»V svoji preteklosti sem se soočala z anksioznostjo, depresivnimi stanji in občutki brezizhodnosti. Olajšanje sem iskala v meditaciji. Tako sem naletela tudi na pranajamo – jogijsko vedo in prakso dihanja. Že tedaj sem ugotovila, da mi nekateri vzorci diafragmalnega dihanja, to je globoko dihanje s trebušno prepono, umirjajo strahove in stiske. Z dihanjem in meditacijo sem se laže spopadala z vsakodnevnimi izzivi in izgubljala strah pred ljudmi. Tako se je vame počasi vračala sposobnost zaupanja,« pripoveduje Mojca Studen, ki je sicer diplomirala iz fizike in kiparstva.
V brezmejni širini morja najti sebe
Dihanju se je veliko posvečala že med športno kariero. Bila je večkratna državna prvakinja v prostem potapljanju in dosegala izvrstne rezultate tudi na svetovnih prvenstvih. »Prosto potapljanje me spremlja že od otroštva. Nikoli se nisem naučila zares pravilno plavati, saj sem bila ves čas pod vodo. To mi je vračalo notranji mir. Tekmovati sem začela dokaj pozno, v svojih tridesetih. Prav ukvarjanje z meditativnimi tehnikami in pranajamo mi je omogočalo hitro napredovanje v disciplini statika. Tako sem dosegla sedmo mesto na svetovnem prvenstvu. Vendar nikoli nisem gledala na prosto potapljanje kot na tekmovalni šport, temveč bolj kot na meditacijo, kako začutiti sebe in se najti v brezmejni širini morja.«
Učila se je od najboljših
Srečno naključje, kot pravi, jo je med športno kariero pripeljalo do desetletnega sodelovanja z izjemno rusko znanstvenico in potapljačico Natalijo Molčanovo, zdaj že pokojno nekdanjo večkratno svetovno rekorderko v prostem potapljanju. »Zaradi nje sem spoznala dodatne dihalne in mentalne tehnike, in pomagale so mi k še večji sproščenosti pod vodo. Seznanila me je tudi z Butejkovo metodo in Frolovim pogledom na dihanje ter njegovim preprostim trenažerjem za pravilno dihanje. Obe metodi imata izjemen zdravilni potencial. V Rusiji se uporabljata za zdravljenje in rehabilitacijo pri veliko zdravstvenih problemih. Zaradi nje sem se naučila tudi naprednih tehnik pranajame, ki so bolj namenjene vstopanju v duhovne ravni človeške zavesti.«
Pet minut in pol brez diha
Ko je še aktivno tekmovala v prostem potapljanju, je v vodi lahko z zadrževanjem diha zdržala pet minut in pol. V daljavo je z zadrževanjem diha preplavala več kot sto metrov in se na vdih potopila 50 metrov globoko. »Tako globoko sem se potopila na zadnjih pripravah, ko sem ugotovila, da sem noseča. Še posebno se spomnim najdaljšega potopa na globino 50 metrov. Trajal je štiri minute in 15 sekund in je bil neverjetno sproščujoč, lep, z občutki enosti z morjem ter vsem življenjem v njem. Vendar mi moja tehnika izenačevanja in fizionomija dihalnih poti ne omogoča globljih potopov. A nič hudega, ugotovila sem, da je morje najbolj zanimivo in živo tja do 40 metrov globine.«
Potapljala se je vase
Uspelo ji je to, kar je za marsikoga nedosegljivo. »Vse je izhajalo iz moje želje po umirjanju, sproščenosti, občutku enosti, ki sem ga velikokrat občutila med potopi, tudi že v mladosti. Morje mi je predstavljalo varnost, zavetje, svobodo, osvobojenost. Tekmovanja so mi omogočala še več stika z morjem, z enako mislečimi ljudmi, z novimi tehnikami, ki so mi dovoljevale daljše bivanje pod morsko gladino. Morje in prosto potapljanje sta moja strast in ljubezen. Še vedno mi odzvanjajo besede legendarnega potapljača v prostem potapljanju Enza Maiorce, ki sem ga srečala tudi v živo, da je prosto potapljanje pravzaprav potapljanje vase. Če pogledam nazaj, lahko ugotovim, da sem vedno raziskovala svojo zavest in lastne meje. Dihanje in s tem povezane tehnike imajo pri tem pomembno vlogo. Naše dihanje je resnična, pomembna vez med fizičnim in psihičnim ter duhovnim.«
Dih ustvarja življenje
Spoznavala je še druge vidike, zakaj je pravilno dihanje tako izjemno pomembno. »Nekatere stare civilizacije so verjele, da dih ustvarja življenje. Premalo se zavedamo, da način, kako dihamo, vpliva na naše psihično počutje, prav to pa ustvarja naš vzorec dihanja. Določeni vzorci dihanja se pojavijo, kadar smo prestrašeni, jezni, pod stresom. Včasih zaradi nenadno zaznane nevarnosti, v fazi orientacije, celo prenehamo dihati. Nekateri vzorci dihanja so značilni za sproščenost, umirjenost, počitek, veselje. Močna je tudi povezava med zaznavo vonja in dihalnim vzorcem, zato v meditaciji in ob drugih priložnostih uporabljamo dišave, ki nas pomirjajo. Vse to so čudoviti vzorci dihanja, ki so nam pomagali preživeti milijone let.«
S pravilnim dihanjem vplivamo na počutje
Tega se lahko nauči vsak. »Zgodi se, da, na primer, zaradi kroničnega stresa, nepravilne drže oziroma veliko sedenja ali pa doživete travme svoj vzorec dihanja 'zamrznemo'. Sčasoma postane škodljiv za naše psihofizično stanje. Vendar pa lahko dihanje zavestno usmerjamo. Na primer, če je večinoma v zgornjem delu telesa in pri tem uporabljamo predvsem mišice prsnega koša, trebušne mišice pa nezavedno držimo napete, tako da trebušna prepona oziroma diafragma skoraj miruje, lahko zavestno začnemo trenirati diafragmalno dihanje. To nas bo pomirjalo, krepilo bo tonus ventralnega vagusa ter uravnovešalo delovanje našega simpatičnega in parasimpatičnega živčevja. Poenostavljeno povedano, s pravilnim dihanjem lahko uravnavamo raven stresa oziroma zvišujemo svoj tolerančni prag. Dihanje povezuje nezavedno z zavednim. Prav zato je tako dragoceno pri spoznavanju sebe, odkrivanju svojih nezavednih vzorcev, zavor, ki jih želimo odstraniti.«
Z dihanjem do notranjega ravnovesja
S pravilnim dihanjem lahko uravnavamo svoje čustveno stanje in odpravljamo tudi zdravstvene tegobe. »Z njim lahko reguliramo anksioznost, panične napade, okrevanje po travmi, čustva na splošno, depresivna stanja. Z dihanjem si lahko pomagamo do notranjega duševnega ravnovesja, miru in sproščenosti. Na fizični ravni si lahko pomagamo lajšati kronične bolečine, obvladujemo astmo, zmanjšujemo vnetne procese v telesu, izboljšamo metabolizem, z njim povezano dobro počutje in raven energije. Pravzaprav še veliko več.«
Pravilno dihanje nas podpira pri osebni rasti in razvoju. »Za to, da smo sploh pripravljeni na stik z duhovno platjo našega bivanja, sta potrebni samorefleksija in notranja umirjenost. Prav tako empatičnost do sebe in sveta okoli nas ter sprejemanje. Pri tem so nam lahko v podporo meditativne prakse, predvsem čuječnost in osnovne vaje pranajame, od učenja pravilnega dihanja, popolnega diha in izmeničnega dihanja skozi levo in desno nosnico, kasneje pa postopno vključevanje zadrževanja diha. Pri vseh osnovnih vajah se moramo držati pravila, da se nikoli ne smemo zadihati ali čutiti pomanjkanja zraka ali celo dušenja. V tem primeru bi dosegli ravno nasprotne učinke od želenih. Zato je morda pomembno, da začnemo z dihalnimi vajami pod vodstvom strokovnjaka.«
Holotropno dihanje
Poučuje tudi holotropno dihanje. »Gre za psihoterapevtski pristop, s katerim dosegamo zdravilna, neobičajna stanja zavesti. Na kratko jih imenujemo holotropna stanja zavesti. Pri tej metodi uporabljamo preprosto krožno dihanje, ki ustvari podobno aktivacijo parasimpatičnega in simpatičnega živčevja kot psihedeliki. To nam omogoča vstopanje v zdravilna stanja zavesti. Ob varnosti in podpori, ki jo 'dihalec' čuti, lahko uporabi holotropne izkušnje za zdravljenje psihe, za osebnostni ali duhovni razvoj. Dokazano je, da holotropno dihanje povečuje zdravo variabilnost ritma srca in zmanjšuje anksioznost. S tem se močno zmanjšuje tudi nevarnost kardiovaskularnih bolezni. Vendar metode holotropnega dihanja absolutno ne smete izvajati sami doma. Brez prave podpore izkušenih terapevtov in skupine namreč lahko pride do dodatnih problemov namesto zdravljenja.«
Mojca Studen je s svojimi vrhunskimi uspehi v prostem potapljanju oziroma potapljanju na vdih najboljši zgled, kaj vse je v življenju mogoče doseči s spremembo nečesa, kar se nam zdi samoumevno – dihanja.
