Izkazalo se je namreč, da so stavkajoče ponekod poskušali odvrniti od tega dejanja z grožnjo, da jih bo doletelo nekaj negativnega, če se ji bodo priključili. Pisno so jim namreč dali vedeti, da za stavkovni dan ne bodo prejeli nadomestila plače. Da se je to res zgodilo, nam je potrdila predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije Irena Ilešič Čujovič, ki je v obširnejšem intervjuju o stavki spregovorila tudi o tem, da bodo stavkovne aktivnosti – nadaljnji boj za višje plače in boljše delovne pogoje – tudi stopnjevali, če bo treba.
Stavka je mimo. Kaj sledi in – najpomembnejše – ali so se zaradi nje že zgodili kakšni pozitivni premiki?
Naša glavna skrb je bila in ostaja storiti vse, kar je v naši moči, da se z vlado ponovno usedemo za isto mizo. V ta namen bomo zanjo pripravili še en konkretiziran predlog, v katerem bodo zajete uskladitve delovnih mest in nesorazmerij znotraj zdravstva in socialnega varstva. Od vlade pričakujemo bolj resen pristop, kot ga je izkazala v preteklih treh tednih. Cilj, ki smo si ga zadali, je, da pride do spremembe vladnih izhodišč iz konca letošnjega januarja, ki so bila neustrezna in ponižujoča za nekatere zaposlene v zdravstvu in socialnem varstvu. Predvsem za tiste, ki sem jim plača po novembrskem dvigu ni zvišala ali pa se je zvišala minimalno.
Je vlada po stavki že nakazala, da se boste sestali?
Ne, še prav nič. Ampak se bomo trudili, da se bo to zgodilo. Na vso moč si prizadevamo storiti vse, kar je mogoče, da do dogovora pride. To smo navsezadnje dolžni tudi našim članicam in članom ter vsem zaposlenim v obeh dejavnostih.
Minister za zdravje Janez Poklukar sicer razlogov za stavko ni videl. Po njegovih besedah je bil na koncu problem spreminjanje rokov v že doseženem lanskem dogovoru. Sindikati ste namreč zahtevali, da bi se pogajanja zaključila do 4. marca, novembrski dogovor pa je predvideval zaključek pogajanj do 24. aprila. Lanski dogovor je predvideval tudi, da se bodo pogajanja nadaljevala najpozneje 15. januarja, a vlada do takrat ni sprejela pogajalskih izhodišč, kar je bil povod za napoved stavke in njeno realizacijo.
Z njegovim mnenjem sem seznanjena. Naš predlog za stavkovni sporazum v torek pred stavko je bil zgolj, da pogajanja zaključimo v najkrajšem mogočem času oziroma pred začetkom volilne kampanje, napovedane za drugo polovico marca. Nam se predlog ni zdel nerazumen, a so ga na vladni strani v celoti zavrnili. V tem kontekstu, da niso pristopili nasproti našim predlogom, se lahko z njim celo strinjam. Če bi imela vlada vsaj malo posluha za minimum zahtev, ki smo jih posredovali, potem stavka res ne bi bila potrebna.
Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj je izjavil celo, da je stavka škodljiva.
Tako je. Da je škodljivo in neodgovorno dejanje – in to ob dejstvu, da je v demokratični družbi stavka legitimno, tudi ustavno zagotovljeno sredstvo za boj. Poleg tega je minister, ki se pogajanj ne udeležuje, pozabil na to, da je podpisal dogovor, ki v primeru kršitve določa pravico do plačane stavke. Tudi zato je njegova izjava v nasprotju z našim ustavnim in siceršnjim pravnim redom.
Kaj se je torej dogajalo v sredo, na stavkovni dan? Ves čas ste bili na terenu na različnih lokacijah.
Ob sedmih zjutraj, ko se je stavka začela, sem najprej obiskala Splošno bolnišnico Jesenice, nato Dom starejših občanov Fužine v Ljubljani, potem pa še UKC Ljubljana. Ves čas sem bila po telefonu povezana tudi z našimi zaupniki in člani po vsej državi. Izjemno me je presenetilo pozitivno vzdušje, ki je velo iz ljudi in njihovih pomembnih sporočil, ki so jih prenašali s svojimi glasovi in transparenti. Tudi iz stiskov rok naših članov, stanovalcev doma za starejše in pacientov je bilo to občutiti oziroma so nam dali vedeti, da nas podpirajo, da čutijo utemeljenost zahtev in stavke. Za zdaj vam sicer še ne morem povedati, koliko je bilo skupno število stavkajočih po državi, saj v teh dneh še nismo uspeli obdelati ogromno podatkov, ki prihajajo iz kar 260 enot javnih zavodov in koncesionarjev, ki jih imamo v našem sindikatu. Prav tako še zbiramo vtise. Prvi od članic in članov sindikata in znotraj koordinacije stavkovnih odborov so, da smo zelo pravilno ravnali, ko smo se vsi reprezentativni sindikati v obeh dejavnostih povezali in usklajeno delovali že v prvem delu pogajanj, potem pa v drugem delu še pri organizaciji stavke. Nastopili smo skupno, enotno, za kar menimo, da je bil pravi način, kako spraviti ljudi skupaj. Če potegnem črto, bi rekla, da je bila stavka uspešna. Moj vtis je, da so predstavniki vlade razumeli, da je treba nekaj storiti. Ali je moja ocena pravilna, bomo videli v kratkem.
Kako so stavke sprejela vodstva javnih zavodov?
Večina jih je sodelovala, kar je bilo sicer pričakovano, saj je mogoče stavko organizirati le v sodelovanju z vodstvi zavodov. So jo podprli, razen nekaj izjem.
Je morda stavkajoče podprl kateri od poslancev ali ministrov?
Ne, česa takega nismo doživeli, vsaj po dozdajšnjih informacijah se to ni zgodilo na nobenem od prizorišč. Če pomislim na prejšnje stavke, tudi ni praksa, da bi prihajali. Pričakujem, da se nam bosta bolj zdaj, po uresničeni stavki, približala ministra Poklukar in Cigler Kralj ter začela aktivno reševati perečo problematiko. Te si nismo izmislili mi. Vladna stran bi morala biti prva, ki bi opozarjala na dogajanje v teh dveh dejavnostih, ne pa obratno, ko to zdaj počnemo mi. Naj sicer poudarim, da se je stanje vmes spreminjalo. Po napovedi stavke 4. februarja je nekaj dni pozneje, 11. februarja, prišlo do ustavne odločbe o začasnem zadržanju dviga stropa za plačno skupino zdravnikov in zobozdravnikov, tako da dvigi v tej plačni skupini še niso bili sprejeti. To je bil pomemben moment. Vlado smo sicer opozorili, da so še vedno v veljavi sprejeti sklepi vlade z dne 3. februarja 2022, ki določajo dvig plač zdravnikov in zobozdravnikov za šest do sedem plačnih razredov na vseh delovnih mestih. Ker pa dvig plač za zdravnike in zobozdravnike še ni podpisan in uveljavljen, tudi naše zahteve izhajajo iz nesorazmerij, ki so bila ustvarjena predvsem v novembru 2021.
Medicinske sestre, zaposlene v ZD Ljubljana, so nas obvestile, da jim je vodstvo zagrozilo, da ne bodo prejele nadomestila plače, če se bodo priključile stavki. Grožnja naj bi bila izrečena večkrat.
Najprej bi rada izpostavila, naj se zaposleni tega nikar ne bojijo, saj se to ne more zgoditi. Obstajata dve pravni podlagi za plačilo stavke, in sicer stavkovni sporazum, ki je bil podpisan leta 2018, in dogovor o nujnih ukrepih na področju plač v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva ter nadaljevanju pogajanj iz novembra 2021. Prvi pravi, da je treba v rokih, ki so že zdavnaj potekli, uveljaviti standarde in normative. V nasprotnem primeru, v primeru kršitve tega sporazuma, je stavka plačana. Druga podlaga pa je postala izpolnjena, ko vlada 29. januarja letos v izhodiščih ni naslovila plačnih nesorazmerij, kar je bilo določeno v dogovoru. Lahko vam potrdim, da se je v ZD Ljubljana to zgodilo. V vednost sem namreč prejela elektronsko pismo, iz katerega je razvidno, da je ZD Ljubljana 14. februarja zaposlenim sporočil, da stavka ne bo plačana. Naš sindikat je seveda nemudoma interveniral. Pismo so potem umaknili, vendar je bila škoda že narejena. Možnost, da ne bodo prejeli nadomestila plače, je na zaposlene, sploh tiste, ki so v slabšem ekonomskem položaju, zagotovo delovala odvračalno.
Kako ste v sindikatu sprejeli to informacijo?
Z ogorčenjem! Tudi jaz sem posredovala. Poklicala sem vodstvo ZD in jih pozvala, naj se seznanijo s pravnimi podlagami iz napovedi stavke, kjer je jasno zapisano, na katerih pravnih podlagah temelji plačilo stavke. Najprej so dejali, da to, kar pravim, ne drži, da tega ne poznajo. Nato so po preverbi ugotovili, da se motijo. Kako nekaj takega vpliva na zaposlene, je težko merljivo. Zagotovo so to pritiski, kar neposredno pomeni oviranje pravice do stavke, ki je z ustavo zagotovljena pravica. V ZD Ljubljana se je dogajalo tudi, da so beležili stavkajoče. Seveda je treba to na neki način storiti, da se lahko načrtuje delovni proces med stavko, pa tudi zaradi obračuna nadomestila plač. Delati sezname, ali zbirati podpise pol dneva pred stavko, ali s kakšnim drugim razlogom, pa zagotovo ne. Podpisi in seznami so najbolj tipičen način pritiska, ki ga poznamo ob organizaciji stavke. Na človeka, ko je treba nekaj izpolnjevati in podpisovati, to vpliva zastrašujoče. Stavkajoče so po naših informacijah želeli popisovati tudi v celjski bolnišnici.
Je lahko delodajalec kazensko odgovoren v primeru oviranja pravice do stavkanja?
To ne, gre pa za kršitev ustavno zagotovljene pravice. O možnih sankcijah zaradi kršitev se še pogovarjamo.
V šempetrski in celjski bolnišnici so menda stavkajoče strašili s prihodom zdravstvenega inšpektorja, ki bi jih lahko preganjal zaradi nespoštovanja veljavnih ukrepov za preprečevanje širjenja covida, ki omejujejo zbiranja ljudi. Zaposlene je bilo zato po naših informacijah strah stavkati.
Glede tega vam lahko povem, da se je ob naši preverbi izkazalo, da gre za dezinformacijo. Ne v eni ne v drugi bolnišnici se to ni zgodilo. Bolnišnico Dr. Franca Derganca Nova Gorica je sicer v sredo resda obiskala inšpekcija, vendar delovna, torej v nekem povsem drugem kontekstu. Zagotovo pa ne zdravstvena inšpekcija, ki bi preverjala izpolnjevanje PCT-pogoja in spoštovanje epidemioloških ukrepov. V SB Celje inšpekcije ni bilo. A že samo dejstvo, da se je takšna dezinformacija razširila, kaže na neko obliko pritiska na zaposlene, naj ne stavkajo.
Ampak z vidika trenutnih ukrepov protesti niso prepovedani.
To smo preučevali na sindikatu in naše mnenje je, da zbor stavkajočih ni organiziran shod, ker je izraz pravice do stavke ter je bil tudi zapisan v dogovoru med vlado in sindikalno stranjo v torek pred stavko. V podpisanem dogovoru je med drugim zapisano, da se stavkajoči lahko zbirajo. Pri zborih so bili upoštevani vsi veljavni ukrepi. Po naših podatkih kršitev ni bilo.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi prišlo do še ene, nove stavke?
Smo v položaju, ko moramo nujno urediti stanje v zdravstvu in socialnem varstvu. Na kakšen način do tega priti? Po duši sem pacifistka in bi najraje videla, da bi po mirni poti uspešno dosegli dogovor. Ali je to mogoče, je odvisno tudi od druge, vladne strani. Če bomo v nekem trenutku ugotovili, da kljub naši dobri volji to ne gre, ne izključujemo nadaljevanja tovrstnih zaostrovanj.
Za konec še, kakšno je vzdušje med zaposlenimi?
Če vam povem v najbolj surovi obliki, čutijo veliko nemoč, mogoče celo že povezano z besom. Vam razložim, zakaj. Sploh odkar je epidemija, so postali dežurni krivci za vse, kar je narobe v zdravstvu. Zaradi korone namreč ne deluje v polnem obsegu, odpovedujejo se nekatere zdravstvene storitve, daljšajo se čakalne dobe in tako dalje. In ker smo ljudje pač naravnani tako, da iščemo krivca, smo s prstom pokazali na delavce v zdravstvu in socialnem varstvu. A bi ga bilo v resnici treba uperiti nekam drugam …
Morda še, kdo je bil najbolj prikrajšan pri dvigu plač?
Vedno pozabljena je plačna skupina J, ki predstavlja ravno tiste profile poklicev v obeh dejavnostih, ki največkrat vse skupaj držijo nad vodo. V tej plačni skupini so vsa tako imenovana spremljajoča delovna mesta, od tehničnih delovnih mest (vzdrževalcev, inženirjev tehničnih strok) do strokovnih delavcev, ekonomistov, pravnikov in računovodij. Spadajo pa sem še kuharice, perice, strežnice, čistilke. Značilnost te plačne skupine je, da so v njej tudi visoko strokovna delovna mesta, a so prav tako podplačana, kot na primer biomedicinski inženir specialist, ki zagotavlja tehnično podporo pri operacijah na srcu. Brez njega posegov na tem organu ni mogoče izpeljati. Ta skupina je torej sestavljena iz več različnih profilov, za katere mora vlada spoznati, in to zelo hitro, da je vsak od naštetih poklicnih profilov vreden enakega spoštovanja, dogaja se sicer ravno obratno.
