»Ninna, A. se je nekaj zgodilo,« me je obvestila prostovoljka. Slutnja, da je prišlo do nečesa temačnega, težkega, se mi je zarezala v kosti. Tisti občutek, ko preprosto veš, da nekaj ni prav – in upaš, da se motiš.
A. sem spoznala bolj ali manj po naključju, ko nas je za pomoč pri njeni situaciji zaprosilo eno izmed drugih društev. Vendar je A. zadnja leta živela v hribovski vasici nedaleč od mojega rojstnega kraja, kamor sem hodila nekajkrat na mesec.
Bila je desetletje starejša od mene, a se mi je zdelo, da jo je vsak dan v peklu postaral še za desetletje. Ženska je v sebi skrivala kar nekaj talentov in sanj, za katere marsikdo ni vedel, saj ni imel poguma pogledati pod podplutbe. A napačna izbira moškega in teža njegovih udarcev sta jo zmlela v neprepoznavno lupino, ki jo je na koncu držala na tem svetu samo še materinska ljubezen.
»Enkrat pač ne bom več mogla,« je rekla malo pred prazniki, ko je predajala želje po božičnih darilih. Otopela, saj je vedela, da se je krog ponovno zavrtel kot že tolikokrat prej. S svojo družino se je selila po Sloveniji. Gorenjska. Osrednja Slovenija. Dolenjska. Vsakič, ko je krutost preveč pokukala izza domačih zidov, so odšli. Nov kraj. Nova šola. Nov CSD. Novi postopki.
