»Zmešnjava, kaos, nadvlada totalitarne politične opcije in totalni primanjkljaj elementarne zdrave kmečke pameti. In stroke. To in nič več od tega je aktualna slovenska vlada.«
»Pa kaj je s temi ljudmi? Mar sploh sami vedo, kaj bi radi?« je po nekem sestanku na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport uradnik vprašal drugega uradnika in oba sta se zgolj zahihitala, zamahnila z roko. Ekipa mariborskega župana, del katere je bila tudi takratna mariborska podžupanja Helena Kujundžić Lukaček, je nerodno pozdravila, ko je šla mimo hihitajočih se uradnikov, in izgubili so se v dan, ki se ni še niti dobro začel. Sestanka pri ministru je bilo namreč hitro konec; kaj so želeli od ministrstva, pa ve sam bog. Oni sami takrat tega namreč niso vedeli.
Pa je čez nekaj mesecev življenje naneslo, da je Helena Kujundžić Lukaček – takšna prezentna gospa je –, ki namesto »šteklarjev« raje obuje udobne »lederšuhe« z debelim gumijastim podplatom, spet prišla na ministrstvo. Ne, to pot ni prišla prestrašeno in skozi glavna vrata, in tokrat receptorja ni vprašala, »čuj, kje se tu pride do kabineta ministra«, temveč je svoj avtomobil pustila v drugi kletni etaži, kjer parkira vodstveni kader ministrstva. Z novo, bleščeče belo službeno kartico si je odklenila najprej etažna vrata, nato se je z isto kartico štempljala in z njo potem odprla še vrata lifta. Ko je v šestem nadstropju izstopila, je presenečeno odzdravila neki tajnici, ki ji je vljudno in spoštljivo, kot se vendar spodobi obnašati do generalnih direktorjev direktoratov, voščila dobro jutro.
Že je srkala črno kavo, Helena, ko je tajnica Zlatka zbrane ministrice na kolegiju vprašala, ali še kdo kaj potrebuje, in ministričin »ne, hvala, vse je okej« je Zlatko poslovil iz pisarne. In Simona Kustec je glasno, morda celo nekolikanj preglasno začela gostoleti o novi, vrhunski, predani, požrtvovalni, cenjeni nekdanji mariborski podžupanji Heleni, ki bo odslej vršilka dolžnosti generalnega direktorja direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, ker jo tam potrebuje država. Ker jo tam potrebujejo mladi. Ker jo tam potrebujejo otroci. Ker jo tam ne nazadnje potrebuje stranka in sam princ štirinajste slovenske vlade. Medklic: pred Heleno je direktorat uspešno in zares predano vodil Anton Baloh, ki je pred nastopom vodstvene pozicije na ministrstvu vso dolgost svojega poklicnega udejstvovanja namenil prosveti, dolga leta je bil tudi ravnatelj. Helena? O vzgoji in izobraževanju je imela pred skokom v zanjo izjemno prevelike čevlje le toliko pojma, kot ga ima medvedek Pu o sečoveljskih solinah, in edino, kar gre na spletu najti o njenih referencah s področja predšolske vzgoje in izobraževanja, je opis njene firme H.A.N.D: izobraževanje, psihološko in finančno svetovanje.
Helena na mestu generalne direktorice, kamor je bila imenovana lani februarja, ni zdržala niti eno leto. Po slabih enajstih mesecih jo je minulo sredo ujela slaba novica: vlada, ki jo vodi princ, v katerega je do ušes zaljubljena tudi Simona, konkretna prijateljica Helene, Heleni vedejstva ni želela podaljšati oziroma prekvalificirati v redno direktorovanje. Helena je gladko izvisela, in tisto sekundo, ko je Heleni rekla adijo, je Simona, zadnje čase gestikulatorno vse bolj neartikulirana, mahajoča ministrica za izobraževanje, znanost in šport, že začela pisati dobrodošlico za novo vršilko dolžnosti generalne direktorice direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, nekdanje kandidatke SDS za županjo Maribora Andrejo Špernjak. V njej spet piše o novi, vrhunski, predani, požrtvovalni, cenjeni Andreji, ki bo poslej vršilka dolžnosti generalnega direktorja direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, ker jo tam potrebuje država. Ker jo tam potrebujejo mladi. Ker jo tam potrebujejo otroci. Ker jo tam ne nazadnje potrebuje stranka in sam princ štirinajste slovenske vlade. In tako naprej. Simona je tega vajena. Samo telefon zazvoni in že odslavlja in gostoli sladke fraze tistim, ki jih mora namesto odpuščenih nastaviti na novo. Ni problema.
Zmešnjava, kaos, nadvlada totalitarne politične opcije in totalni primanjkljaj elementarne zdrave kmečke pameti. In stroke. Piarovsko »bildanje« budal, kakofonija človeku nedostojnih izjav, kazanje mišic, belih zob in zavijanje brezzveznih besed v celofan všečnega. To in nič več od tega je aktualna slovenska vlada (z redkimi, res redkimi izjemami), ki je kot črna luknja na prostranem nebu vase potegnila tako dobro voljo kot pregovorni optimizem ljudi, ki kot suvereni narod živé v Sloveniji, kjer se je med predlanskim in lanskim decembrom minimalna plača dvignila za 4,9 odstotka, sadje pa podražilo za slabih enajst odstotkov. Krompir se je v tem času podražil kar za 25 odstotkov, kruh za deset; na ducate Janši zvestih možicljev in déklin pa je onkraj kritične presoje, šteje namreč le pripadnost pravi stranki, dobilo službe v sistemu. In še jih dobivajo. In še jih bodo.
Vse skupaj v politiki Slovenije se je povprečnemu Slovencu, ki še zmore razmišljati s svojo glavo, že tako priskutilo, da bo vodni referendumski bum – še enkrat, svaka vam čast, mladina!! – najverjetneje zelo težko doseči na parlamentarnih volitvah. Očitno je Simoninemu princu, noriškemu »sexy boyu« oziroma predsedniku aktualne vlade to izjemno všeč. Kajti nič ne kaže, da bi se trudil neužitno burlesko, ki smo ji trenutno priča na odru slovenske politike, prekvasiti v kakšno vsaj za silo znosno dramo. Ali vsaj komedijo.
In Slovenkam in Slovencem nam, ni druge, ostane le še to, da poslej »prešaltamo« na svinjsko meso. To se je namreč v času med predlanskim in lanskim decembrom celo pocenilo. Za dobrih osem odstotkov. Pa dober tek, ljube Slovenke, dragi Slovenci!
Avtor: Dejan Karba, novinar dejan.karba@svet24.si
