi v odnosu do kontracepcije je razvidno, da vsak ginekolog propagira tisto, kar se njemu zdi najboljše. To je razvidno tudi v zagovarjanju naravnih metod kontracepcije, ki niso zanesljive, ampak jih določeni ginekologi vseeno svetujejo ženskam. Svoja stališča prenašajo na pacientke in pri tem ne upoštevajo stroke,« nam je v telefonskem pogovoru razložila in pripomnila: »Zdravnikom je v smislu lastnega mnenja dovoljeno preveč, dejansko bi se morala bolj upoštevati stroka.«
Primer ni izoliran, priča pa o odnosu med ginekologi in pacientkami
O opisanem primeru smo se pogovarjali tudi z mlado zdravnico Anjo [ime je spremenjeno], ki pa želi ostati anonimna. »Že v osnovi se, ko je v stroki govora o splavu, odgovornost prenaša na dekleta. To je 'njihov problem', ni od nikogar drugega, niti od moškega, ki je otroka spočel,« uvodoma razloži zdravnica in pojasni, da je prav ginekolog tisti, ki bi moral v takih situacijah primerno ravnati: »Edina pomoč, ki jo lahko v taki situaciji dobiš, je osebni ginekolog, h kateremu pa se ženske in dekleta sprva zatečejo po nasvet. Malo je takih žensk, ki sploh že z gotovostjo vedo, da so noseče, in ki jim je popolnoma jasno, kakšen postopek sledi. Ženske se v takih situacijah torej h ginekologu zatečejo po medicinski nasvet. Da v taki stiski dobiš odgovor 'sama si kriva', je popolnoma neprimerno, saj je naloga ginekologa prav to, da nudi psihološki in medicinski nasvet.«
Anja dodaja, da je bila še kot zdravnica na kroženju priča spornemu ravnanju ginekologa, ki je mlado žensko, mamico šestmesečnega otroka, ki ni pričakovala, da bo lahko tako hitro po porodu spet zanosila in je želela opraviti splav, nadrl z besedami »Kaj pa ste mislili, kako niste vedeli?« Dekle je bilo na robu joka, on pa ji je odvrnil še z »samo, da veste, ko ga pokončam, ga ne bo več, če si boste premislili, mene nič ne bo zanimalo.«
Taki primeri po Anjinih besedah niso izolirani. Težavo sama vidi v razmerju moči, ki se izriše med pogosto mladimi pacientkami in starejšimi ginekologi ali ginekologinjami, saj slednji svoje delo pogosto dojemajo kot rutinsko in ne razumejo, da taki posegi za mlada dekleta pogosto nosijo veliko težo. Opozori še, da je splav poseg, ki bi moral »nujno biti podprt s psihološko pomočjo ali svetovanjem. Seveda je jasno, da ginekolog, tudi zaradi pomanjkanja časa in preobremenjenosti, tega ne more v vsakem trenutku nuditi, a nekako bi morali sistemsko zagotoviti, da je ta pomoč zagotovljena.«
Problem leži tudi v pomanjkljivem ozaveščanju pacientk, tako o metodah kontracepcije kot o ginekoloških zdravstvenih težavah, še razloži Anja. Obenem težavo vidi v samem študiju in usposabljanju zdravnikov, kjer je ustreznih napotkov o komunikaciji in psihološkem svetovanju pacientom pogosto premalo. »Na medicinskem faksu nas ne učijo zares komunikacije. Podrazumeva se, da boš z vsemi leti medicinskega študija že prišel do pravilne diagnoze. Ampak že dolgo zdravniki v resnici rešujejo druge stiske, ki so maskirane s težavami, s katerimi ljudje prihajajo na obravnavo. In za reševanje drugih težav znanje iz medicinskih učbenikov ni dovolj.«
