»Most bi moral biti spuščen, pravico imamo vendar priti v stari del mesta, ki je vse od nemškega bombardiranja v drugi vojni povezan zgolj prek tega mosta,« se spominjam besed neke Španke, bila je prevajalka na eni od številnih bark, ki so se tiste dni privezovale v Brestu na svetovnem srečanju jadrnic. In z začudenjem sem jo vprašal, kako naj se vendar midva, Slovenec in Španka, »fajtava« za nekaj, kar naju presega in ni najino. Tukaj sva vendar gosta. Njihove težave niso najine težave. Naj se borijo za svoje, to ni najino. »Narobe razmišljaš. Ko je ranjena pravica enega človeka, pa najsi je to Francoz ali Španec ali Slovenec, je ranjena pravica vseh ljudi. Tako to je,« me je podučila Španka. In, seveda, imela je in ima prav.
Francozi se hitro odzovejo na družbene spremembe, glasnó se vedó boriti za pravico in resnico, zato imajo spisanih na stotine protestnih pesmi, in v tem so povsem drugačni od nas, Slovencev, ki smo v resnici in žal precej anemični in apatični. Nimamo tega, kar imajo v sebi Francozi. Mi raje in radi trpimo. In to ni dobro ne za narod ne za prihodnost tega naroda.
V lockdownu à la Janez Janša smo bili zaprti v domove, uokvirili so naše gibanje znotraj posamezne občine in za pot izven nje smo morali imeti dovolilnice in zvečer, po zaukazani uri, smo si morali pred policisti, če smo se slučajno vračali od betéžnih starih staršev, ker smo jim zakurili in jim odpeljali živež, izmišljevati razne razloge, zakaj smo naokrog in ne doma. Smo se uprli, takrat, Slovenci? Bili smo tiho.
Mlada, energična, pronicljiva in svetovljanska Nika Kovač, ki ji lahko upravičeno rečemo »mama« plebiscitarno uspešnega referenduma o vodi, tistega lani, je postala Slovenka leta. In, evo, naš predsednik vlade je vanjo že zaril ost sovraštva, po kateri potem v nič krivo borko za pravice kot za stavo plezajo zlohotni komentarji Janševih najzvestejših privržencev. Francozi bi svojo Niko že zdavnaj zaščitili, drli bi se nad v srcu zaledenelega premiera in zagotovo bi že spesnili kakšno osvobodilno pesem o Niki. Kaj pa mi?
Leta in leta vedo, gnada na oblasti, da pomočnice vzgojiteljic v vrtcih na mesec zaslužijo toliko kot kak modi zvesti mož v sekundi odšteje za čevlje. Ali reklc. Ali večerjo. Pomočnice vzgojiteljic, katerih plačni razred je dva plačna razreda pod razredom, v katerega je v Sloveniji umeščena najnižje zagotovljena mesečna plača, morajo s tem preživeti sebe in svoje ter morajo pri tem biti vsak dan razpoložene in nasmejane in polne nežnosti, saj jim iz dneva v dan zaupamo na tisoče naših otrok. Kdo je v največjih težavah, ko je bilo vse zaprto in niti vlaki niso smeli voziti, skrbel za našo prihodnost? Kdo je naši prihodnosti čistil ritke, z njimi rastel in prepeval, se z njimi smejal in jokal, če ne vzgojiteljice in njihove pomočnice?
Vsak drugi uslužbenec plačne skupine J v ljubljanskem kliničnem centru je na minimalni plači, podobno je z deset tisočimi, ki so zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu. Radi bi vsaj za drobec višje plače, ki so trenutno daleč pod tisočakom, in pri tem jim tudi minister Poklukar, kljub dejstvu da je izšel iz njih, ne more in ne vé, noče pomagati. Pogajanja z vlado so spet padla in spet smo poslušali, Slovenci, da ignorantska vlada nima ne interesa ne minimalnega posluha za njihov poziv k normalnosti. Bi pa vlada dvignila plačni strop že sicer dobro plačanim zdravnikom in zobozdravnikom, in če bi tukaj ne bilo ustavnega sodišča, ki je začasno zadržalo zdraharsko namero vlade, bi v sredo ne gledali odločne, a mirne stavke, temveč bi, morda, in upam, da se motim, zrli v solze besa in nemoči, kar bi lahko imelo vodilo v kak srditejši stavkovni eksces. No, in ko so sindikati od vlade želeli dodatna pogajanja in njihov zaključek do 4. marca, so na vladi odgovorili s prestavitvijo roka na 24. april, ko bodo parlamentarne volitve.
In tako naprej in naprej in človek naposled mora spoznati in si priznati, da živi v državi, ki jo vodi vlada, ki je načrtno ignorantska in zdraharska. Naša vlada, v kateri namesto ministrov in ministrice poleg premierja Janše sedi še sedemnajst Janezov Janš, uživa v razdoru, ki ga neti. In zdi se, da razdor potrebuje, saj vé, da le razklani narod voli volkove.
Največja demonstracija demokracije so zagotovo volitve, a do njih bo v Sloveniji treba še veliko in intenzivno trpeti. Udarci in pajdašijska razmerja, kraje in kregi se bodo v tem času namreč samo še intenzivirali, medtem ko bo povprečen Slovenec še naprej nazadoval. Se upogibal. V sebi umiral na obroke.
Hja, ko smo pa taki, da smo radi ponižni in smo najraje tiho, Slovenci!
