Kako srečni ste na lestvici sreče?
Na tej lestvici nikoli ne moreš obstati. Trenutno nisem tako visoko. Bila sem že višje, na primer pred letom dni, ko sem se z Dunaja preselila nazaj v Slovenijo in se odločila, da bom sledila sama sebi. A to je lahko v današnjem svetu, zlasti če se odločiš za nekaj, kar ni usklajeno s pričakovanji sistema in družbe, zelo velik izziv za lastno srečo, saj se boriš z dvomom vase – sem naredila prav, sem domišljava, ker želim biti svobodnjakinja, namesto da bi šla v službo in služila denar, saj sem vendar mama samohranilka in skrbim za sina … Ves čas skačem iz občutka hvaležnosti in sreče, da lahko delam to, kar me veseli, v občutke dvomov, strahov in negotovosti.
A s tem verjetno ni nič narobe?
Ne, to je življenje, ves čas so neke borbe, a s tem spoznavaš samega sebe.
Univerzalnega recepta za srečo ni?
Ne. Smo pa kot otroci zelo čisti, glede pričakovanj do sveta, radovednosti in občutenja čiste ljubezni. Dokler se na nas ne zgrnejo balasti informacij in vzorcev, imamo v sebi čisto srečo, nezapackano s prepričanji in strahovi. Prvi korak k univerzalni sreči bi bil torej korak nazaj v otroštvo, do izvornih želja, hrepenenj, radovednosti – tu je ključ do prvih korakov do samega sebe in potem do odkritja, kaj je zate sreča.
Naš največji sovražnik so torej družbena pričakovanja? Človek je vendar družabno bitje in potrebuje družbo, hkrati pa ga prav ta tlači?
Gre za pripadnost in strah, da nas bodo izločili iz »plemena«, ker ne ustrezamo pričakovanjem družbe, vzorcem, ki so nam jih privzgojili oziroma vprogramirali med odraščanjem. Družbene norme so težava za človekovo srečo, saj nam velikokrat zaprejo oči oziroma prikrijejo resnice, zato se je treba distancirati od njih. Po drugi strani pa je treba tudi aktivno vzpostavljati nove družbene norme, se aktivno truditi, da se družbeni pogledi spremenijo. To je seveda dolgotrajen proces in se morda nikoli ne bo zares kaj spremenilo. Zato se raje kot na spreminjanje sveta osredotočimo na svoje okolje in začnimo ceniti enakomisleče ljudi ter jih zbirajmo okoli sebe, hkrati pa se distancirajmo od tistih, ki nas ne razumejo in nam samo jemljejo energijo. Tako si ustvarjamo majhne mehurčke, znotraj katerih je vsak posameznik lahko srečen.
Kaj vam kaže pot?
Vedno moraš slediti svojemu srcu in jaz trenutno res počnem, kar me veseli: pišem knjige, ustvarjam podkaste, sodelujem pri nekaterih festivalih ... Je pa res, da si ne delam več dolgotrajnih načrtov, saj sem se iz izkušenj naučila, da nikoli ne moreš vedeti, kaj ti bo življenje prineslo na pot. Najpomembneje je okrepiti zaupanje v to, da bo vedno vse okej, da se bo vse dobro izšlo. To je ključno spoznanje na moji poti. Tudi če se nam dogajajo slabe in grozne stvari, moramo vedeti, da imamo v sebi to moč in ljubezen, da jih preživimo. Ko to enkrat ugotovimo, je čisto vseeno, kam nas odpelje pot, saj bomo vedno prišli do tistega, kar si želimo, če bomo seveda sledili srcu.
Veliko govorite o intuiciji, a v moderni družbi smo jo kar utišali, ne znamo je več poslušati. Kako spet priti do nje?
Utišali je kar dobra beseda, saj je intuicija v nas. To je naš notranji glas, notranje vodstvo, ki nas pelje skozi življenje in je polno modrosti. A z današnjim načinom življenja, sploh zadnjih 20 let, ko imamo splet in pametne naprave, ki si vse zapomnijo namesto nas, izklapljamo svojo inteligenco, hkrati pa se nimamo časa povezati sami s seboj. Tu so še balast informacij (90 odstotkov informacij, ki jih dobimo, je nepotrebnih) in obveznosti – dolga leta se je poudarjalo, da je večopravilnost vrlina, pa ni, tega v resnici nihče ne zmore. Z vsem tem sami sebi krademo čas in zapravljamo svoje življenje, zato hodimo naokoli prazni in nezadovoljni. Naša duša pa hrepeni po globljih stvareh in življenjskih izkušnjah. Treba je razmisliti, katere od teh obveznosti moramo res narediti, kateri ljudje nam ne kradejo energije in katere informacije nam dajo polnost. Karkoli nam ne da polnosti, je v našem življenju popolnoma nepotrebno.
Ampak če nisi večopravilen in če si vzameš veliko časa samo zase, potem veljaš za egoista in lenuha. To si celo sami sebi očitamo.
Ja, kaj ni to grozno? Tudi jaz imam včasih te bitke v sebi, ko si očitam, da sem lenuhinja ali celo preveč domišljava. A intuicija mi pravi, da je to le družbeno prepričanje, v katerega sem vzgojena. Sistem nas skozi šolanje vzgaja v »pridneže«, ljudi, ki ustrezajo sistemu in družbenemu prepričanju, da živimo v hierarhiji, da ne moremo razmišljati s svojo glavo, da moramo s pridnostjo in skromnostjo nekaj prispevati družbi. Če ne, nisi vreden biti del nje – in smo spet pri strahu pred izključitvijo. Zato sam sebe najedaš, ko si privoščiš nekaj ur branja, sprehoda ali spanja. Ujeti smo v cel kup prepričanj in strahov, zaradi katerih nismo svobodni. Zato pravim, da je svoboda v prebuditvi samega sebe.
Vaš sin Filip ima skoraj pet let. Kako ga vzgojiti, da ne bo postal ujetnik družbenih norm?
Starš je lahko najboljši vzornik, a mora za to sam živeti po teh prepričanjih. Jaz se zelo ubijam s tem. Kar govorim, zveni zelo popolno, a sistem je še vedno zelo močan, zato ni tako enostavno. Mislim, da moram vztrajati naprej ter slediti srcu in intuiciji, da bom lahko Filipu za vzor, da je možno tudi drugače živeti. Ga pa že zdaj vzgajam na ta način. Dovolim mu, da življenje izkuša, trudim se ne postavljati pravil, ne odrekam mu izkušenj, ki si jih želi, četudi so včasih malo nevarne ali če vnaprej vem, da bo zanj to slaba izkušnja. Trudim se, da mu tega ne preprečujem, saj se tako gradimo, in ta otroška radovednost in navdušenje nad življenjem se najbolj ohrani tako, da otroka pustimo čim svobodnejšega v njegovi intuiciji.
Ampak tudi on odrašča v tej kapitalistični družbi in z moderno tehnologijo. Verjetno bo težko preprečiti, da se ne bo ujel v pasti?
Z otrokom se moraš odkrito pogovoriti in mu pokazati še drugo plat. Filipa nočem čisto obvarovati pred tehnologijo, ampak želim, da jo izkusi in sam ugotovi, kako je to slabše kot pristna družba, šport, potovanje, narava … Da je sam toliko razsoden in v stiku z intuicijo, da bo hitro ugotovil, da ga tehnologija ne bo osrečila, niti kapitalizem. Pogovor in kazanje nasprotnih izkušenj, potem pa mu zaupati, da bo med odraščanjem zaznal, kaj je dobro zanj in kaj ne.
Trdite, da je v življenju zelo pomembna ne samo ljubezen, ampak prav seksualna ljubezen?
Seksualnost je posebna moč, ki jo potrebujemo, da gremo čez vse slabe stvari. Romantična ljubezen in seksualnost sta zame najvišji obliki radosti in moči. V ljubezen zelo verjamemo, čeprav je neotipljiva. Seksualnosti po drugi strani pa ne izkusi vsak tako polno, kot bi jo lahko, ker je seks še vedno tabu oziroma zdaj tudi potrošna dobrina – v nobenem primeru se ne dotaknemo poglobljene, duhovne seksualnosti. Ljudi spodbujam k raziskovanju svojega seksualnega potenciala. To je naša življenjska energija, tudi če je zavrta zaradi nekih vzgojnih momentov. Če ji dovolimo, da privre iz nas, je neverjetno, koliko moči nam to da in vse težave postanejo majhne.
Za vami sta dva propadla zakona – še verjamete v ljubezen in zakon?
Še vedno! To je spet stvar družbenega pogleda, ki pričakuje, da je poroka za vedno. A dejstvo je, da se ljudje spreminjamo. Čeprav lahko ob poroki iskreno verjameš, da sta ustvarjena drug za drugega in bosta skupaj do konca življenja, življenje prinese nepredvidljive stvari in par gre lahko čez čas močno narazen v svojih pogledih in nazorih. Prav je, da se v takšni situaciji osvobodita drug drugega. Jaz pravim, da sem se dvakrat srečno poročila in dvakrat srečno ločila. Še vedno verjamem v poroko. To zame ni zaveza do konca življenja, ampak proslavitev, da si v tistem danem trenutku življenja našel nekoga, ki ga ljubiš in on tebe, in s katerim čutiš, da želiš graditi skupno zgodbo.
Vaš partner je stadup komik Andrej Težak - Tešky. Se bosta poročila?
Midva sva poseben par, o poroki ne razmišljava, ker sva oba umetnika in je najin odnos izziv za oba, saj je lahko v enem trenutku na vrhuncu in v drugem na dnu. Umetniki smo namreč ves čas v vzponih in padcih. S Teškyjem imava valove, in ko nama uspe skupaj deskati po njih, je super, ko pa ne, se malo utopiva. Težko bi rekla, da bi lahko iz tega nekaj gradila skupaj.
Kako sta se spoznala?
Na Dunaju sem leta 2015 organizirala prvi Slovenski vikend. Nanj smo povabili Pižamo, Tešky pa je bil njegov menedžer. Tako sva se spoznala. Pet let kasneje, ko sem se že ločila in zapustila Dunaj, pa sem Teškyja prosila za nastop na Slovenskem vikendu in takrat sva se bolj povezala ter odkrila, da imava veliko skupnih pogledov, in se je zelo nepričakovano začela najina zgodba.
Kaj vama je skupnega?
Najbolj to, da sva oba dovolj nora, da narediva neke stvari, ki so družbeno nesprejemljive ali domišljave. Na primer lani smo šli na vrhuncu korone v Afriko. Jaz rečem, gremo v Afriko, on reče, dobro, gremo naslednji teden – in se to res zgodi! Je nekdo, ki me res vidi celostno in se ne ustraši mojih norosti. Skupna nama je želja po kulturnem udejstvovanju, po ustvarjanju dobrih dogodkov za ljudi, tudi glasbeno in ustvarjalsko sva si blizu.
Pravite, da imate nore ideje – verjetno vam jih Tešky krade za svoje standup nastope?
Ja, res jih. Sem se pa zdaj začela tudi sama malo ukvarjati s standupom. Ugotovila sem, da se z njim lahko zelo približaš ljudem, ker je to precej življenjska stvar. Z njim lahko ljudem lažje, na zanimivejši način predam svoja sporočila. Tešky mi ob tem pomaga, tudi tu se dopolnjujeva. Se pa ne pri teku – on je ultramaratonec, jaz sem bila sicer športnica kot najstnica, a mi je danes dovolj, če grem na Rožnik, on pa potrebuje veliko več. Jaz imam raje morje in branje knjige na plaži, on pa gore – čim višje in čim dlje. On presega samega sebe, jaz pa tega ne potrebujem, saj se iščem v svojem obsegu.
