Iz včeraj objavljenega letnega poročila organizacije Oxfam je razvidno, da se je premoženje najbogatejših ljudi lani povečalo s 700 milijard na 1500 milijard dolarjev. Oxfam ugotavlja, da se je premoženje milijarderjev med pandemijo povečalo bolj kot v preteklih štirinajstih letih, ko se je svetovno gospodarstvo sicer spopadalo z najhujšo krizo, odkar se je leta 1929 zgodil največji borzni zlom v zgodovini. Oxfam je to neenakost označil za »gospodarski zločin«, zaradi katerega dnevno umre 21 tisoč ljudi. K temu prispevajo nedostopnost zdravstvene oskrbe, nasilje nad ženskami, lakota in podnebne spremembe. Pandemija je v revščino potisnila 160 milijonov ljudi, so dodali v poročilo, poroča STA. Slovenija tu ni izjema.
Medtem ko je nešteto navadnih ljudi v stiski, pa deseterica najbogatejših Slovencev, katerih premoženje vsako leto prešteje revija Manager, ni utrpela poslovnih izgub, ravno nasprotno. Iza in Samo Login, ki sta v postopku ločitve, sta sicer ostala pri znesku 689 milijonov evrov, osmerica izmed desetih pa se lahko pohvali z rastjo svojega premoženja, največji skok v bogastvu je zabeležila družina Šešok: s 127-odstotno rastjo.
Skrb vzbujajoče številke
Debeljenje denarnic najbogatejših, optimistična poročila o gospodarski rasti in vladno hvaljenje o uspešnem spopadu s pandemijo – 5705 smrtim navkljub – so ena plat zgodbe, drugo plat pa je v telefonskem pogovoru za Svet24 predstavila Anita Ogulin, dolgoletna prostovoljka in predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana (ZPM) Moste-Polje. Že statistika sama po sebi pove veliko. V Sloveniji, samooklicani socialni državi, ki spada v elitno družbo najrazvitejših držav na svetu OECD, je leta 2020 po podatkih Sursa 254 tisoč ljudi živelo pod pragom tveganja revščine, še 55 tisoč pa jih je izpostavljenih tveganju socialne izključenosti.
Ogulinova, ki ima nešteto izkušenj iz neposrednega dela s socialno ogroženimi, venomer poudarja, da je »revščina politična odločitev«, za katero so neposredno odgovorni odločevalci. »Država bi morala ustaviti izogibanje plačilu davkov in neplačevanje delovnih ur, morala bi regulirati močno podplačana delovna mesta; te bitke ne moreta dobiti zlorabljeni gradbeni delavec ali prekarno zaposlena čistilka, ki delata prek delovnega časa.« Zato naša sogovornica Slovenijo definira kot večrazredno družbo. »Kapital daje kapital,« pravi in ugotavlja, da trenutna družbena ureditev, ne da bi država resno okrepila socialni sistem, lahko samo reproducira neenakosti. Ginijev koeficient, ki meri dohodkovne neenakosti, sicer Slovenijo uvršča med primere manj razslojene družbe, kar samo priča o tem, s kako hudim globalnim problemom imamo opravka.
Stigma revščine
Ogulinova meni, da bi politiki morali večkrat med ljudi, da bi sploh razumeli, kaj pomeni živeti v revščini. Poleg očitnega pomanjkanja materialnih sredstev po njenih izkušnjah z revščino pride tudi socialna stigma, zato se revni pogosto kar sami umaknejo iz družbe, ki jih sicer tudi sama izključuje. »Ko zdrsnete pod prag tveganja revščine, ostanete sami,« pojav opisuje Ogulinova in dodaja, da je problem še toliko izrazitejši pri nas, saj »Slovenci ne govorimo o tem, kako nam je težko, ko ne zmoremo«. Vsako odlašanje s pogovorom ali prošnjo za pomoč stisko le še poglobi, prav zato bi morala država okrepiti socialni sistem. Po prepričanju sogovornice bi tako še pravočasno zaznal, da so ljudje v stiski, in jim pomagal, še preden bi zdrsnili na dno družbe, od koder se le stežka pobereš. »Vsak, ki zdrsne v revščino in ga ujameš v mrežo celostne podpore in pomoči, vrača družbi, ko se znova postavi na lastne noge,« poudarja prostovoljka, ki v pandemičnem času opaža veliko primerov posameznikov in posameznic, ki so v preteklosti uspešno krmarili skozi življenje, zdaj pa so se nenadoma – ne po lastni krivdi – znašli na socialnem robu.
Ogroženi otroci
Takšni šoki, kot so dolgotrajne stiske ali odraščanje v revščini, s seboj prinašajo tudi hude težave v duševnem zdravju in vsestranskem razvoju otrok. »Povezave med stisko in javno zavestjo, da je stisko treba takoj sistemsko reševati, pri nas žal ni,« pravi Ogulinova, ki iz lastnih izkušenj ve, kako zelo pomembno je, da imajo ljudje, ki se soočajo z revščino, psihosocialno podporo, ki je ključna, da posameznik lahko predela svojo stisko. Pri tem izpostavlja predvsem stiske otrok, ki prepogosto ostajajo pozabljeni. Humanitarna pomoč je pri reševanju teh težav dobrodošla, a ne more biti nadomestek za socialno državo, ki še trideset let po osamosvojitvi ostaja prazna obljuba državljanom, zapisana v drugem členu Ustave Republike Slovenije.
Demonizacija socialne pomoči in osredotočanje le na posamične primere njene zlorabe stiske ljudi le še poglablja in ohranja status quo družbe, kjer se eni bogatijo, drugim pa ostanejo drobtinice in bombončki iz državnega proračuna. Četudi imajo tisti na socialnem robu kaj koristi od gospodarske rasti, s katero se kitijo politiki, bo to nedvomno izbrisala inflacija.
