S tem ko koronakriza ne dominira več nad vsemi deli družbe, se fokus postopno preusmerja k podnebni krizi, katere posledice bodo bržkone še bolj daljnosežne ter bodo vplivale tako rekoč na vsakega prebivalca sveta. V tem kontekstu so se tudi v Evropski uniji, in s tem tudi v Sloveniji, okrepile debate o t. i. zelenem prehodu. EU se je zavezala, da bo do leta 2050 ogljično nevtralna, to zavezo pa so v Bruslju podkrepili tudi s 750 milijard evrov visokim skladom za okrevanje in odpornost, ki daje poudarek k digitalizaciji ter dekarbonizaciji gospodarstva in družbe. Na vsaki državi pa je, kako bo ta denar porabila.
Prvi korak
Kljub visokim zneskom bodo evri iz omenjenega sklada le začetek vlaganj v zeleno prihodnost, kar je dolžnost in vse bolj tudi nuja za vsako svetovno gospodarstvo. Nedavna odločitev vlade o zaprtju Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) leta 2033 bo, če se uresniči, nedvomno ključen prispevek Slovenije v boju z globalnim segrevanjem. Iz tega pa sledi logično vprašanje, kako namerava Slovenija v dobrih desetih letih pokriti izpad energije, ki jo trenutno zagotavlja TEŠ.
Kot je razvidno iz priloženega grafa, trenutno največji delež razpoložljive električne energije v Sloveniji prispevajo ravno termoelektrarne in toplarne, več namreč pridobivamo samo iz uvoza. Na ravni skupne porabe energije je odstotek odvisnosti od uvoza še bistveno višji, kar to zimo ugotavlja vse več Slovencev, ki plačujejo višje zneske na položnicah, predvsem zaradi podražitev plina, ki ga Slovenija tako rekoč ne premore, isto pa velja za večino energentov, ki niso voda, sonce ali veter.
Vrtoglave cene
Največji korak k energetski samozadostnosti v zadnjem letu so na infrastrukturnem ministrstvu naredili z izdajo energetskega dovoljenja za drugi blok jedrske elektrarne v Krškem (NEK) julija lani. A pot do NEK 2 je še dolga, zelo verjetno pa bo o tem moral potekati tudi referendum. Ni dvoma, da bo stran, ki bo nasprotovala gradnji, kot argument uporabljala visoko ceno tega objekta, za katero se ocenjuje, da bi lahko dosegla tudi do pet milijard evrov. Visoki stroški in koruptivna tveganja, ki pridejo s tem, so nedvomno upravičena skrb, a pri tem ne smemo pozabiti, da bomo za zagotovitev potrebne energije v vsakem primeru morali poseči zelo globoko v državno malho, pa najsibo za solarne panele, vetrnice, hidroelektrarne ali pa v najslabšem primeru uvoz iz tujine.
Domači uran
Še en argument proti jedrski energiji, ki ga je slišati, je dejstvo, da bi NEK 2, tako kot NEK 1, ki elektriko generira že štiri desetletja, pomenil uvoz znanj, materialov in goriv iz tujine. Energetsko dovoljenje za NEK 2 samo po sebi ne določa, kateremu podjetju bo dodeljen donosen posel, sodeč po nekaterih parametrih in nenazadnje tudi zaradi dejstva, da je že prvi reaktor ameriške proizvodnje, pa se lahko z veliko stopnjo gotovosti ugiba, da bo Westinghouse tisto podjetje, ki mu bo zaupana ta naloga. Kar se tiče goriva, tj. urana, ga imamo v Sloveniji v rudniku Žirovski Vrh. Tamkajšnje zaloge naj bi celo zadostovale za okoli sedemdeset let obratovanja jedrske elektrarne Krško, a ker omenjeni rudnik že dve desetletji ne obratuje več, se uranova ruda, ki jo uporabljajo v Posavju, kupuje in kemično predeluje v tujini, gorivne elemente za NEK pa sestavlja prej omenjeni Westinghouse. Daleč največje rezerve tega radioaktivnega elementa imajo Avstralci, z velikimi zalogami jim sledijo še Kazahstanci in Kanada, za njimi pa najdemo Namibijo, Republiko Južno Afriko, Niger, Rusijo in Kitajsko.
Vloga baterij
Podobno je še z enim materialom, ki bo igral ključno vlogo v zelenem prehodu. To je litij, ki je ključen pri izdelavi baterij. Te bodo v prihodnje poganjale vse več avtomobilov, po optimističnih scenarijih pa bi lahko služile kot skladišča energije, ki bi poganjala sistem, ko bi ta – ob slabih vremenskih pogojih – ostal brez dobave zadostne količine energije iz obnovljivih virov. Z izjemo ameriške Tesle na področju izdelave baterij prevladujejo kitajska podjetja, rezerv litija pa je največ v Čilu, ki mu sledijo Avstralija, Argentina in Kitajska. Nam najbližje je ta element v večjih količinah najti na avstrijskem Štajerskem in v Srbiji, imamo pa v Sloveniji zato obrat za proizvodnjo baterij na Koroškem.
Kitajska, tovarna sveta
Glede sončnih panelov in vetrnic ne obstajajo omejitve za izdelavo, razen cene izdelave, pri čemer pa so nepresenetljivo najbolj konkurenčni na Kitajskem, ki vodi na tem področju, se pa zato tudi pri nas več podjetij uspešno ukvarja s to dejavnostjo. Nedvomna želja znotraj EU je, da celina postane konkurenčna tudi pri proizvodnji panelov ali baterij, pri čemer je očitno pripravljena tudi popravljati stroga pravila prostega trga, s katerimi je vselej žugala doma in po svetu. Vsi te procesi so nedvomno dobrodošli, a ne rešujejo dolgoročnega vprašanja o stabilni dobavi energije, ki bo težila odločevalce in prebivalce članic EU. Kot prehodna rešitev se zato v več državah ponujajo plinske elektrarne, pri čemer pa se vrnemo na vprašanje uvoza cenovno labilnih energentov iz Rusije ali Severne Afrike, pri čemer sploh ne rešujemo težav izpustov toplogrednih plinov. Ura medtem že teče, če želi Slovenija doseči zastavljene cilje, bo kmalu treba doseči konsenz o tem, kakšno energetsko prihodnost želimo in koliko smo pripravljeni zanjo plačati.
